EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

9.12.2015

Vlasta Nussdorfer

VI./73. Odprimo vrata dostojanstvu

Splošna deklaracija človekovih pravic, sprejeta leta 1948, gradi na skupnem idealu vseh ljudstev in narodov sveta. V njenem 1. členu je zapisano, da se vsi ljudje rodijo svobodni, imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni z razumom in vestjo bi drug z drugim morali ravnati kakor z brati. Večkrat pa se zdi, da je človeštvu zdrav razum odpovedal. Ali nas številni zakoni, mnogi sprejeti po hitrem postopku, varujejo pred krivicami, pohlepom, nepoštenostjo, zlorabami, zavistjo, krajami, revščino?

Bojevnik luči je pozoren na otroške oči.
Te vedo, kako zreti v svet brez grenkobe.
Kadar želi ugotoviti, ali lahko zaupa človeku ob sebi,
si ga ogleda skozi oči otroka.
To je nekdo, ki razume čudež življenja,
ki se je pripravljen za tisto, v kar verjame,
boriti do bridkega konca in zna prisluhniti zvonovom,
ki jih ziblje v pesem voda z dna morja.

                                                     Paulo Coelho

Jutri, 10. decembra, praznujemo dan človekovih pravic. V časih, v kakršnih živimo, se nenehno sprašujemo, ali so pravice enake za vse, zakaj so mnoge vsak dan kršene, kako da svet trepeta pred nevarnostmi terorizma, zakaj mnogi, ki so bili pregnani s svojih domov, odhajajo v begunstvo tisoče kilometrov stran, kje so pravice otrok, ki morajo deliti trpko usodo staršev, zakaj ne upoštevamo pravic starejših in invalidov.

Najranljivejši so pogosto pahnjeni na rob družbenega dogajanja. Tam ostajajo sami, brez ustrezne pravne pomoči, neenaki tistim, ki imajo denar, da si jo plačajo.

Smo storili dovolj, da bi bila Slovenija še socialna in pravna država, kar je zapisano v ustavi? Se res vsak dan trudimo za to? Bi lahko bili boljši? Odgovor je pritrdilen.

Zakaj torej dopuščamo, da denar kroji naše vrednote in ravnanja? Bogatim daje več, revnim pa njegovo pomanjkanje predvsem jemlje. Kako dolgo bomo ugotavljali, da revščina ni spodobno stanje človeka in pomeni kršitev temeljne pravice do dostojanstva?

Država zna biti s svojimi institucijami pogosto prepočasna, neprijazna in hladna, njen odziv pa mlačen. Erozija uničuje temeljne gradnike družbe, ob tem pa ne nastaja dovolj hitro »humusna prst«, ki bi omogočila novo rastje, nove socialne in humanejše družbene odnose. Dobro upravljanje države ter učinkovito in pošteno, nekoruptivno ravnanje vseh, od najnižjih do najvišjih, je lahko edini odgovor za ljudi na socialnem robu, vse izključene, brezposelne, obubožane, osiromašene ter oropane dostojanstva, časti in ponosa. Pogosto prazne in oguljene besede politike ljudem ne dajejo občutka, da so odločevalci pravični, da imajo resne namere in da jim je za ljudi res mar. S takšnim delovanjem ne prinašajo upanja, ne kažejo razumevanja položaja šibkejših in odločenosti za reševanje njihovih problemov.

Pravičnost sicer marsikdo lahko razume po svoje; če mu je ugodeno, je pravično, če mu ni,pa je pravica zanj »slepa« in jo je treba »zamenjati«. Mnogi poznajo le svoje pravice in se ne zavedajo, da se te lahko srečajo z mojimi, tvojimi, našimi. Ali smo usposobljeni za strpno in pravično reševanje konfliktov, za sobivanje in iskanje skupnih odgovorov med ljudmi z različnimi intelektualnimi in emocionalnimi sposobnostmi, vrednostnimi pogledi in socialnimi spretnostmi? Dolžnost vsakogar je, da zmore brez sovraštva, brez nestrpnosti in delitev na naše in vaše, na leve in desne, na poklicane in zavržene sodelovati pri odločanju o naši prihodnosti. Čeprav menimo, da zmorejo in morajo o tem odločati le poklicani, so sobivanje, reševanje konfliktov, spoštovanje dostojanstva vsakogar dolžnost slehernika. Tudi tistega, ki ne ve, ali bo še lahko prideloval gensko nespremenjeno hrano, ali mu jo bo Evropa narodov prepovedala, pa onega na delovnem stroju, ki zasipa cestni jarek na ničkolikokrat prekopanem delu ceste, tistega, ki prelaga papirje iz drugega v četrti predal, kjer bodo ostali še dolgo, pa onega, ki poučuje, razlaga, pogosto odsotno in brez čustvene vpetosti. Da ne govorimo o vseh, ki odločajo o pomembnih stvareh, ali celo o starših, ki so prvi vzorniki otrok, pa so njihovi zgledi pogosto daleč od besed, ki jih suhoparno izgovarjajo vsak dan.

Smo del evropske družine. Evropa je naš razširjeni dom. Veselili smo se pridružitve Evropski uniji, odprtih meja, enotne valute, skupnih standardov in upali na boljše možnosti preživetja za vse. Zdaj pa med nami kakor gobe po dežju rastejo ograje. Zaradi resnih varnostnih razmer in upravičenega, včasih pa pretiranega poglabljanja strahu ter zbujanja tesnobnih, nelagodnih občutkov do vseh, ki so od drugod, ki niso »naši«, se bojimo jutrišnjega dne. Strah ima žal vsak dan večje oči! 

Tudi zato se moramo na dan človekovih pravic vprašati, katera pot v prihodnost je prava in kako naprej, da bodo spoštovane pravice vseh.

Vse dokler ne bo država našla ustreznejših programskih in sistemskih ureditev za humanejšo slovensko družbo, sta solidarnost in prostovoljna pomoč ljudem v stiski nepogrešljivi obliki človeškega odnosa. Vse prepogosto pa se kažejo podobe stroge, birokratske in neizprosne državne ureditve, ki včasih pušča ob strani ljudi, ki so zunaj predvidenih sistemskih okvirov. Toda okvire bi bilo vendar treba nenehno prilagajati prav ljudem.

Je delo še častno in ali je mogoče dobiti ali obdržati delo za pravično, pošteno in pravočasno plačilo? Ljudje, ki iščejo svoje pravice, pogosto tavajo od vrat do vrat. Potem ko jih z naporom odprejo, se za njimi hitro zaprejo, včasih celo zaloputnejo. In že spet trkajo na nova, polni upanja in pričakovanj.

Nezaposleni najpogosteje odpirajo vrata zavodov za zaposlovanje, centrov za socialno delo, humanitarnih organizacij in pošte. Redko vstopijo skozi vrata na pogovor s potencialnim delodajalcem, še redkeje skozi vrata nove službe. Tudi takrat veselje včasih ne traja prav dolgo, kajti zgodi se, da jim zaposlitev ne prinese tako pričakovanega in povsem samoumevnega plačila za opravljeno delo. Doživljajo tudi obdobja brezupa in žalosti. Zato so potrebne nove poti in prizadevanja za pravice. Prekarno delo, ki prenaša vsa tveganja na trg dela, na ramena delavcev in njihovih družin, se uveljavlja kot nov sistem izkoriščanja delavcev. Ljudje se sprašujejo, do kdaj bo tako in kako se izviti iz strahu pred izgubo socialne varnosti. Še huje je, če zapadejo v brezdomstvo. Brezdomci danes niso le moški srednjih let, vdani pijači in brezdelju, temveč ljudje obeh spolov, že celotne družine. Zato so vrata doma za vsakogar tista neprecenljiva in nujna varnost, ki je pogoj za človekovo dostojanstvo, za pozitivno samopodobo, za zdrav razvoj otrok, za varno mladost in starost.

Če institucije ne delujejo, kakor bi morale, če ni plačila in je kršena delovnopravna zakonodaja, so spet potrebna nova in nova vrata, tudi pri nadzornih institucijah in inšpekcijskih službah, na policiji in tožilstvu. Težko je priti do sodišč, zlasti brez ustrezne pravne pomoči. Težava je, da zaposleni na centrih za socialno delo pogosto nimajo dovolj časa, da bi ljudem v brezupu in revščini svetovali ter jim pomagali iz življenja na socialnem robu. Svet revščine je pogosto brez vrat. Vstopiš in ostaneš, zdi se kot labirint brez izhoda. Tavaš, iščeš, toneš, obupavaš, morda odpiraš vrata v zdravstvu, žal pogosto tudi na psihiatriji.

Varuh človekovih pravic je institucija, ki deluje že 22. leto. Je kritik vseh vej oblasti, od izvršilne do zakonodajne in sodne, če te ne delujejo dovolj učinkovito, v skladu z zakoni ter po načelu pravičnosti in dobrega upravljanja. Je »kontrolni most« med državljani in državo.

Naj nas tista prava in zdrava pravičnost ne vodi samo na dan človekovih pravic, temveč tudi v letu 2016 in vseh naslednjih.


V vsakem od nas se skriva bojevnik luči, nekdo,

ki zna prisluhniti tišini srca in prenesti poraz,
ne da bi dopustil, da ga ta močno prizadene,
ter ne izgubi upanja niti v trenutkih največje izmučenosti in obupa.
Bojevniki luči ne zgubijo žara v svojih očeh.
So na svetu, so del življenja drugih ljudi.
                                                            Paulo Coelho 


Bodimo vsi taki bojevniki! Ne izgubljajmo žara v očeh, moči, znanja in ne pozabimo na tiste, ki živijo na robu. Jutri smo lahko tam tudi mi. In kdo bo poskrbel za nas?

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012