EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

28.10.2015

Vlasta Nussdorfer

VI./70. Begunska kriza in človekove pravice

Čeprav smo že dalj časa na zaslonih nemo opazovali množice beguncev, ki so z najrazličnejšimi plovili dosegali italijansko obalo, in spremljali mnoge tragedije, ki so se tam dogajale, pa si verjetno res ni bilo mogoče zamišljati, da bodo stotisoči že letos tudi prek Slovenije potovali v obljubljene dežele. Tu in tam smo kot noji tiščali glave v pesek. Pa se je zgodilo in niti ne nenadoma: tisoči tudi pri nas. Kako smo se odzvali, kako je zdaj in kako bo v prihodnje? Preštevilna vprašanja in premalo popolnih odgovorov. Marsikoga pa je seveda treba pohvaliti.

Človekove pravice in temeljne svoboščine so prirojene pravice vseh ljudi. Njihovo varovanje in uveljavljanje je prva naloga vlad.

 

Dunajska deklaracija, sprejeta na

Svetovni konferenci o človekovih pravicah leta 1993 

  

Težko je reči, da nas je begunska kriza res presenetila. Zagotovo pa so nas obremenili število beguncev in odnosi nekaterih sosednjih držav. Dokler so tisoči potovali v zaželeno Nemčijo prek Madžarske, smo njihove zgodbe spremljali z zaskrbljenostjo, a od daleč. Vsi smo precej nemočno opazovali tudi visoko žičnato ograjo, ki jih je dokončno ustavila in preusmerila njihovo pot prek Hrvaške in Slovenije v Avstrijo in naprej na sever.

Šele tedaj smo se dodobra zavedeli, da je njihova kriza tudi naša in da bodo rešitve vse prej kot lahke.

Pri Varuhu smo begunsko problematiko začeli spremljati že ob prvem begunskem valu. Ta je potekal izjemno mirno, z dobrim odzivom policije in humanitarnih organizacij, tako rekoč brez zapletov, saj so prek našega ozemlja prihajale manjše in še obvladljive skupine. Policija jih je registrirala, humanitarci pa oskrbeli s hrano, obutvijo, oblačili, zdravstveno pomočjo in prevozi v Avstrijo.

Žal pa je čas med prvim in drugim valom minil brez nujnih dogovorov z Evropsko unijo in sosednjimi državami, zlasti z južno sosedo, in nov val je prinesel veliko težav na obeh straneh.

Ali lahko državi očitamo, da ni naredila dovolj, ko pa tisoči migrantov prihajajo na slovensko ozemlje tudi povsem nenadzorovano, neusklajeno in neorganizirano? Organi Republike Hrvaške, kot kažejo številni posnetki in izjave, begunce pospremijo v bližino meje in jim nakažejo smer proti Sloveniji. Ti pa, ker ne poznajo poti in terena, mejo prečkajo celo prek narasle reke Sotle, ki je v tem času zelo mrzla. Najhuje je, da so med njimi tudi zelo ranljive skupine ljudi – otroci, nosečnice, invalidi in starejši ljudje, ki jim tak prehod lahko ogroža tako zdravje kot tudi življenje. Kdo misli na to?

Ob prvem valu beguncev smo takoj obiskali dva centra in ugotovili, da je Republika Slovenija razmeroma dobro odreagirala in da je bilo težav malo. Zdajšnji zelo obsežni val pa je pokazal na precej kaotične razmere. Tudi tokrat smo bili nekajkrat na terenu, srečali smo se tudi z nevladnimi in humanitarnimi organizacijami. Ugotovitve smo strnili v opozorila in priporočila. Organizacija namestitve in oskrbe beguncev temelji predvsem na prizadevanjih policije in pripadnikov civilne zaščite, prostovoljcev in humanitarcev, tudi zdravstvenega osebja, vendar jih je premalo, zato v zadnjih dneh z njimi sodeluje tudi vojska. Vrh EU je sicer v nedeljo obljubil širšo pomoč. Država begunce še vedno premalo informira. Prevajalcev ni oziroma jih je bistveno premalo, kar povzroča številne težave in odpor beguncev, da bi ostali v zaprtih prostorih begunskih centrov, saj so vsa njihova prizadevanja usmerjena v čimprejšnji odhod. Največjo skrb in stisko jim povzročata negotovost glede nadaljnjega poteka njihove poti in izpostavljenost številnim postopkom, ki jim jemljejo dostojanstvo in razdružujejo družine. Polnočno izkrcanje na Hrvaškem, neorganiziran prehod meje s Slovenijo, namestitev v sprejemni center in čakanje brez informacij o nadaljevanju poti v Avstrijo so bili vir velikega nezadovoljstva, uporov in stisk, ki jih lahko javnost razume tudi povsem drugače. Mejo prestopajo tudi ponoči, zunaj znanih vstopnih točk, blizu manjših krajev, kar je zagotovo še težje obvladovati.

Zato sem kot varuhinja na podlagi 7. člena Zakona o varuhu človekovih pravic prejšnji petek Vladi Republike Slovenije predlagala, da zagotovi spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin na vseh vstopnih točkah in mejnih prehodih, pospeši sprejem in registracijo beguncev, v namestitvenih centrih in na vstopnih točkah zagotovi prevajalce, ki bodo begunce informirali o razlogih namestitve in nadaljnjih postopkih, izboljša komunikacijo s sosednjimi državami, zlasti z Republiko Hrvaško, premisli in po presoji sosednjim državam predlaga vzpostavitev humanitarnega koridorja prek Republike Slovenije, zagotovi brošure, letake in napise v jezikih, ki jih govorijo begunci, poskrbi za zadostno število delavcev na terenu, kar bo preprečilo njihovo izgorelost – skratka, naj stori vse za preprečevanje ločevanja družin, poskrbi za ustrezne sanitarne razmere, in to za vse, tudi za humanitarne delavce, policijo in vojsko. Vsi si zaslužijo človeka vredno življenje in razmere, ki to omogočajo.

Prav tako sem pisala ombudsmanki Republike Hrvaške Lori Vidović, ki je bila pred kratkim pri nas na uradnem obisku. Opisala sem ji stanje v Sloveniji v zvezi z izjemno humanitarno krizo, ki smo ji priča v državah na balkanski begunski poti. Seznanila sem jo, da begunci nenadzorovano in neorganizirano prehajajo zeleno mejo, kamor jih pospremijo organi Republike Hrvaške, in da mejo prestopajo celo čez mrzlo reko Sotlo. Prosila sem jo, da v okviru svojih pristojnosti in pooblastil preveri resničnost informacij in posreduje pri hrvaških oblasteh za odpravo tovrstnih dejanj, ki lahko pomenijo kršitev določil o človekovih pravicah, zlasti prepovedi mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Predlagala sem tudi skupno pismo Evropski komisiji in Evropskemu varuhu človekovih pravic o razmerah in o nujnosti večjega in usklajenega evropskega delovanja vseh držav, o možnostih za vzpostavitev humanitarnih koridorjev ter o nujnosti sprejetja ukrepov za odpravo nehumanih razmer na celotni begunski poti, zlasti ker vstopamo v obdobje zimskih razmer. Potrebna je tudi aktivnejša zunanja politika evropskih držav za odpravo razlogov za begunstvo, zlasti za ustavitev vseh vojn in odpravo kriznih razmer, zaradi katerih milijoni zapuščajo porušena domača ognjišča.

Varuh to izjemno krizo nenehno spremlja in opozarja na težavno delo zaposlenih v policiji, vojski in humanitarnih organizacijah ter tudi na težko stanje beguncev, največji možni apel evropskim državam, da zmanjšajo vsa tveganja in sprejmejo prepotrebne ukrepe za odpravo krivic in kršenja človekovih pravic na vseh straneh.

Nedvomno je vsem, ki se že nekaj tednov srečujejo s človeka nevrednimi razmerami tistih, ki so zapustili svoje domove v želji po boljšem življenju, treba izreči veliko priznanje, ker še zmorejo dobro opravljati svoje delo. Sprejem beguncev, delo z njimi, občutki nemoči, ker ni mogoče pomagati vsem in takoj, srečevanje z otroki, ki bijejo najhujši boj življenja in preživetja, so preveliko breme. Tudi za zdravstvene službe in številne prostovoljce je zgolj beseda hvala absolutno premalo. Razumeti je seveda mogoče tudi domačine v krajih s tisočimi begunci, ki se jim je življenje povsem spremenilo in jih je groza jutrišnjega dne. Nemo opazujejo tisoče trpečih, se sprašujejo, do kdaj, in želijo odgovore.

Kako je mogoče, da si je evropska birokracija v vsej svoji »veličini« tako dolgo zatiskala oči pred dejstvom, da so vojne, revščina, težke razmere in boj za preživetje tudi ekonomskih migrantov dosegli vrhunec v selitvi narodov? Pojav namreč ni od včeraj. Prvi signal je bila zagotovo Lampedusa s tisoči revežev, ki so po morskih poteh prihajali v Italijo. Mnogi so potonili, nekateri preživeli. Je kdo lahko pričakoval, da bodo na pot odšli zgolj ti? Ali niso razmere, ki jim ni bilo videti konca, napovedovale usodne selitve stotisočev, celo milijonov ljudi?

Je mogoče, da je evropska »družina«, ki je bila ustanovljena in združena tudi s cilji enotnosti in pomoči, tako kmalu usodno padla na težkem izpitu? Kako razumeti na desetine sestankov voditeljev, ministrov in članov komisij, ki predolgo niso zmogli sprejeti odločitve, ki bi enotno reševala problem? Kakšna je ta naša Evropa, če ena država v njej gradi žične ograje in ne spušča beguncev, druga ponoči in skrivaj na vlakih z ugasnjenimi lučmi ali peš ljudi vodi do sosednje meje, jih prepušča mrzli reki in celo morebitni smrti? Tretja krizo rešuje, a komaj zmore, ker po pravilih in dogovorih s sosednjimi državami spušča ljudi, ki jim popuščajo živci, naprej. Moč sleherne družine se pozna po moči njenega najšibkejšega člana v kriznih situacijah. Ko imamo vsi vse urejeno in so odnosi stabilni, je vsaka družina dobra. Njena moč, sposobnost reševanja konfliktov in problemov, se tako doma kot v Evropi, ki ji pravimo »družina«, pokaže v kriznih časih. Ko nekdo odpove ali zboli ali ko v Evropo prihajajo množice beguncev iz držav, kjer ni bilo prave želje ustaviti vojne, pa vidimo, kdo smo in kje smo. Na primer Grčija je prebrodila marsikatero težavo, zdaj pa jo je zajel še val beguncev. Kakšen naj bo naš jutri? Bomo z grozo zrli v ljudi, ki bodo tudi čez zimo v snegu, mrazu, dežju in žledu prečkali reke, meje, gozdove? Kaj jih čaka v Nemčiji ali na severu? Politike pridobivanja azila se zaostrujejo in napovedano je vračanje tistih, ki do azila niso upravičeni. Kakšno bo šele razočaranje, ko bodo »neželeni« z letali odpeljani nazaj! Toda kam? Ali bo to potekalo mirno ali bo prihajalo do prelivanja krvi? Tisoči so sanjali o lepšem življenju, o šolanju svojih otrok, o zaposlitvah, stanovanjih, domovih. Poti jim ne bo zaprla le zima. Na cedilu jih bodo najbrž pustili tudi evropski voditelji, pa čeprav so jim nekateri obljubljali topel sprejem. Je bilo tem besedam sploh kdaj mogoče verjeti?

Dan za dnem govorimo o tujcih, migrantih, azilantih, beguncih, mislimo pa na iste ljudi. To ni le naš, temveč vseevropski problem. In vendar ostajajo še naši brezdomci, ljudje v stiski, ki prav tako iščejo pomoč pri dobrodelnih in humanitarnih organizacijah, otroci, upokojenci ... Izvili smo se iz recesije in napovedovala se je večja gospodarska rast, ki je obetala izboljšave, toda Kitajska že grozi z novo recesijo. Dokaj neugodno za tiste, ki upajo na boljši jutri. Pri Varuhu mislimo na vse, brez izjeme.

Pravice imajo namreč vsi, revni in bogati, beli in črni ... Vsi bomo morali preživeti na majhnem koščku sveta, ki mu pravimo združena Evropa. Tudi ta se lahko v takih kaotičnih razmerah znajde v preštevilnih težavah. Mnoge se že napovedujejo. Različnost narodov, ljudi, pričakovanj, želja, hotenj, celo izsiljevanje … Očitno ni bila najhujša kriza, ki nam je grozila, propad evra, čeprav smo takrat mislili, da je.

Zelo pomembni so naši medsebojni odnosi. Biti morajo odkriti, jasni, znani, usmerjeni v povezovanje, strpnost in lojalnost. Če bosta vsak posameznik ali vsaka država mislila le nase, potem ni rešitve za tretje, torej tudi za begunce, ki prihajajo k nam. Rešijo nas lahko le skupno delovanje in tudi dobri odnosi z ljudmi. Bo nedeljski nočni vrh voditeljev odpravil kaos in ali bodo preštevilne dane obljube spoštovane, čeprav so nekatere države pred volitvami in govorijo tako, da je všeč volivcem? Je vsem obljubam sploh mogoče verjeti?

Naj končam z mislijo rabija Harolda Kushnerja, ki je opazoval otroka pri zidanju gradov iz peska.
 

 

Ko sta ravno končala umetelen grad,

za katerega sta potrebovala veliko

časa in potrpljenja, je prišel val in ga zravnal s tlemi.

Rabi je pričakoval solze in jezo.

Otroka pa sta se usedla, prijela za roke in se smejala.

Kmalu sta začela graditi nov grad.

 

Dejal je:

»Spoznal sem, da sta me naučila pomembne lekcije.

Vse stvari v našem življenju, ki jih ustvarjamo

s toliko časa in energije, so zgrajene v pesku.

Trajni so samo naši odnosi z ljudmi.

Prej ali slej bo prišel val in odnesel tisto,

kar smo zgradili s toliko truda.

Ko se bo to zgodilo, se bo lahko smejal samo tisti,

ki se bo imel s kom držati za roke.«


Bo torej naša Evropa tako različnih narodov in narodnosti premogla empatijo, moč, sredstva in kompetentne ljudi, z njihovo pomočjo pa tudi prave rešitve za največjo krizo? Pet pred dvanajsto ji sicer resno grozi razpad in stotine novih problemov. Ali ni teh že dovolj?

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012