EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

16.9.2015

Vlasta Nussdorfer

VI./67. Koliko etike je v socialnem varstvu?

Čemu kodeksi etičnih načel? Jih res potrebujemo ali pa se z njimi le rešimo odgovornosti za neetično ravnanje zaposlenih v določenih panogah, ker presojo o tem prepustimo častnemu razsodišču, ki predhodno sprejme pravilnik in nato ugotavlja etičnost ali kršitve? Ali torej tak kodeks potrebuje tudi socialno varstvo, ki bi že zaradi narave dela in nujne visoke strokovnosti moralo imeti tudi največ empatije?

Kdor hoče videti,

mora gledati s srcem.

Bistvo je očem nevidno.

Oči so slepe.

Iskati moraš s srcem.

Antoine de Saint-Exupéry: Mali princ

Pogosto je slišati, da se nekateri mladi odločajo za poklice, v katerih lahko izživijo svoje frustracije, spoznajo lastno osebnost, se »najdejo«, pomagajo reševati svet, sledijo sanjam ali neuresničeni domišljiji svojih staršev. Kako je z njimi pozneje, ko poklic opravljajo? Zelo pomembno je, kdo odloča o usodi in celo o življenju posameznikov, o njihovem materialnem položaju, o pravicah, ki jim pripadajo. Vsi mogoči preizkusi, pregledi, ocene tistega, ki je bil med dvesto, tristo ali celo petsto kandidati izbran za določeno delovno mesto, niso vedno dovolj. Nemalokrat »piflarji« z zelo visoko in odstopajočo povprečno oceno ne najdejo tiste zdrave pameti, ki jo pri vsakodnevnem odločanju še kako potrebujemo.

Spominjam se pravnikov, zlasti mladih – pripravnikov, ki so znali ob vsakem problemu in realnem dogodku natrositi vsaj dve ali tri teorije (z imeni in priimki avtorjev in celo njihovimi zvenečimi strokovnimi naslovi), po katerih naj bi se problem reševal. Toda vsaka jih je po svoje zbegala in zatavali so v svet, v katerem zaradi »plevela« ni bilo videti svetlega konca. Eno je naštevanje, znanje na pamet od A do Ž, drugo pa je življenje in težavne razmere, v katerih se ljudje znajdejo in jih je treba iz njih z najmanj »praskami« in še kolikor toliko cele in zdrave potegniti na plan. Da se ne izgubijo, ne mislijo na samomor in konec vsega.

In če kje, prav v sociali velja, da jo morajo voditi in v njej delati ljudje z zdravim razumom in srcem. Tisti, ki vklopijo vse silnice pameti, jih navežejo na aktualno (in ne morda staro) zakonodajo ter poiščejo moder in pravičen izhod. Tega je včasih ob množici zakonov in aktov vseh stopenj kar težko najti. Vse je zapisano, toda manjka točka »razno«, kamor bi bilo mogoče uvrstiti drugačne, neklasične primere. Očitno tega niso predvideli niti zakonodajalci, ko so s popravki, amandmaji, dopolnitvami v dobri veri sprejemali zakonodajo, ki so ji blagoslov dali v hramu demokracije. Toda predpis je eno, življenje pa lahko povsem nekaj drugega. Danes še tako, jutri morda že drugače. Situacija, na katero ni nihče pomislil. Nov primer, vsaj »petdeset odtenkov sive« in še marsikaj. In takrat: zbogom, pamet, zbogom, presoja, pa pritožbe, roki, ki presegajo meje razumnih, in odločitve, ki včasih presenečajo, uničujejo, begajo, rušijo, žalijo, ponižujejo in deprimirajo.

Seveda se nekateri tudi zavedajo, da jim neka pravica ne pripada, pa se s tem nočejo in ne morejo sprijazniti. Takim pač ne pomaga nobena odločitev, obrazložitev ali logika. Vpijejo, žalijo, bentijo in se pritožujejo. Ustvarjajo neobvladljiv pripad pritožb v upanju, da jim bo morda vseeno uspelo. Ko jim ne, pa spet žalitve, pisma bralcev, grožnje institucijam, tudi Varuhu človekovih pravic. Sprašujejo nas, kdo smo, kje smo, zakaj ne delamo, kje so pravice.

Zato dandanes prav v nobeni vlogi ali poklicu ni lahko. Na smetarja se jezijo, ker prihaja prezgodaj ali prepozno, ker jim smeti smrdijo »pred nosom«, ker ni videl vsega, ker se dviguje prah, ker prihaja mrčes, ker, ker ... Na počivališčih ob avtocesti sprva ni bilo posebnih »posvečenih prostorov«. Potem so jih naredili – povsod, z vrati in režo, kamor vržemo kovanec, kar je pozneje mogoče unovčiti pri zapitku ali nakupu v tamkajšnji trgovini. Pa sem videla nekoga, ki je skočil čez ograjo in vpil, da ga povsod »ropajo« in da ima tega dovolj. Nato se je lahkotnejši usedel v veliko, več deset tisoč evrov vredno limuzino in se odpeljal. Ni pomislil na čistočo in papir, ki ju je imel tam na voljo, in da tudi to nekaj stane in ga zaradi pol evra ob vsem bogastvu nikakor ne bi pobralo. Razumela bi, če bi to storil begunec ali brezposelni na poti k sreči v tujini. V boju za delovni vizum, ki mu bo omogočil delovno razmerje, čeprav morda nikoli ne bo dobil plačila. Ta bi res lahko bentil. A taki ponavadi tega ne počnejo.

Pa se sprašujemo po etiki, morali, vrednotah. Ni je zapovedi, ki bi rešila take ljudi. Ne takrat, ko delajo, in ne takrat, ko uporabljajo toaletne prostore. Veliko »blata«, veliko nesnage je pri nas. Zato vedno, ko preletim kak kodeks etičnih načel, razmišljam, da nekaterim nikoli ne bo pomagal. Drugi pa ga živijo, ne da bi morda poznali vse njegove člene. Tako lepo so zapisana načela o spoštovanju in sprejemanju različnosti, o poklicni avtonomiji, o prostovoljnem delu, samostojnosti, nezdružljivosti vlog, možnosti izbire pomoči in celo dolžnosti pomoči, o spoštovanju človekove individualnosti, potreb in dostojanstva, kriterijih komuniciranja z javnostmi, preprečevanju osebnega nadlegovanja in nasilja, uveljavljanju in varovanju zasebnosti v domačem okolju ali v socialnih ustanovah, odgovornosti organizacij socialnega varstva in izvajalcev, o zaupanju in varstvu osebnih podatkov, dolžnosti izobraževanja in usposabljanja, pa tudi o sodelovanju in medsebojni pomoči med delavci socialnega varstva pri delu z uporabniki in odgovornosti do družbe.

Napisano je, da delavci v socialnem varstvu delujejo proti vsaki nepravičnosti in družbenim neenakostim ter še posebej v korist najranljivejših posameznikov oziroma skupin. Prizadevajo si za zagotavljanje dostopa do informacij o pravicah, možnostih, storitvah in virih za enake možnosti ter za vključenost uporabnikov. Vso etiko in načela bi lahko strnili v oznako: strokovno, odgovorno in empatično delo tistih, ki ne delajo le zase, temveč za druge, vsaj v okviru svojih poklicnih nalog.

Tako pa še vedno slišimo številne pripombe nad zaposlenimi v centrih za socialno delo. Nekatere so upravičene, druge ne. Vsekakor ne gre metati vseh v isti koš. V centrih za socialno delo imamo čudovite, zagnane, delavne, uspešne in izjemno korektne delavce, žal pa tudi take, ki prvim onemogočajo, da bi bili kdaj pohvaljeni, opaženi, nagrajeni. Ljudje vsevprek trdijo, da tja pač ne bodo šli, ker jim ne pomagajo, ker jih ne slišijo, ker jih odslovijo, ker ...

Tudi zato sem za javno izpostavljanje dobrega in slabega. Preveč je slabih novic na vseh področjih – ker so mnogi vstali z levo nogo, ker je zdaj prazna, zdaj polna luna, ker se bolezenski znaki pojavljajo kot po tekočem traku.

Tudi zato sem za nagrajevanje, in to ne le najboljših učiteljev in delavcev v zdravstvu, temveč tudi v socialnem skrbstvu. Naj se o njih piše in govori: da so tam, da si vzamejo čas, včasih preložijo malico, odhod ali prihod in so v službi ljudi. Kajti le tako bodo imeli tudi tako imenovani mali ljudje, ki tja prihajajo, spoštljiv odnos do njih, do družbe, do sebe, do svojih pravic. Pa tudi do dolžnosti.

Ko sem bila še na tožilstvu, me je nekega jutra nekdo poklical in mi povedal, da ima dovolj teh »malih ljudi«, o katerih govorijo mediji, pa tudi javne in druge osebnosti. Da se sliši »mali človek« tako majhno, zmaličeno, omadeževano. Da je »mali človek« lahko tudi velik in navadno tudi je. Zato se tega izraza, tudi zaradi tega gospoda, tako rada vzdržim.

Ne gre torej za »male« ljudi, temveč za ljudi, ki tisti trenutek potrebujejo pomoč nekoga, pa naj bo ta majhen ali velik. Po rasti seveda. Potrebujejo ga preprosto zato, ker zaseda točno to delovno mesto.

Na vse to sem se še posebej spomnila v petek, 11. septembra. Ta datum nas še vedno spominja na grozljivo sesutje dveh ameriških stolpnic. Tokrat pa sem že zgodaj zjutraj slišala, da bo to dan lepih novic. Kar verjeti nisem mogla. Na to sem čakala dolgo, predolgo. Vsepovsod opozarjala, da je potrebna obveščenost, da pa dnevi zanesljivo ne prinašajo le grozljivih in depresivnih vesti, ki ustvarjajo žalost, razburjajo, jemljejo energijo in prepotrebno veselje do življenja. Zato sem se vedno zelo razveselila, ko je napovedovalec ali voditelj v kateremkoli mediju v govoru zastal in za konec napovedal lepo novico. Spoznali smo, da imamo čudovite ljudi. Res pa je, da jih je težje najti, saj se, ko je nekdo dober ali pohvaljen, žal začnemo spraševati, ali je to res, ali le ni morda kakšnega neznanega ozadja ... in navadno se slava marsikomu prej ali slej tudi res »skisa«. Da se le ne bi!

Tako blizu drug drugega smo v vrvežu vsakdanjega življenja,

in vendar umiramo od osamljenosti.

Albert Schweitzer


Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012