EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

8.7.2015

Vlasta Nussdorfer

VI./62. Čigavi so vsi ti problemi?

Ali naj bo izobraževanje na domu izjema? Naj vse poti pri obravnavanju nasilja v šolah predvidi zakonodaja? Je pedofilom dovoljeno vstopiti v šolo? Je Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami treba prevetriti? Kako je z dodatno strokovno pomočjo in kdo naj jo nudi? Kdo si želi volonterskega pripravništva in kdo ga omejuje ali prepoveduje? Vse polno vprašanj in dilem, ki razdvajajo starše, šolnike in učence, vse pa vodi k ministrici za izobraževanje, znanost in šport. Prejšnji teden je bila na pogovoru pri Varuhu človekovih pravic. Ali lahko upamo na izpolnitev priporočil lanskega in letošnjega letnega poročila?

Danes ni tako zelo

pomembno, kje smo,

ampak v katero smer

se gibljemo.

Oliver Wendell Holmes

 
Redki so ministri, ki se kar sami napovedo na obisk k Varuhu človekovih pravic. To je storila najnovejša ministrica nove vlade, dr. Maja Makovec Brenčič, ki je z veliko ekipo sodelavcev pri Varuhu razpravljala o številnih vprašanjih, ki se dotikajo šolajoče se mladine, mladih oseb s posebnimi potrebami, sodelovanja med ministrstvi, vzgojnih in varovalnih ukrepov, volonterskega pripravništva in nevarnih koncentracij strupenih snovi v osnovnih šolah in vrtcih.

Povsem znano je stališče Varuha do izobraževanja na domu. Sprašujemo se, ali so vsi starši, ki za svoje otroke želijo tako izobraževanje, sposobni njegove organizacije in vodenja; je preverjanje znanja, ki se opravi navadno enkrat ob koncu leta, res dovolj; kako je s socializacijo otrok in kako z nadzorom njihovega izobraževanja doma. Veseli nas, da podobno razmišljajo tudi na ministrstvu, vse v korist otrok, ki zaradi odločitve staršev za tako obliko izobraževanja ne smejo nositi nikakršnih slabih posledic.

Kaj pa nasilje v šolah? Po posamičnih dogodkih, ki razburijo tako strokovno kot laično javnost, poročanje o njih pa pritegne številne medije, se vedno znova sprašujemo, kdo je odpovedal, kaj bi še morali narediti učitelji, ravnatelji in starši, zakaj prešolati žrtev, in ne storilca. Se še spomnite vročih debat o nasilju na osnovni šoli v Desklah ali o odločitvi ljubljanskega ravnatelja, da v korist žrtve storilcem prepove vstop? Je prav, da imajo učitelji in vodstvo šol zvezane roke, ker jih utesnjujejo predpisi? Ali bi jim iz te zagate res pomagala še strožja navodila, pravilniki, protokoli? Nekateri bi radi čim več zapisanega, da bi se tega držali, inšpektor, če bi se moral pojaviti, pa bi lahko vse to »odkljukal«. Drugi prisegajo na avtonomijo, znanje in suverenost – šola s tem zmore rešiti vsako nasilje. Morda ji ga ne uspe vedno preprečiti, a če se zgodi, ga razkrije, skliče starše, včasih celo otroke, ter jasno in glasno sporoči, da se je zgodilo nekaj nedopustnega, kar se ne sme ponoviti, in da v šoli točno vedo, kako ravnati. Menim, da še tako dober predpis z vsemi točkami, ki jih mora nekdo izpolniti, ne bo vedno zadoščal. Našli se bodo taki, ki bodo trdili, da nasilja sploh ni bilo ali da ga ni povzročil njihov otrok, da je šola presegla pooblastila, pa tudi drugi, ki bodo prisegali zgolj na nedolžnost žrtve in na potrebo po njeni zaščiti, vse drugo pa se jim bo zdelo nepomembno. Težava je tudi v tem, da so osnovnošolski otroci praviloma kazensko neodgovorni, saj še niso dopolnili 14. leta starosti. Izvzamemo lahko torej praviloma le devetošolce. To pa pomeni tudi težavo za organe odkrivanja, ki storilca nasilja zgolj s poročilom »predajo« tožilstvu, tam pa ga nato ne morejo procesuirati. Se še spomnite posilstva osnovnošolske v eni izmed šol v jugovzhodni Sloveniji, storjenega pred mnogimi leti? Že takrat se je dodobra razvnela debata in tudi dilema, kdo naj odide. Ponavadi je to prav nič kriva žrtev. Nesoglasja so vedno tudi o tem, kako je do nasilja sploh prišlo, kdo ga je videl, kaj ukrenil …

Nova kazenska zakonodaja je pred leti določila, da za učitelje in tudi vzgojitelje velja neizbris iz kazenske evidence, tako da ne morejo opravljati svojega poklica med mladimi. Institucije so na to gotovo pozorne ob pregledu, ali kandidat za zaposlitev izpolnjuje pogoje, manj pa pri najrazličnejših gostujočih predavateljih, tako da se med njimi lahko znajde tudi kdo, ki mu je roka pravice že pokazala vrata. Menim, da mora biti šola tu dosledna: taki ljudje v šoli ne smejo poučevati, voditi prostočasnih dejavnosti in krožkov, predstavljati svoje literature – skratka se tam družiti z mladimi.

Prevetritve in dopolnitve je potreben tudi Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, in to v različnih delih. Tudi gibalno oviranemu otroku, ki je usmerjen v prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom, je namreč mogoče dodeliti spremljevalca in to zapisati v odločbo o usmeritvi. Toda dopolnitev, predvidena za nadaljnjo obravnavo oziroma sprejem v Državnem zboru, je še vedno v predalu. Prav tako bi morale imeti šole možnost, da bi zaposlile strokovnjaka zdravstvenega profila, če bi bil v šolo vključen otrok z Downovim sindromom, cerebralno paralizo … Učne programe v osnovnih in srednjih šolah bi bilo treba dopolniti z vsebinami o posebnih potrebah – slepoti, gluhoti in drugih prikrajšanostih. Učitelji za izvajanje takega programa namreč nimajo ustreznih znanj in izkušenj, pa čeprav so se pripravljeni potruditi.

V vzgojnih zavodih Planina in Veržej imajo še vedno hude probleme, povezane z ravnanjem oziroma ukrepi, ki jih zaposleni smejo uporabiti ob izbruhih čustveno in vedenjsko motenih otrok. Kako in s čim jih obvladati, saj so nevarni sebi, vrstnikom in celo zaposlenim? V predpisih za vzgojo izobraževalnih institucij ni podlage za uporabo posebnih varovalnih ukrepov za take primere. Pozitiven in obetaven je obisk kar treh ministric v Planini. Kako pa naj ravnajo v šolah, v katere so vključeni učenci z najzahtevnejšimi čustvenimi in vedenjskimi motnjami? Kako naj ravnajo, če otroci izločijo motečega sošolca? Še posebej težavna je situacija, ko se tudi starši drugih otrok »zarotijo« proti takemu otroku in njegovim staršem ter od šole zahtevajo njegovo izključitev, začnejo groziti z izpisom svojih otrok in z mediji. Pred očmi imam primer ljubljanske šole, ki je kar predolgo polnila medije. Otroka in šolo je »rešil« prostovoljec, ki ga je ponudila Mestna občina Ljubljana. Kako je v drugih primerih in na drugih šolah? Vsak dan se lahko pojavi tak primer, zato nedodelane rešitve ne prihajajo v poštev.

Kaj pa dodatna strokovna pomoč in njeno izvajanje v praksi? Predvideni varčevalni ukrepi so razburili tako šolnike kot starše. Dodaten problem je pomanjkanje specialnih in rehabilitacijskih pedagogov, zlasti na severovzhodu Slovenije, pa tudi tiflopedagoška pomoč in pomoč defektologov. Tega ne morejo opravljati učitelji (morda športne vzgoje ali glasbene umetnosti), ki jim primanjkuje ur pouka. Ne gre za izpopolnjevanje učnih obveznosti, saj mora biti pomoč kakovostna in ustrezno strokovna – v skladu z odločbo o usmeritvi.

Sprašujemo se tudi, kako lahko pristojno ministrstvo vpliva na izobraževanje zadostnega števila strokovnjakov, zlasti glede na njihovo pomanjkanje v nekaterih delih države. Ali so mladostniki, ki obiskujejo posebni program v socialnovarstvenih zavodih, obravnavani drugače kot njihovi vrstniki v vzgojno-izobraževalnih zavodih? Je sploh mogoče, da do razlik prihaja, čeprav so vsi osebe z motnjami v duševnem razvoju v starosti med 18. in 26. letom? Po določbi 56. člena Zakona o osnovni šoli te osebe nimajo pravice do brezplačnega prevoza med krajem bivanja in izobraževanja, kar pomeni diskriminacijo in kršitev 6. člena Zakona o izenačevanju možnosti invalidov. Varuh tu ne vidi razlogov, da učenci, ki uveljavljajo te pravice, ne bi bili upravičeni do brezplačnega prevoza. Prav tako ne gre čakati na večje sistemske spremembe Zakona o osnovni šoli, temveč je nujna takojšnja odprava take sistemske diskriminacije.

Varuh prav tako opozarja na premajhna finančna sredstva za materialne stroške vzgojnih zavodov, sredstva za obnovo dotrajane opreme in oskrbne dneve ob vikendih. Opremljenost posameznih zavodov tako ne more biti odvisna zgolj od sredstev donatorjev, sponzorjev in »botrstva«, za katera si močno prizadevajo vodstva zavodov. Nekatera so pri tem mnogo bolj prodorna in uspešna, druga manj, a jim ne gre pripisovati nikakršne krivde. Donatorji se odločajo po lastni presoji in možnostih. Seveda časi res niso ugodni za dodatne investicije, toda mladi, ki so že sicer za marsikaj prikrajšani, v takih zavodih ne čutijo domačnosti, ki je morda že prej niso. Prav tako niso krivi, da so »drugačni«, da so se morda »pregrešili« zoper zakonodajo, da imajo motnje in osebnostne težave, da nimajo pravega doma in skrbnikov ali staršev, ki bi si to ime zaslužili. Zgolj dejstvo, da pogosto uničujejo opremo, države ne more razrešiti ustrezne skrbi zanje. Kaj jim s tem sporoča? Da so »drugorazredni«, da denarja zanje ni, da bi lepšo opremo uničevali … Sporočila so težka.

Še huje je z mladimi psihiatričnimi bolniki, otroki s čustvenimi in vedenjskimi motnjami ali dodatnimi psihiatričnimi problemi, ki so ob kritičnih dogodkih hospitalizirani, bodisi v psihiatričnih bolnišnicah Idrija ali Ljubljana Polje, v enoti za otroško in mladostniško psihiatrijo Klinike za pediatrijo UKC Maribor ali na oddelku za psihiatrijo, največkrat na zaprtem oddelku skupaj z odraslimi. Pediatrična klinika jih ne sprejme, saj za agresivne otroke in mladostnike menda nimajo primernih prostorov . Še največ je na tem področju naredila ljubljanska psihiatrija, ki naj bi vendarle organizirala oddelek za sprejem takih bolnikov. Ob tem pa se pojavlja še vprašanje zagotavljanja dodatne ustrezne strokovne in tehnične podpore ter pogojev za obravnavo in namestitev otrok tudi po njihovem odpustu, na kar so opozorila vodstva vseh vzgojnih zavodov, ki smo jih v prejšnjih letih obiskali. Če smo dobili forenzični oddelek psihiatrije v Mariboru, je prav, da otroci z motnjami in psihiatričnimi diagnozami ne doživljajo dodatnih travm skupaj z odraslimi, saj je to v nasprotju z vsemi načeli, tudi medicinskimi in etičnimi. Počasi, prepočasi se premika.

Kaj pa zdravje otrok in odraslih v osnovnih šolah in vrtcih, kjer je povečana koncentracija radona ali svinca, na primer v Ljubljani in v Mežici? Ministrstvo za izobraževanje je tu izredno dejavno in pričakujemo lahko sanacijo teh šolskih okolišev in samih šol oziroma vrtcev. Pohvalno, da se kljub krizi ne govori le o denarju, temveč o tem, da so strupene kovine v okolju, kjer vzgajajo in šolajo otroke, nedopustne. Nujna je sanacija in zagotovitev zdravega okolja za mladino in tudi učitelje.

In nazadnje omenimo še volontersko pripravništvo. Čeprav je obvezno le na področju socialnega varstva in je pogoj za opravljanje strokovnega izpita na področjih vzgoje, izobraževanja, zdravstva in pravosodja, smo v prav vseh sferah javnega in zasebnega sektorja zaznali prakso zastonjkarskega opravljanja dela pod krinko volonterskega pripravništva. Poudarjamo, da je tako pripravništvo mogoče le, če se s pripravnikom sklene pogodba o zaposlitvi ali opravljanju volonterskega pripravništva, če zakon to seveda dopušča. Vladi priporočamo sprejem ukrepov, ki bodo preprečevali izvedbo pripravništva brez plačila stroškov v zvezi z delom ali vsaj minimalne nagrade. Zahtevamo, da država v primerih, v katerih je uvedla obvezno pripravništvo ali kjer je to pogoj za opravljanje strokovnega izpita, zagotovi tudi ustrezne finančne vire in nadzor. Tako pripravništvo ne sme pomeniti nadomeščanja rednih zaposlitev, kot nam poročajo mladi vzgojitelji, učitelji in profesorji. Veseli smo vseh sprememb v razmišljanju na ministrstvu za izobraževanje. Moj nedavni obisk na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, kjer so prejšnji teden okoli šestdesetim mladim podelili diplome, je namreč ob seznanitvi z njihovimi izkušnjami prinesel grenko razočaranje. Profesorice, profesorji, tolmačke in tolmači ter drugi nazivi, ki so si jih pridobili, so sicer hvalevreden in lep »papir«. Toda pogosto le to. Kajti mladi so mi hiteli pripovedovati, da jih le približno deset odstotkov kmalu po diplomi dobi primerno zaposlitev, preostali, zlasti dekleta, pa samo v trgovinah in lokalih. Grenak priokus za vse, ki so se trudili, izpolnili vse obveznosti in pridobili diplomo. Je to uspeh, če ti ne omogoča zaposlitve ali pa le občasno in povsem neprimerno delo? Zagotovo ne.

Tudi zato mora vlada narediti vse, da naša mladina ne bo obupovala in obupala. Kot varuhinja sem vesela novih obljub in zavez, še mnogo bolj pa bom, ko bo »odklenkalo« še prekarnemu delu. Prinaša preveč tveganj in preveliko negotovost. Za vsakogar, ki ga opravlja.
Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012