EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

27.5.2015

Vlasta Nussdorfer

VI./59. Pravice in krivice (5)

Kako je s socialno državo v smislu 2. člena Ustave RS? Ali je prav, da v družinah z najnižjimi dohodki otroci s preživnino preživljajo tudi druge družinske člane? Varuh meni, da ima sedanja ureditev uveljavljanja pravic iz javnih sredstev za otroke – preživninske upravičence lahko hude, neposredne in dolgoročne posledice, saj nedopustno posega v pravice najranljivejših skupin prebivalstva.

Ali je prav, da Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev opredeljuje zakonsko predpostavko (presumptio iuris) – da torej z obstojem skupnega otroka med starši obstaja tudi zunajzakonska skupnost, razen če so podani razlogi za neveljavnost zakonske zveze?

 

Kako nekdo živi,

je navsezadnje ena od pravic,

ki je ostala posamezniku –

kadar in če ima priložnost,

da lahko izbira.

(Alice Walker)

 
Ustavno sodišče je leta 2006 že ugotovilo protiustavnost takrat veljavnega 27. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV), če se na njegovi podlagi v lastni dohodek družine všteva otrokova preživnina. Določba je bila razveljavljena, saj je država dolžna zagotavljati posebno varstvo otrok. Ustavno sodišče je sicer menilo, da je stvar zakonodajalčeve presoje, kolikšen del otrokove preživnine je namenjen zadovoljevanju skupnih potreb družine. Določba 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev se od razveljavljene določbe 27. člena ZSV razlikuje samo v tem, da se preživnina v prihodek družine šteje le do zneska minimalnega dohodka, ne pa tudi v delu, ki ta znesek presega. Januarja 2015 je bila višina povprečne preživnine 131,79 evra in skoraj 90 odstotkov vseh preživnin ni presegalo 200 evrov. Pri vseh upravičencih do javnih sredstev se preživnine v celoti vštevajo v prihodke družine. Zato je položaj vseh teh prosilcev popolnoma enak, kot je bil pred razveljavitvijo spornega člena, za katerega je Ustavno sodišče že ugotovilo, da je neskladen z Ustavo.

Otrok z višjo preživnino lahko torej za skupne potrebe družine prispeva višji znesek kot otrok z nižjo preživnino. Menim, da bi moralo biti nasprotno – zakonodajalec bi moral določiti, da se preživnina do nekega zneska ne všteva v prihodke družine in je namenjena izključno otrokovim potrebam. Nad tem zneskom pa bi lahko tudi otrok »prispeval« k preživljanju družine.

Pojavljajo se namreč pobudniki, ki zatrjujejo, da za svojega otroka, ki živi pri drugem od staršev, plačujejo preživnino, vendar nikakor ni namenjena le njemu, temveč preživljanju celotne družine – včasih ne le matere ali očeta, pač pa tudi brezposelnega novega partnerja ali partnerice in tujih otrok. Je to prav? Otrok v taki družini zagotovo živi slabše, kot bi sicer, saj z razdelitvijo prejetih sredstev, pa četudi jih nekaj prispeva država, ne more zadovoljevati vseh potreb, ki bi jih lahko, če bi bila preživnina namenjena le njemu. Je torej prav, da živi slabše? Nova družina pa v takem primeru prejema manj javnih sredstev, kot bi jih, če se preživnina otrok ne bi vštevala v skupne prihodke. Zgodi se celo, da kratko potegne novi partner v družini, ki bi imel ob nezaposlenosti višje prejemke, če jih ne bi ustrezno znižale prejete preživnine. Zakon mora določiti, da se preživnina všteva v prihodke šele nad določenim zneskom. Tako lahko otrok, ki prejema veliko, pomaga tudi drugim. Nikakor pa tega ne bi smeli zahtevati pri otrocih z manjšo preživnino. Ali je prav, da se preživnina sploh upošteva kot del prihodkov družine?

Še več. Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev se uporablja tudi pri odločanju o denarni pomoči. Ustavno sodišče je februarja 2014 ugotovilo neskladnost 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči z ustavo,če se je na njegovi podlagi lastni dohodek prosilcev, katerih mesečni dohodek iz dejavnosti je nižji od višine bruto minimalne plače, ugotavljal na podlagi Zakona o socialnovarstvenih prejemkih. Če je oseba začela opravljati samostojno dejavnost ali če je njen mesečni dohodek nižji od višine bruto minimalne plače, se kot mesečni dohodek upošteva 75 odstotkov bruto minimalne plače, pri čemer ni pomembno, kolikšen je dejanski prihodek.

Ustavno sodišče je že zavzelo stališče, da načelo enakosti pred zakonom zakonodajalca zavezuje, da bistveno enake položaje obravnava enako, sicer pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog. Zato oseb, ki pridobivajo dohodke z opravljanjem samostojne pridobitne dejavnosti, ni mogoče izključevati pri pridobivanju brezplačne pravne pomoči in pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, še posebej denarne pomoči. Ali je torej mogoče, da oseba, ki opravlja tako dejavnost, izgubi pravico do denarne pomoči? Oseba, ki te dejavnosti ne opravlja, je namreč lahko nagrajena s povečanjem obsega pravic iz javnih sredstev, druga pa kaznovana z zmanjšanjem tega obsega.

Današnji časi vsekakor niso prizanesljivi do brezposelnih. Nekateri so prisiljeni v samostojno dejavnost kot samostojni podjetniki, kar pa je prava loterija. Zelo negotovo je, ali jim bo uspelo. Mnogi namreč ne dosežejo niti minimalnega dohodka. Vsekakor je treba dodatno opozoriti tudi na določbe Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, saj so vsi, tudi tisti, ki recimo delajo po dve uri na teden ali na mesec, prisiljeni registrirati dejavnost, s tem pa si zaprejo dostop do denarne pomoči ali omejijo možnost drugih pravic iz javnih sredstev, ker se kar predpostavlja, da njihov dohodek dosega 75 odstotkov minimalne plače. In takšne predpostavke ni mogoče niti izpodbijati. Kako se počutijo osebe, ki živijo z njimi - otroci in drugi družinski člani? Dolžni so jih preživljati, gre lahko celo za polnoletne otroke partnerja, s katerim živijo. Vse te osebe so lahko resno ogrožene, pa čeprav bi jih morala ustava še posebej ščititi. Je prav, da država zlorabe preprečuje s takim avtomatizmom? Ali nima vzpostavljenih mehanizmov nadzora nad prihodki, celo organov odkrivanja in pregona ter sojenja, pa tudi možnosti vračanja neupravičeno prejetih sredstev? Kako je mogoče, da svoje težave in težave pri delovanju teh organov rešuje na račun pravic posameznikov, najraje najšibkejših?

Kaj pa zakonska predpostavka (presumptio iuris) iz 10. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev? Ali res z rojstvom skupnega otroka obstaja tudi zunajzakonska skupnost staršev, če seveda niso podani razlogi za neveljavnost? Ali to ne pomeni hudega posega v zasebnost in intimo posameznikov? Pravilo obrnjenega dokaznega bremena se v slovenskem pravnem redu namreč pojavlja redko (pri pregonu organiziranega kriminala in nezakonito odvzetem premoženju, trpinčenju na delovnem mestu ...). Tako domnevo bi morala ovreči trditev stranke, da ni volje po skupnem bivanju z osebo, saj je prav taka volja konstitutivni element zakonske zveze in s tem tudi pravnega pojma zunajzakonske skupnosti. Država tu zahteva dodatne dokaze, praviloma v obliki izjav prič, in v odsotnosti takšnih dokazov ugotavlja obstoj zunajzakonske skupnosti. Ali nista torej osebi, od katerih ima ena otroka z neporočeno osebo in druga s poročeno, obravnavani neenako? V postopku odločanja o pravicah prve osebe je namreč uporabljeno obrnjeno dokazno breme, v drugem primeru nikakor ne.

Skupek vseh navedenih trditev je podlaga za vložitev naše zahteve za oceno ustavnosti 5., 12. in 14. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Ta zakon mora omogočati preživetje najranljivejšim, vendar imajo ob taki zakonski ureditvi vse manj možnosti, pač pa veliko dokazovanja, poti, težav in žalosti.

Zagotovo kljub vsem varovalkam države in nove zakonodaje vedno obstajajo ljudje, ki jo izigravajo. Ki iščejo »luknje« v zakonih, analizirajo vsako vejico, piko in besedico, da bi zase izkoristili, kar se še da.

In vendar bodo na robu preživetja ostajali mnogi, zlasti otroci, ki se bodo počutili »drugorazredne«, ker morajo državo prositi za javna sredstva, da sploh preživijo. Ustavno sodišče kot najvišji organ zakonitosti v državi mora namreč ščititi tiste posameznike, ki si sami ne morejo pomagati v zadostni meri, ki čutijo krivice, pa se jim ne znajo ali zmorejo upreti, ki jim ni bil priznan enakopraven dostop do pravic iz javnih sredstev, ki jim je nastala in jim še nastaja škoda. Znesek, ki ga bo država na tak način prihranila, namreč nikoli ne bo dosegel tistega, ki bi ga morala znati odvzeti ljudem, ki jim je »hoja po robu« zakona in onkraj vsakdan, saj zavestno kršijo predpise, se spretno izogibajo odkrivanju, pregonu in sojenju, državo dan za dnem stanejo preveč. Ljudje, ki komaj preživijo, jih ne morejo in celo ne znajo razumeti. Vse preveč je namreč ogorčenih, razočaranih, od bojev utrujenih in izmučenih ljudi, ki svojo pravico iščejo kot večni hlapci Jerneji, a je ne najdejo ali pa jo najdejo prepozno. Tudi zato mora Varuh človekovih pravic v korist teh oseb narediti vse in Ustavno sodišče opozoriti na pomanjkljivosti zakonodaje, ki bi morala v celoti spoštovati določbo 2. člena Ustave o socialni in pravni državi, pa splošno načelo enakosti, pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, pravico do socialne varnosti, pravico in dolžnost staršev za preživljanje otrok.  

Javna sredstva so omejena in morajo biti dostopna pod točno določenimi pogoji, brez kršitev in goljufij, vsekakor hitro in brez odlašanja, ne šele po pritožbah in ustavnih presojah. Država mora pomagati ljudem, ki životarijo in so pogosto prepričani, da zanje ni pravice.

Zato smo prejšnji teden na Ustavno sodišče vložili zahtevo za oceno ustavnosti navedenih členov Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev.

Zaradi ljudi in zanje.

Naučili so me,

da pot napredka

ni ne hitra ne lahka.

(Marie Curie)

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012