EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

15.4.2015

Vlasta Nussdorfer

VI./56. Pravice in krivice (2)

Marsikdo, ki ima moč odločanja, bodisi da je državni uradnik bodisi nekdo višje na lestvici, zatrjuje, da je pri svojem delu sicer vesten, pošten, pravičen, vendar nekaterih stvari preprosto ni mogoče rešiti ali vsaj ne dovolj hitro. Ko ga povprašaš, zakaj ne, pogosto navede slabo zakonodajo, pa čeprav zakoni včasih dopuščajo tudi širšo razlago. Če kdo, bi morali tisti, ki se vsak dan srečujejo s težkimi življenjskimi zgodbami, vedeti, kaj je prav in koliko časa lahko traja reševanje zadev. Poglejmo si nekaj krivic.

Naša glavna naloga je, da ugotovimo,
kaj je naše delo, in da ga opravimo.

                                              (Charlotte Perkins)

Študentka je prejemala državno štipendijo, in ker letnika ni uspešno končala, ji je pravica do štipendije eno leto mirovala. Tudi pozneje ni bila uspešna, zato se je prepisala na drug visokošolski zavod, štipendijsko razmerje pa ji je prenehalo. Center za socialno delo ji je izdal odločbo, da mora vrniti neupravičeno prejeto štipendijo v znesku 2.000 evrov. Njeni prošnji za odpis dolga ni bilo ugodeno. Center je zadevo poslal v reševanje drugostopenjskemu organu – Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Potem ko je potrebovalo kar tri leta, da jo je začelo obravnavati, jo je vrnilo v reševanje pristojnemu centru. Ta je prošnjo ponovno obravnaval in spet zavrnil. Študentka je dobila opomin pred izvršbo s 15-dnevnim rokom za poravnavo. Ker denarja ni imela in dolga ni poravnala, ji je Finančna uprava RS na podlagi Zakona o davčnem poslovanju in davčnem postopku izdala opomin pred izvršbo in dolgu pripisala še obresti od leta 2011 naprej, tako da skupni dolg znaša 2.816 evrov. Vrnila je 2000 evrov, obresti pa ne. Kaj reči ob tem primeru? Da se je vsekakor treba zavedati obveznosti in dolga, ki nastane, če jih ne izpolniš, vendar pa študentka nikakor ni kriva za tako dolgo reševanje zadeve in zato ni pravično, da mora vrniti tako visok znesek obresti. Varuh namreč meni, da gre za krivdo in odgovornost državnega organa (ministrstva), ki vlog in pritožb ni sposobno reševati pravočasno, hitro ali v zakonskem roku dveh mesecev.

Dolgotrajno reševanje zadev daje ljudem celo upanje, da bodo rešene njim v korist, pogosto mižijo pred problemi, »tiščijo glavo v pesek«, a streznitev je lahko huda in boleča, dolg pa le še precej večji.

Kako lahko država od ljudi pričakuje pravočasno izpolnjevanje obveznosti, če sama roke pogosto krši?

Po številnih odgovorih kar kliče tudi primer, ki se navezuje na napako pri izvajanju izplačil otroškega dodatka. Pobudnica Varuhove presoje je prejela odločbo centra za socialno delo, v kateri ji je bila določena višina otroškega dodatka. Brez pojasnila pa so nekega dne nakazila usahnila. Na centru so ji pojasnili, da do njih ni več upravičena, dokler ne vrne preplačila, ki ga je prejemala bivša partnerica njenega novega partnerja, s katero je imel enega otroka. Absurd je neverjeten, saj je bivša partnerica prejemala otroški dodatek za dva otroka. Center je sicer priznal, da je neizvajanje izplačil napaka, vendar je navedel, da gre za sistemsko obračunavanje v informacijskem sistemu ISC SD2, ki nima urejenega varovala za primere, kakršen je navedeni. Varuh o primeru še vedno poizveduje in upa, da podobnih sistemskih napak ni več, saj posameznika in družino vsaka močno zaznamuje, prinaša žalost, pogosto tudi prepire, vročo kri in še marsikaj.

Ali se sploh zavedamo, kaj pomeni ostati brez morda že tako nizkih prejemkov? Kako tedaj preživljati otroka in čakati, ali bo država ugotovila napako in denar vrnila? 

Naslednja zadeva je taka, da se ob njej sprašujemo, ali je to mogoče. Pobudnik je bil na predlog psihiatrične bolnišnice in po sklepu sodišča po postopku brez privolitve sprejet na varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda. Tam pa so ga pozvali, naj podpiše dogovor o sprejemu, da bo zavodu iz lastnega žepa plačal stroške bivanja. Gotovo je nedopustno, da država državljana brez njegove privolitve in brez krivdnih razlogov s sklepom sodišča vključi v socialnovarstveni zavod, ta oseba pa mora storitev celo plačati iz lastnega žepa in ne more izbirati med zavodi, saj o namestitvi odloča sodišče.

Ob tem lahko celo razmišljamo, da so osebe, ki so iz krivdnih razlogov vključene v zavode za prestajanje kazni zapora, s tega stališča gotovo v bistveno ugodnejšem položaju, saj jim sredstev za bivanje v zaporu ni treba zagotavljati, ker je to plačano iz proračuna Republike Slovenije. Enako velja za bolnike, ki so vključeni v zdravljenje v psihiatričnih bolnišnicah s sklepom sodišč. Mimogrede, terjatev za pobudnikovo neprostovoljno sedemmesečno bivanje v socialnovarstvenem zavodu znaša že 6.874,09 evra. Koliko dohodkov ima, je morda lastnik nepremičnine, kdo zanj skrbi, kdo zanj ureja zadeve, ki jih sam gotovo ne more? Naš pobudnik ima srečo, da ima razumne, razsodne in modre sorodnike, ki so se po pomoč obrnili na različne institucije, tudi na Varuha. Vseeno pa je to velika težava, in kot kaže, niti ne osamljen primer. Je spet kriva zakonodaja? In kako je mogoče, da se izvaja? Vse polno vprašanj, na katera bo država morala najti odgovore.

Zamislimo si primer, ko komaj dobro polnoletna oseba živi s svojo mamo in njenim novim partnerjem. Ta svojega pastorka, s katerim se morda slabo razumeta, ni dolžan preživljati. Vseeno pa zakonodaja pri uveljavljanju pravic v družino prišteva tudi maminega zelo premožnega partnerja. Pastorek je v stiski; denarja za šolanje nima, država pa mu seveda ne pomaga, ker bi mu denar lahko dajal mamin partner. Pa ga ne. Spori se poglabljajo, razmere so še slabše, kot so bile, in rešitve ni na obzorju.

Zavedamo se, da je bila določena zakonodaja sprejeta ali spremenjena prav zaradi številnih goljufij, majhnih ali velikih, s kakršnimi so si pomagali ljudje v takih in drugačnih zvezah. A vse ni samo belo ali črno, ljudje s takimi in podobnimi primeri živijo prav tu med nami.

Pri našem delu smo zaznali številne pomanjkljivosti socialne zakonodaje, med drugim težave zaradi  vpliva dohodkov in premoženja (delo dijakov, študentov, podedovano premoženje) otrok, tako mladoletnih kot polnoletnih, na možnosti vseh družinskih članov do uveljavljanja pravic iz javnih sredstev. Varuh namreč ugotavlja, da njihovi dohodki vplivajo na višino posameznih prejemkov ali celo na posamezne pravice v celoti.

Zakonsko ureditev, ki takšno stanje dopušča, ostro kritiziramo, predvsem ko gre za mladoletne otroke, saj menimo, da ti tako dejansko preživljajo starše. To pa je v nasprotju z veljavnimi predpisi, po katerih so mladoletne otroke dolžni preživljati starši, ne obrnjeno.

Primer polnoletnih otrok, ki se še šolajo in živijo v skupnem gospodinjstvu s starši, je po Varuhovem mnenju nekoliko drugačen. Zakonodaja določa, da so skladno s svojimi zmožnostmi dolžni prispevati k preživljanju staršev, hkrati pa imajo starši dolžnost, da preživljajo polnoletne otroke, ki se še šolajo. Zato bi moral zakonodajalec dodatno razmisliti in urediti primere in način, kako naj se prihodki teh otrok vštevajo v prihodke družine. Lahko se namreč zgodi, da otrok, ki v družini prejema sicer minimalne dohodke ali je brez njih, podeduje večje premoženje, od katerega morda nima prejemkov,  vendar bodo zaradi tega vsi družinski člani prikrajšani ali pa jih bo otrok zaradi te okoliščine dolžan vse preživljati. Ta določba, s katero se v praksi sreča marsikdo, je brez dvoma krivična.

Številni pobudniki v svojih pismih grozijo, obupujejo, pretakajo solze in ne vidijo izhoda. Kako razumeti, da je nekaj zakonito, čeprav ni moralno, etično in tudi ne pravično? 

Naj sklenem z mislimi pobudnika, ki je bil pri Varuhu na osebnem pogovoru. Njegovi stavki še vedno zvenijo v mojih ušesih: »Tudi vi ste me vprašali, kako živim. Mislim, da vam bi moralo biti povsem jasno, da vsi, ki prihajajo k vam, ne morejo živeti urejeno in za človeka spodobno življenje, ker so jim kršene pravice. Zelo podrobno sem vam vse predstavil. Najbolj boleče pa je, da nisem nikoli delal nič narobe oziroma v nasprotju z zakoni, vendar mora kljub temu vsa moja družina živeti z mojimi problemi. Situacija traja že desetletja, kar je dokaz o pravni urejenosti oziroma neurejenosti države. Prav dolgotrajnost številnih postopkov, tako sodnih kot upravnih, je namreč za ljudi boleča. Rešitev, kakršnakoli že, pride navadno prepozno, davek je izjemno visok in ne more ga poravnati nobena odškodnina, pa četudi do nje pride po desetih letih, celo na Evropskem sodišču za človekove pravice.«

Tudi zato sem pozorno prebrala najnovejšo knjigo dr. Andraža Terška z naslovom Pravna ignoranca škodi – kritika pravne prakse in k njej napisala nekaj uvodnih misli: »Lahko bi mu mirno rekli aktivni kritični državljan, saj nas dr. Andraž Teršek v zapisih o povsem konkretnih primerih vsakdana mnogih 'hlapcev Jernejev' še kako spominja na pobudnike, ki dnevno pišejo Varuhu človekovih pravic. Je pa nedvomno veliko več; visoko strokovni ustavnik, predstavnik pravniške avantgarde, ki mu ni mogoče odreči prodornih in jasnih, za mnoge celo bolečih misli in nespornih ugotovitev. Zarišejo se v dušo, a žal le odgovornih ljudi, ki se še kako zavedamo, da nam uradnički z zguljenimi dokomolčniki niso v ponos.« Strokovna monografija vsebuje kritiko nekaterih pravnih praks in tudi močan poduk, saj prinaša poglobljeno branje in razumevanje razsežnosti življenja. Upam, da od spoznanja, da se da delati tudi bolje, do realizacije tako morda ne bo več »stoletnega gozda«.

O novih krivicah - pravice namreč poznamo - pa prihodnjič.

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012