EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

21.1.2015

Vlasta Nussdorfer

VI./50. Res vse v imenu krize?

Dan za dnem poslušamo, da denarja v državni blagajni ni. Treba je zategniti pas, opustiti marsikateri načrt za prihodnost, zmanjšati že začete investicije, predvsem pa prihraniti nekaj denarja, celo že obljubljenega.

Marsikdo si misli: »Naj ga prihranijo tisti, ki ga še imajo in ki niso na robu preživetja in se jim to ne bo tako hudo poznalo, pa oni, ki lahko načrte odložijo in opustijo investicije.« Kdo so to? Sindikalisti vztrajajo, delodajalci opozarjajo, ministri iščejo rezerve. Napovedi o gospodarski rasti in o koncu krize so občasno obetavnejše, pa spet slabše. Komu sploh verjeti in na kaj upati?



Bojevnik luči ne more vedno izbirati bojišča.

Včasih se presenečeno znajde sredi bitk, ki si jih ni želel,

vendar nima nobenega smisla bežati, ker se jim ne bo mogel

izogniti.

Ko se spopadu ni več moč izogniti, se bojevnik pogovori s

svojim nasprotnikom. Ne da bi mu pokazal strah ali bojazljivost,

skuša izvedeti, zakaj se želi boriti z njim; zakaj se je odločil

zapustiti svojo vas in ga izzvati na dvoboj. Ne da bi izvlekel iz

nožnice meč, ga bojevnik prepriča, da to ni njegova bitka.

Bojevnik luči prisluhne svojemu nasprotniku. Bori pa se le,

če je zares treba.

                                                                               (Paulo Coelho)

Ne mine dan, da ne bi kdo zatrjeval, kakšne krivice se mu dogajajo, tudi zaradi opuščanja skrbi države za ranljivejše in najranljivejše. Dvigujejo se sindikalisti vseh vrst in položajev. Ljudje obljubljajo pohode pred hram demokracije in vladno ali predsedniško palačo. Vsaka napovedana omejitev dvigne prah, odzive medijev, klice ljudi na vse mogoče telefonske številke in obete prave »revolucije«. Ob napovedi davka na sladke pijače so mnogi svarili, da je gospodarstvo v krizi in da bodo nekateri delodajalci zaradi tega prisiljeni odpuščati, zato bo še več ljudi odvisnih od socialnih transferjev. Ko je vlada to namero opustila – pa čeprav ni dvoma, da je sladkor za zdravje škodljiv in bi ga veljalo dodatno obdavčiti –, so se dvignili drugi. Tokrat v imenu zdravja mladih, ki jim grozijo hude posledice debelosti, med drugim sladkorna in druge bolezni. Kako ustreči vsem, ko pa ima vsakdo svoj pogled, zahteve in pričakovanja? Je mogoče, da bi bil »volk sit in koza cela«?

Ljudje za marsikaj krivijo »tajkune«. Drugi pa menijo, da tajkunov v pravem pomenu besede ni več, saj jih je ustvarila in tudi vzela kriza – da so bili le dobri strategi gospodarske rasti, odpiranja novih delovnih mest in širjenja proizvodnje, po letu 2008 pa se jim je zaradi zunanjih dejavnikov hudo zalomilo. Nekateri trdijo, da jim ni za kaznovanje tajkunov, temveč zahtevajo, naj vrnejo nezakonito pridobljeno premoženje, pa bo država spet lahko »dihala«. Toda kaj je sploh nezakonito, če tega ne dokaže pravnomočna sodba? Kako do nje priti? Nakazovanje denarja v davčne oaze ni prepovedano, pa čeprav ni mogoče slediti vsem denarnim tokovom in ga od tam, če se ugotovijo nepravilnosti, ni mogoče dobiti nazaj. Ali je to res le nemoralno in obsojanja vredno, vendar zakonito početje?

Nekaterim podjetjem po privatizaciji posel kar cveti. Ve se, čigava last so, ni več prekanaliziranja sredstev. Morda bodo tam odpuščali in izkoriščali delovno silo, ki je je na pretek. Jasno je, čigav je dobiček, ne ve pa se, kje bo končal.

Kako je mogoče, da sodišče ugodi premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanca goljufije in mu prisodi odškodnino, vendar ta ostane črka na papirju? Ko želijo ljudje od podjetja dobiti denar, tega podjetja ni več. Obstaja pa podjetje s podobnim imenom, morda s črko več ali manj, celo v lasti istih ljudi. Prepoved vzpostavitve nove firme tistim, ki so tako zapravili dober glas podjetja, je povzročila razburjenje. Trdijo, da niso krivi za propad, saj so padli v veriženje, ki se ni izšlo. Zaradi dolžnikov so bili upniki in hkrati tudi dolžniki. Pri izterjavi dolga pa je bil nekdo drug hitrejši in jih je »spravil na kolena«. Zakaj zdaj ne bi smeli odpreti novega podjetja ter zaživeti in preživeti? Morda celo komu poravnati svoj dolg?

Vse je stvar razlage in prepričevanja. Če poslušaš opeharjene, vidiš, da ima vsaka zgodba dve plati in da morda za koga nezmožnost ustanovitve novega podjetja res ni pravična, za večino pa bi zagotovo bila.

Je pravo res tako izmuzljivo, nedorečeno, brez vejic in pik na pravih mestih neberljivo ali težko razumljivo? Nekateri ne bi privatizirali tega, kar je še ostalo. Pravijo, da država potrebuje svojo »srebrnino« (o zlatnini tako ni več govora). Drugi menijo, da je prepozno, ker bi se osmešili, osramotili in težko zagovarjali pred (ne več tako brezmadežno) Evropo. Žal pa smo tam, kjer smo – ponavadi v enosmerni ulici.

Na volitvah vedno zmaga tisti, ki prinaša upanje, ker z obljubami prepriča, in tisti, ki ima dobre ideje in izvoljive ljudi. Pride pa čas streznitve, ko v »vreči«, ki ni brez dna, res ni skoraj ničesar več. Ljudje iščejo izhode, mnogi jih nimajo več. Starejši upajo na pokojnine, o dvigih le sanjarijo. Mlajši želijo zaposlitev, vendar jo je pri 119.000 brezposelnih težko najti. Med kandidati za »bob leta« je bila misel, da povsod iščejo ljudi z izkušnjami, toda kako dobiti izkušnje, če si jih nimaš priložnosti nabrati. Na duha časa kaže tudi zmagovalna misel tega izbora: tisti z 20.000 evrov dohodka res ne more razumeti onega, ki nima za kruh.

Težko si je predstavljati, da je nekdo tako sposoben, pameten, vešč, poln znanja in izkušenj, da si v teh časih zasluži 20.000 evrov plače. Morda bi si jo res, če bi državi pomagal na poti iz krize. Če bi bil dobiček 1000-kratnik izplačanih visokih dohodkov, bi še razumeli. Hkrati pa slišimo, da se marsikaj prodaja pod ceno, da bodo novi gospodarji res »gospodarili« in odpuščali. Da bo težko opozarjati na pravice, ki jih poznata domača zakonodaja in ustava. Ali sploh še lahko verjamemo lepim besedam?

Pot do pravnomočnega okoljevarstvenega dovoljenja, ki tujcem omogoči nemoteno obratovanje podjetja, lahko traja osem let. Ali res ni mogoče »bobu reči bob« in postopke zaključiti? Tako ali drugače, a pravnomočno. Težko je sprejeti, da inšpektorjev za nekatera področja ni ali jih je premalo. Postopki trajajo leta. Ne bodo pa niti odgovorili, če že v prijavi inšpekciji ne zaprosiš za odgovor. Ali je moratorij za rušenje črnih gradenj res rešil kakšno velezgradbo? Je koga izučilo rušenje v Triglavskem narodnem parku, zaradi katerega je človek, ki je tam živel desetletja, izgubil streho nad glavo in postal siromak? V preteklosti se je pripor odredil za vsakogar, ki je bil obsojen na visoko kazen, in to obligatorno, zdaj pa obsojeni na pet, sedem in več let lahko pred pravnomočnostjo kazni pobegnejo. Bo nastopila »kriza« za »bolehne« obdolžence, obtožence in obsojence, ki se ne bodo mogli izogniti zaporu, če ne bodo resnično ves čas v bolnišnici? Kako da ni mogoče napisati in sprejeti zakonov, ki jih nihče ne bi mogel izigravati zaradi nedorečenosti, pomanjkljivosti, dvoumnosti, več možnih razlag?

Varuh pogosto ugotavlja, da so ljudje brez pravne pomoči precej nemočni. Celo pravna pomoč jim ne zagotavlja izhoda iz krize.

Pri Varuhu se zavedamo krize in njenih posledic, predvsem pa dejstva, da lahko država jemlje le tam, kjer se še da. Vneto opozarjamo, da je treba predlagane varčevalne ukrepe vsestransko oceniti in ovrednotiti njihove posledice v celoti. Ne moremo dopustiti lahkotnega zmanjševanja pravic najbolj ranljivim skupinam prebivalstva – drugačnim, otrokom s posebnimi potrebami, najrevnejšim, brezposelnim, invalidom in bolnim. Menimo, da država lahko najde številna druga področja, kjer se finančna sredstva še vedno trošijo brez večjih skrbi in ustreznega nadzora. Pristojno ministrstvo smo pozvali, da še enkrat skrbno premisli o ukinitvi plačila učne pomoči otrokom s posebnimi potrebami in jo izloči iz programa varčevalnih ukrepov. Še posebej nasprotujemo idejam, da bi šole same preverjale upravičenost do te pomoči, torej neodvisno od odločb o usmeritvi, in učno pomoč združile za več učencev. Tako bi sicer določilom odločb o usmeritvi za posameznika formalno zadostili, še vedno pa je treba spoštovati veljavne predpise, kamor sodijo odločbe otrok s posebnimi potrebami.

Leta 2010 sta bila sprejeta Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in Zakon o socialnovarstvenih prejemkih z veljavnostjo od januarja 2012. Njun namen je bilo oblikovanje pravične in dolgoročno vzdržne socialne države. Preprečila naj bi zlorabe pri prejemanju socialnih transferjev. Varstveni dodatek je bil prenesen iz pokojninskega sistema v sistem socialnega varstva, državne pokojnine so bile odpravljene. Enotna vstopna točka in odločanje na enem mestu sta zagotovo pozitivna sprememba postopka uveljavljanja pravic. Toda že leta 2012 je pri obdelavi vlog na CSD-jih in pritožb nastal velik zaostanek. Ministrstvu ga doslej še ni uspelo zmanjšati in uvesti upoštevanja zakonskih rokov.

Varuh se je takoj odzval na upoštevanje podatkov iz dohodninske odločbe za preteklo ali predpreteklo leto. Ocenil je, da je treba upoštevati dejanske prihodke, ne nekdanjih, ki jih morda ni več. Sprejetih je bilo več sprememb zakonov, ki so začele veljati na začetku leta 2014 ali 1. septembra lani. Večji problem pri dostopu do pravic iz javnih sredstev je tudi odplačevanje kreditov za reševanje stanovanjskega vprašanja družin. Razburjenje so povzročila določila o vračanju denarne socialne pomoči po prejemnikovi smrti in omejitvi pri dedovanju z zaznambo na nepremičnini. Ljudje bi po svoji smrti najbližjim radi zapustili neobremenjeno premoženje, vendar morajo dediči prejeto pomoč vračati (razen v posebnih primerih). Varuha mnogi opozarjajo, da je taka ureditev krivična. Pa je to res ali smo preveč obremenjeni s preteklostjo, ko nam državi ničesar ni bilo treba vračati? Varuh opozarja tudi na sodbo Ustavnega sodišča, ki je tej ureditvi pritrdila.

Zgolj socialni transferji revščine ne morejo zmanjševati. Ljudem pri preživetju pomagajo tudi dobrodelne in humanitarne organizacije. Vsak dan opozarjajo na krizo. Mnogi pozivajo k darovanju prek SMS ali posebnih akcij. Vendar se spet vprašamo, ali je to pravično do vseh.

Nekateri znajo in zmorejo. Ko si rešujejo streho nad glavo, preživetje ali zdravje, hodijo od okenca do okenca, od institucije do institucije, poiščejo vse nevladne organizacije in celo medije. Drugi tega nočejo, ker jim je pod častjo. Morda ne znajo, ne zmorejo ali pa so premalo aktivni. Imajo otroke, ki jih morda nihče ne opazi. Vendar v šoli ne bi smeli trpeti lakote. Po zatrjevanju mnogih ravnateljev ti otroci v šoli lahko dobijo kruh, sadje in celo tople obroke. Ne vemo pa, kaj se dogaja doma, za štirimi stenami. Pomoč morda dobijo, pa jo nekdo zapije, zapravi. Z denarjem ne znajo gospodariti, morda tudi zaradi bolezni.

Kako v času odtujenosti, ki vse bolj prihaja na dan, opaziti tiste, ki pomoč potrebujejo, vendar zanjo ne znajo prositi? Otroci zaradi nezavarovanih staršev ne bi smeli imeti problemov z zdravstvenim varstvom. Varuh si prizadeva, da bi otroci postali samostojen subjekt na področju zdravstvenega varstva, z vsemi pravicami, ne glede na zaposlenost ali nezaposlenost staršev. Tako preprosto mora biti. Če ni, opozorite.

Občine imajo pomoč ljudem v stiski urejeno različno. Nekatere ponujajo bivalne enote, kjer dobijo streho nad glavo vsi, ki jo izgubijo. Drugod tega ni in kljub opozarjanju na krizo družin rešitve ni na obzorju. Nekateri, ki so se zaradi krize, pravd in statusa dolžnika znašli pred izvršbo, rubežem ali prisilno prodajo, celo grozijo, da ne bodo »živi« odšli od doma. Obljubljajo, da si jih bomo zapomnili. Izgubili so dom, zgrajen z lastnim denarjem in rokami, prihaja huda streznitev. Kam, zakaj, kako?

V domovih za starejše občane ni več gneče. Včasih se je bilo treba postaviti v dolgo čakalno vrsto in si zagotoviti mesto takoj po upokojitvi ali že prej. Zdaj je drugače, le denar je treba imeti. Če ga nimaš, plačuje občina. Če imaš kakršnokoli premoženje, je tu hipoteka. Ali je nujno, da je ta na vseh nepremičninah? Mogoče bi bilo bolj smiselno kakšno prodati in poplačati dolgove, ostalo pa bi še nekaj za priboljške.

Kaže, da so revščini najbolj izpostavljene enostarševske družine in tiste, v katerih eden od staršev ne plačuje svojih obveznosti za otroke. Zelo ogroženi so tudi starejši, pa tujci s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Nevladne organizacije opozarjajo na nove ranljive skupine. Gre za zaposlene in samozaposlene osebe, ki prejemajo neredne ali nizke dohodke, pa tudi posameznike in družine, ki malenkostno presežejo cenzus za pridobitev prejemkov in uveljavljanje subvencij. Tu so ljudje, ki so zapadli v visoke dolgove, družine, v katerih sta oba starša delala v propadlem podjetju, starejše samske ženske z nizkimi pokojninami, prekarni delavci. Tudi dolgotrajno prejemanje socialnih transferjev marsikoga socialno izključi in pahne v začarani krog številnih odvisnosti.

Mnogi niti ne znajo živeti z manjšimi dohodki. Ne želijo priznati, da so revni in da ne morejo ohranjati prejšnjega statusa. Centri za socialno delo bi morali spet odigrati svojo prvotno vlogo – svetovanje in pomoč ljudem v stiski, ne le administriranja, ki ga je vsak dan več. Sicer pa je obljubljena njihova reorganizacija.

Zaradi vsega tega so napovedani in že sprejeti ukrepi boleči. Ni vedno jasno, koga bodo prizadeli in kako. Kriza traja predolgo. Leta 2008 še ni bila tako opazna, danes pa zanjo slišimo na vsakem koraku. Razslojevanje je vse večje, srednjega sloja skoraj ni več. Nekateri si še vedno lahko privoščijo prav vse. Otroci tega ne smejo ali vsaj ne bi smeli opaziti. Zato so zelo zaželeni šolski skladi, ki omogočijo dodatne dejavnosti tudi tistim, ki si jih ne morejo privoščiti. Vseeno pa morajo ljudje za pomoč zaprositi in priznati, da jim je treba pomagati in da si njihovi otroci zaslužijo povsem enako šolo kot bogatejši vrstniki.

Varuh v vsakem letnem poročilu opozarja na socialne težave. Spremlja pobude, piše priporočila in zahteva udejanjanje. Lani smo napisali 150 priporočil in vsa so bila soglasno sprejeta. Pogledali bomo, ali so uresničena ali pa morda še bodo in kdaj.

Kriza namreč tistih, ki so že oropani – pogosto celo lastnega dostojanstva –, ne bi smela več prizadeti.

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012