EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

26.12.2014

dr. Jernej Letnar Černič

Konec digitalne zasebnosti?

Pametni telefoni in aplikacije so v zadnjih letih preplavili globalno okolje in uporabnikom poenostavili elektronsko komunikacijo. Njihova uporaba ni preprosta samo za potrošnike, temveč tudi za vsakokratno državno oblast in telekomunikacijske korporacije, ki zdaj še lažje posegajo v osebne podatke posameznikov. Pravica do zasebnosti tako počasi izginja tudi iz spletnih elektronskih komunikacij, saj jo tam le še malokdo lahko razumno pričakuje. Ali je torej pravica do elektronske zasebnosti le še stvar zgodovine?

Poslovni modeli različnih spletnih podjetij, proizvajalcev pametnih telefonov in njihovih operaterjev temeljijo na spletnem dostopu do posameznikovih osebnih podatkov. Da takšni poslovni modeli lahko zaživijo, se mora posameznik odpovedati svoji zasebnosti oziroma se mu ta odvzame. Večina ustanoviteljev največjih spletnih korporacij zagovarja in nenehno ponavlja, da je zasebnost marginalna zadeva preteklosti. Da v prihodnosti ne bo več pomembna, ker bodo osebni podatki postali javni. Zasebnost naj bi se morala prilagoditi novim tehnologijam in načinom družbenega življenja, in ne obratno.

Retorika večine spletnih korporacij je namenjena predvsem maksimizaciji prihodkov in dobička. Takšen korporativni pristop je sicer diametralno nasproten zasebnemu življenju njihovih lastnikov, je pa razumljiv, saj korporacije kujejo prihodke prav z dostopom do posameznikovih nakupovalnih preferenc in navad. V resničnem svetu pa ustanovitelji in lastniki teh podjetij kupujejo izolirane in strogo varovane vile in graščine, da bi sebi in svojim družinam zagotovili zasebnost. Četudi so javne osebnosti, zahtevajo visoko stopnjo zasebnosti.

Ko se priklopite na svoje najljubše socialno omrežje, boste bombardirani z oglasi podobnih izdelkov, kot ste jih pred nekaj tedni kupili v eni izmed spletnih trgovin. Če ste pred kratkim po turističnih straneh iskali hotel za naslednje počitnice, vam bo ista stran na spletu ponujala podobne hotele. Če ste na spletni strani dobro ocenili restavracijo v bližjem kraju, vam bodo spletne strani na različne možne načine ponujale podobne restavracije. Spletne korporacije takšno oglaševanje, ki posega v zasebnost posameznikov, prikazujejo kot svoj prispevek k skupni blaginji.

Splet preko vašega osebnega profila in IP-številke tako poseže v vaš vsakdanjik, saj vas pozna po vaših navadah in dejanjih, verjetno bolje kot večina vaših prijateljev. Resda, bodo rekli zagovorniki vseprisotnih spletnih aplikacij, da vam olajšujejo življenje in vsakodnevne izbire, s čimer prihranite čas. Morda. Vendar takšno olajševanje izbire ni brezplačno, saj se posameznik v zameno za domnevno enostavnejše življenje odpove zasebnosti. Odpove se ji predvsem v zameno za materialne koristi in morda za prihranek časa. Ali pričakovano razumno polje zasebnosti posameznikov na spletu in v elektronskih komunikacijah res izginja oziroma je že izginilo? Ali imajo države pozitivno obveznost, da varujejo zasebnost v razmerju do največjih ponudnikov spletnih storitev?

Ne samo, da je pričakovano polje posameznikove zasebnosti izginilo predvsem na spletnih iskalnikih in socialnih omrežjih, njegova relevantnost se krha tudi pri tradicionalno bolj varovanih spletnih orodjih. Ko študente denimo vprašamo, ali je še vedno mogoče razumno pričakovati zasebnost v svoji elektronski korespondenci (bodisi po elektronski pošti, instantnih sporočilih oziroma sporočilih preko mobilnih komunikacijskih omrežij), jih večina neprizadeto odgovori, da ne, in je zato tam niti ne pričakujejo.

Večina elektronskih sporočil se trenutno pošilja še v nekriptični obliki, zaradi česar je nevarnost arbitrarnih posegov visoka. Pri pisanju elektronskih sporočil se tako mnogi zavedajo, da njihova korespondenca ni tako zavarovana, kot bi morala biti, saj lahko vsak računalniško malce bolj vešč posameznik poseže v spletni poštni portal. Še večjo skrb vzbuja, da verjetno tudi na delovnem mestu ne moremo več pričakovati zasebnosti pri pošiljanju službenih sporočil.

Da ne omenjamo možnosti, ko se elektronska sporočila, namenjena le enemu prejemniku, brez pošiljateljevega soglasja pošljejo tretjim osebam oziroma jih arbitrarno spremenijo ali potvorijo njihovo vsebino. Takšne prakse so običajne kljub evropskim standardom varovanja zasebne korespondence, kot denimo izhajajo iz 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, ki varuje pričakovano polje zasebnosti, in tudi iz zadnjega predloga uredbe Evropske unije o varstvu osebnih podatkov. Še več, Sodišče Evropske unije je že spomladi v zadevah C-293/12 in C-594/12 postavilo visoke standarde varovanja zasebnosti vsaj glede hrambe podatkov, ko je razveljavilo Direktivo 2006/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o hrambi podatkov, ker »ne določa jasnih in natančnih pravil, ki bi urejala obseg poseganja v temeljne pravice, potrjene s členoma 7 in 8 Listine. Ugotoviti je torej treba, da ta direktiva pomeni občutno in posebej hudo poseganje v te temeljne pravice v pravnem redu Unije, ne da bi bilo to poseganje natančno določeno v predpisih, s katerimi bi bilo zagotovljeno, da je dejansko omejeno na to, kar je nujno potrebno« (65. odstavek sodbe).

Ne gre za to, da se je večina posameznikov zasebnosti odpovedala, ampak so jim jo odvzeli oziroma arbitrarno posegli v njihovo razumno pričakovano polje zasebnosti. Digitalne zasebnosti tako ni konec, temveč ji je treba znova zagotoviti mesto, ki ji pripada. Na spletu je zasebnost morda res težje učinkovito varovati kot v resničnem svetu, vendar ni nemogoče. Najlažje jo je uresničiti, če se posameznik zaveda, da mora svoje osebne podatke na spletu skrbno upravljati. Država in drugi subjekti bodo težje vdirali v vaše elektronske telekomunikacije, če boste denimo uporabljali kriptne vmesnike za pošiljanje elektronske pošte, ki pa so resda večinoma plačljivi. Takšni programi spremenijo vsebino v nerazumljivo besedilo, s čimer zmanjšajo možnost vdora v vaše osebne podatke. Enako lahko bolje varujemo zasebnost, če uporabljamo spletne iskalnike anonimno in se izogibamo poimenskim prijavam v različne programe.

Posameznik tako na spletu kot v različnih elektronskih komunikacijah še vedno lahko razumno pričakuje pravico do zasebnosti, vendar je morda njeno upravičeno varstvo ožje kot pred desetletjem. Resda pravica do zasebnosti nikoli ni bila absolutno varovana, saj se je vanjo lahko posegalo zaradi različnih razlogov, kot je denimo nacionalna varnost. Kljub temu države še vedno nosijo pozitivno obveznost, da preprečijo posege v razumno pričakovano polje posameznikove zasebnosti. To pomeni, da morajo članice Evropske unije izboljšati uresničevanje pravice do zasebnosti v razmerju do največjih globalnih spletnih korporacij, ki so praviloma močno poslovno prisotne na evropskem ozemlju. Države morajo zagotoviti, da standarde »razumno upravičenega polja zasebnosti« skrbno, dosledno in natančno uresničujejo tudi nedržavni subjekti. Če se je v zadnjih letih razumno pričakovano polje zasebnosti precej spremenilo, se mora spremembam prilagoditi tudi njegovo varstvo in predvsem uveljavljanje v praksi.

dr. Jernej Letnar Černič
jernej.letnar@googlemail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Jernej Letnar Černič
izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com

 

2018

Eksodus (12.1.2018)

2017
2016
2015
2014
2013
2012