EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

24.12.2014

Vlasta Nussdorfer

VI./48. Smo res lahko le žalostni?

Izteka se leto, še eno v nizu kriznih. Številna Varuhova priporočila državi so bila uspešna, saj so bila v državnem zboru sprejeta soglasno. Pa je to dovolj? Kdaj bo prišlo do realizacije, kakšna bo, koliko priporočil bo udejanjenih in predvsem kakšna bodo nova? Bo država kdaj res prijazna do invalidov, drugačnih, brezposelnih, sodobnih sužnjev, okolja, tistih, ki se jim bliža izguba službe ali deložacija? Kaj lahko naredi nova vlada, kaj nevladne organizacije in društva, koliko vsak posameznik? Kako glasni bi morali biti in ali bo to sploh dovolj?


»V nekem začaranem kraljestvu, ki je ljudem nedosegljivo ali pa morda večno zahajajo vanj, ne da bi se tega zavedali … V čarobnem kraljestvu, kjer neotipljivo postane stvarno … je bil nekoč čudovit ribnik.

Bilo je jezerce kristalno bistre in čiste vode, v kateri so plavale ribe vseh mogočih barv in se nenehno zrcalili vsi odtenki zelene.

K temu čarobnemu kristalnemu ribniku sta se prišla skupaj kopat žalost in bes. Slekla sta se in gola stopila v ribnik.

BES se je v ihtavi naglici (kot vedno, ker je pač bes), z občutkom nuje – ne da bi vedel, zakaj – na hitro okopal in še hitreje stopil iz vode.

Ampak bes je slep ali vsaj ne razloči stvarnosti dovolj jasno, zato je gol ihtavo vrgel nase prvo obleko, ki se je znašla pri roki.

Obleka pa ni bila njegova, temveč je pripadala žalosti. In tako je bes, preoblečen v žalost, odšel.

Žalost se je zelo umirjeno, pripravljena ostati, kjer je, kot je njena navada, počasi okopala do konca in brez naglice (bolje rečeno, brez občutka za minevanje časa) lenobno in počasi stopila iz ribnika.

Na bregu je ugotovila, da njene obleke ni več.

Vsi pa vemo, da žalost ne mara biti razgaljena, zato si je nadela edino obleko, ki jo je našla na bregu ribnika. Obleko besa.

Pravijo, da se od tistega dne pogosto zgodi, da ko srečamo slep, krut, strašen, razjarjen bes, in si vzamemo čas, da si ga bolje ogledamo, spoznamo, da je to pravzaprav v bes našemljena ŽALOST.«

(Jorge Bucay)


V »bes našemljene žalosti« je veliko tudi na področju človekovih pravic, njihovih kršitev, varovanja in prizadevanj za spoštovanje. Pogosto smo slišali, da prehajamo v obdobje, ko bo bolje, saj se že šesto leto spopadamo z žalostjo krize vseh vrst, mnogi pa tudi z besom. Ob ugotavljanju, da ni bolje, pač pa vse slabše, je veliko kritičnih besed.

Če bi morala navesti le nekaj hudih kršitev človekovih pravic, ki jih pri Varuhu zaznavamo po vseh vrstah pošte in klicev, ki jih dobivamo vsak dan, bi dala prednost področju socialno-ekonomskih pravic, saj zaradi pomanjkanja zaposlitve in denarja za preživetje, bolezni ali drugačnosti mnogi ostajajo hudo prikrajšani. Zlasti nič krivi otroci, vpeti v zgodbe odraslih, ki jih pahnejo v revščino, celo nasilje, neenakost. Mediji razgaljajo zgodbe ne le slavnih, ki bi jim bilo to morda všeč, temveč tudi tako ali drugače potisnjenih na rob. Toda treba bi bilo tudi iskati rešitve in jih najti ter nujno objaviti. Sicer ljudje, ki novinarjem zaupajo zgodbo, ostanejo brez anonimnosti, ožigosani in izpostavljeni pred sosedi, prijatelji, znanci, tudi popolnimi tujci, njihovi problemi pa ostajajo enaki. Zato velja razmisliti o zgodbah v nadaljevanjih. Ni dovolj pred bralce ali gledalce postaviti hud problem, kritizirati vsevprek, a nikoli dati jasnega odgovora, kaj se je zgodilo kasneje. Se je stanje izboljšalo, je krivica morda ostala ali je sploh ni mogoče odpraviti, kdo je kriv, kaj človek v taki situaciji lahko stori?

Tudi pri Varuhu se nikakor ne bomo zadovoljili z obljubami in dopisi, na katere včasih ne dobimo hitrega odgovora, še zlasti če gre za koordinacijo dela med več ministrstvi.

Na vprašanja, ali bi potrebovali več pristojnosti in zakaj nimamo moči prekrškovnega organa, odgovarjamo, da bi kaznovanje naše delo razvrednotilo. Med kazenskimi določbami Zakon o varuhu človekovih pravic (ZVarCP) že zdaj določa, da lahko Varuh z globo 500 evrov kaznuje za prekršek odgovorno osebo organa, ki na njegovo zahtevo ne posreduje zahtevanih gradiv, oziroma tistega, ki se neupravičeno ne odzove na Varuhovo zahtevo po razgovoru. Toda zakaj bi kaznovali, in to s tako nizko kaznijo, ko pa po 39. členu ZVarCP lahko predlagamo celo uvedbo disciplinskega postopka zoper uslužbence organov, ki so zakrivili nepravilnosti. Vsi, ki smo jim poslali končno poročilo, so nas tudi dolžni obvestiti o ukrepih na podlagi predlogov, mnenj, kritik, priporočil, in to najkasneje v 30 dneh. Če se to ne zgodi, Varuh obvesti neposredno nadrejeni organ oziroma pristojno ministrstvo, poroča državnemu zboru ali zadevo objavi v javnih glasilih – celo na stroške organa. ZVarCP tudi določa, da so predsednik državnega zbora, predsednik vlade in ministri Varuha na njegovo zahtevo dolžni osebno sprejeti najkasneje v 48 urah. Do take zahteve je enkrat celo prišlo.

Seveda pa tudi pri Varuhu ne moremo mimo številnih zapisov o določeni tematiki v javnih glasilih, zlasti na spletu. Sprašujemo se, kako se počutijo ljudje, ki jih pišejo, kako tisti, ki jih berejo, in kako oni, na katere se zapisi nanašajo. Lahko bi sicer zamahnili z roko in rekli, da lahko na splet anonimno piše vsak, ki ima pet minut časa, ne glede na svoje fizično in psihično stanje. Toda te zapise, ki so včasih celo laži, mnogi bralci z največjo lahkoto vzamejo za dejstva, jih »posvojijo« in jim verjamejo. V njih je sicer kdaj tudi resnica, vendar se to da zapisati na drug način, predvsem pa dopustiti pojasnila. Včasih, ko zadeve bereš in kdo brezobzirno žali in prizadene vsakogar, če le želi, ne moreš verjeti, da živita v istem svetu.

Decembra smo imeli tako izkušnjo tudi v naši instituciji. Ob dnevu človekovih pravic že devetnajst let pripravljamo redno srečanje s predstavniki države, nevladnega sektorja, verskih skupnosti, diplomatskim zborom. Tudi tokrat. Ker lani v Vili Podrožnik nismo mogli zagotoviti ustreznih pogojev za invalide, kar pa je več kot nujno, smo se odločili za drug objekt, ki je Varuhu glede na protokolarna pravila na voljo brezplačno. Povabili smo vse, ki jih vabimo vsa leta, le nekatera imena se zaradi menjave funkcij oziroma volitev menjajo. Vsi nastopajoči so nastopili brezplačno, policijski orkester in otroci s posebnimi potrebami. Za te je bila pripravljena razstava, saj so se odločili za gesto pomoči drugim otrokom s podobnimi težavami. Tuji diplomati so lahko kupili njihove slike, poskrbeli smo za prevod tujcem in tolmačenje gluhim in naglušnim, se odpovedali zdravici in pijači (razen vodi in soku ter skromnim prigrizkom, ki so bili namenjeni otrokom), a kljub temu doživeli hladen tuš. Spletni portal Slovenskih novic je namreč objavil očitno zelo bran zapis, da varuhinja na Brdu pripravlja rajanje. Kljub objavljenemu popravku za nas nedvomno žaljive vsebine, ki smo ga zahtevali, ostaja grenak priokus. Kako lahko nekdo že vnaprej sodi o tem, kdo in kako bo »rajal«? Rajanje v teh časih, zlasti za Varuha, nikakor ne more biti sprejeto pozitivno.

Ob dvajsetletnici institucije smo izdali publikacijo, namenjeno mnogim v tej državi. Navzočim je tako niti ni bilo treba pošiljati. Prišli so prav posebni otroci, njihovi starši in spremljevalci, ki so običajno odrinjeni na rob in se takih prireditev ne udeležujejo. Zelo smo pazili, da nam nihče ne bi mogel očitati pitja, in na presenečenje mnogih ni bilo niti kapljice alkohola. A si vseeno obsojen, da boš »rajal«, se torej zabaval. Odzivi, ki jih na spletu ne manjka, nam očitajo, da naj bi porabili celo ali najmanj 40.000 evrov. Tako ljudje. Zavedeni, da bodo spet porabljeni tisoči evrov davkoplačevalskega denarja. Slovenske novice so sicer objavile popravek, a marsikdo ga ni prebral, dovolj mu je bil prvi članek. Težko je paziti na vse podrobnosti, se truditi in ohranjati sloves, ki ga imaš, potem pa ti ga lahko kdo v trenutku sesuje. V popravku smo zapisali, da je celotna slovesnost stala 3.200 evrov, in vse tudi specificirali.

Živo se spominjam tudi številnih zapisov o »škandalu« na mariborski srednji šoli – tako so ga namreč poimenovali. Priča smo bili nepopravljivi posledici, smrti nekoga, ki vseh teh pritiskov očitno ni zmogel. Pozitivno je le, da so po tem dogodku mnogi mediji kolege obsodili in sprejeli zavezo, da je treba vedno poročati korektno, z vseh vidikov in tako, da ljudi, ki so že prizadeti, ne pahnejo v še hujše gorje.

Kot varuhinja lahko v zadnjem času k sreči pohvalim mnoge medije, ki so ob dogodku na eni izmed osnovnih šol, kjer sta vladala nestrpnost in nasilje, poročali zelo korektno, brez slik vpletenih otrok in staršev. Verjeli smo, da se je to zgodilo, zakaj bi bile sploh potrebne? Je bila naša pravica do obveščenosti kaj okrnjena? Zagotovo ne. Izvedeli smo prav vse, kar je treba, potekale so živahne debate, nastopali so strokovnjaki in »bobu smo rekli bob«. Brez posnetkov tistih, na katere se je zgodba neposredno nanašala.

Za to se je torej vredno truditi. Da poučuješ, kritiziraš, ko je treba, in spreminjaš stvari na bolje. Brez kazni in finančnih posledic, hudih groženj, a tako, da učinkuje.

Vesela sem tudi sprememb v poročanju, ki kažejo, da mediji začenjajo iskati dobre in boljše novice. Celo v otroškem parlamentu so dejali, da jih je premalo, da je vse pretemno, črno, brez prihodnosti. Danes lahko marsikje in marsikdaj slišimo, da imamo odlične športnike, čudovite dijake in študente, uspešne znanstvenike, dobre policiste, enkratne gasilce in še in še ljudi, ki si zaslužijo pohvale. To niso le tisti, ki postanejo ime tedna, leta, slavne osebnosti na mnogih področjih. So tudi povsem navadni ljudje, ki živijo dokaj neopazno, a za marsikoga koristno, uspešno in hvalevredno življenje. Če bi jih videli več, vsaj delček tistih, ki obstajajo, bi morda lahko rekli, da imamo prihodnost in da bo leto, ki prihaja, celo boljše. Da gospodarstvo ni popolnoma »na psu«, da je gospodarska rast boljša, da bomo živeli in zmogli tudi za prihodnje rodove.

Ob koncu leta, ko si pred prazniki izrekamo najlepše želje, čudovite misli in voščila, je tudi čas streznitve. Nehajmo teptati pravice drugih, ampak se zanje borimo, s tem pa zahtevajmo tudi spoštovanje svojih.

Prihaja namreč dan samostojnosti in enotnosti, pri čemer nas je strah, da enotnosti pravzaprav ni. Nekoč, pred več kot dvajsetimi leti, je nedvomno bila, a je žalostno izginila. Prav te dni jo še kako potrebujemo, da oddamo sporočilo, da nam je mar. Za vsakogar. Tudi za drugačne. Zato sem bila v nedeljo, 21. decembra, neizmerno vesela, ko je na prireditvi plesne šole Bolero nastopila Eva Pirnat, deklica z Downovim sindromom. To je bila edinstvena priložnost, da medse sprejmemo drugačne, otroke s posebnimi potrebami. Eva je nastopila z lastno točko ob koreografu Matevžu Česnu, takoj za njo pa svetovno znana umetnica Nika Kljun, ki se je deklici poklonila s svojim nastopom. Vendar to ne pomeni, da je Eva plesala le zase in Nika le njej. Pomeni veliko več. Priznanje vseh, ki znajo in zmorejo sprejeti drugačne in njihovo moč, da se postavijo zase, da pokažejo svoje sposobnosti ob drugačnosti, ki nam je pravzaprav vsem lastna.

Tudi zaradi tega in podobnih dogodkov si lahko obetamo, da bo leto, v katero vstopamo, za mnoge boljše.

Pri Varuhu bomo predvečer božiča tudi letos preživeli drugače. Z obiskom tistih, ki so blizu »dna«, ki živijo od darov, ki so sami, bolni in včasih pozabljeni. Tako bomo prav danes, 24. decembra, obiskali prodajalno Kraljev ulice in Zavod Šentvid pri Stični. Nekateri otroci ostajajo tam, čeprav imajo starše, in morda niti ne vedo, da je svet lahko lepši. Kajti dom je en sam, in če ga izgubiš, je vse drugo le nadomestek.

Vsak od nas lahko danes ali jutri naredi nekaj za nekoga in ne pričakuje ne hvaležnosti, ne plačila in ne zaslug. Tudi zato so prazniki nekaj posebnega, saj lahko svojo »družino« razširimo. Vanjo dovolimo vstopiti še komu, čeprav ga morda le obiščemo, mu pišemo, namenimo prijazno gesto, darilo, pozornost.

Če nas bo veliko, bo nekoč zmanjkalo tistih, ki pomoč drugih potrebujejo, bodisi iz dneva v dan bodisi le občasno.

    Zdi se mi, da je v življenju pomembno le to,
    da ne škoduješ drugim ljudem
    in da tolažiš tiste, ki so žalostni.
                                               (Olive Schreiner)
Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012