EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

10.12.2014

Vlasta Nussdorfer

VI./47. Bo letošnji dan človekovih pravic kaj drugačen?

December je poseben mesec tudi zato, ker želimo narediti vse, kar nam prej ni uspelo. Pri Varuhu delo v posameznem letu ocenjujemo po rezultatih obravnave prejetih pobud. Teh pa je vsako leto več, primeri so vse težji, mnoge pobude pa odpremo tudi kot širša vprašanja, ki so pomembna za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter za pravno varnost državljanov v Republiki Sloveniji. Ker imamo že drugo vlado v tem letu, se želimo srečati še z nekaterimi ministricami in ministri, da bi dobili odgovore na vprašanja, ki jih postavljajo številni pobudniki, včasih celo mediji, zadeve pa še niso urejene.

Pošteno živeti,

drugega ne prizadeti,

vsakomur priznavati to,

kar mu pripada.

           Ulpijanov rek

Letos praznujemo 20-letnico institucije, zato bo publikacija, ki izide na današnji dan (in se bo pridružila lanski ob 20-letnici Zakona o varuhu človekovih pravic), pomenila vpogled v opravljeno delo, vzpone in padce – zasluge za slednje imajo prav tisti, ki priporočil niso udejanjili in jih spoštovali. Spraševali se bomo, kje je najslabše in kje najboljše, ali je kriza, ki traja od leta 2008, edini vzrok marsičesa, tudi velikega nezadovoljstva ljudi, ki težko preživijo dan, kaj šele mesec. Gre res zgolj za finančno ali tudi krizo vrednot? Kdo jih glasno zagovarja, a pogosto le z besedami, mnogo manj z dejanji? Lahko ljudje živijo od besed, ki obljubljajo novo zakonodajo, več denarja za različna področja, tudi zaposlovanje mladih in širšo socialno politiko? Smo sploh dovolj kritični do nestrpnosti, ki tli pri mnogih, etika javne besede pa jim ne pride do živega? Lahko žalimo vsakogar, ki je drugačen, ki se ne strinja z našim svetovnim nazorom, z našim odnosom do zgodovine? Kdaj bomo končno odkrili vsa povojna grobišča, pokopali vse mrtve, jim postavili spomenik in rekli: »Res je, zgodovina ima tudi temno plat!« Kdaj bodo zavodi za zaposlovanje resnično zaposlovali, kar sporoča njihov zveneči naziv?

Zakaj morajo revni zaposleni in celo upokojenci s prejemki, ki ne zadoščajo za spodobno preživetje, obiskovati dobrodelne organizacije, da jim te prispevajo oblačila in hrano? Nedvomno nimajo vsi naši otroci enakih možnosti za spodobno prihodnost. Nekateri žal delijo usodo svojih bolnih, brezposelnih, celo za delo neplačanih staršev. Jabolk in kruha je v šolah ob številnih brezplačnih malicah in kosilih, ki jih sofinancira ali celo v celoti financira država, sicer dovolj, toda kako je pri nekaterih doma? Revščina žal udriha tudi po najmlajših, starši jim dopovedujejo, da ne morejo v glasbeno šolo ali k baletu, plesu, smučanju, tenisu, pa čeprav so silno nadarjeni, ker jim tega preprosto ne morejo plačevati. Po drugi strani pa vidimo z violinami, s smučmi, drsalkami in golf opremo »okrašene« mladenke in mladeniče, ki jim je vse odveč in tja hodijo, kot pravijo, zaradi »tečnih ta starih«. Ne kažejo nobenega veselja, temveč izraz prisile. Pričakujejo, da bo tako vse življenje, da jih bodo starši še pri tridesetih zjutraj zbujali, jim pisali prošnje za zaposlitev, lobirali zanje, jim kupili stanovanje, ga opremili, plačali poroko ter skrbeli za njihove otroke, če jih bodo sploh kdaj želeli imeti. Si lahko zamislite, da so v neki šoli dečka, ki ni imel originalne majice, sošolci obstopili in popljuvali? Kako razložiti, da imajo nekateri na sebi le svetovno znane znamke oblačil in obutve, drugi pa izdelke iz košev s posebno ponudbo v megamarketih? To je naloga ne le staršev, temveč tudi šole, ki vzgaja, če starši odpovedo, če niso dovolj kritični, če tega preprosto ne vidijo ali ne zmorejo videti. Tu so še drugačni, otroci s posebnimi potrebami, iz rejniških družin, posvojeni, ljudje z drugačno spolno usmerjenostjo – tako drugačni in različni, pa vendar s povsem enakimi pravicami. Tako bi vsaj moralo biti.

Kako otroke opozarjati na nevarnosti spleta, ki lahko uči in vzgaja, vendar pogosto posega tudi na področja zasebnosti? Ta morajo ostati zasebna, ker imamo pravico, da si zasebnost delimo z najbližjimi ali da je sploh ne razkrivamo, zato je popolnoma nedopustno, da kdo po vdoru vanjo to širi z nedovoljenimi posnetki in seznanja ne le domačo, temveč celotno svetovno javnost. Nedavna huda učna ura, ki je imela tragične posledice in jih za mnoge še ima, nam mora biti končno dovolj, da preventivo, za katero je očitno za mnoge že prepozno, nadomesti kurativa. Ena zadnjih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, DELFI proti Estoniji, je namreč vsaj do odločitve velikega senata stopila na prste ne le tistim, ki neprimerne in žaljive vsebine širijo, ampak tudi onim, ki so ali bi morali biti odgovorni zanje, ker jih urejajo. Na spletu ostaja vse večno zapisano in na ogled. Si to ljudje res želijo?

Tu je tudi vloga medijev, ki radi z mikrofonom in kamero pokukajo v tuje svetove, zvonijo na vratih, sprašujejo sosede in krajane, ki že vedo ali še ne, a bodo zagotovo izvedeli. Prav je, da ozaveščajo, da poročajo o dobrem, ker ga potrebujemo kot kruh in vodo, in tudi o slabem, vendar obzirno, da ne prizadenejo že tako prizadetih in uničenih, samo da bi bil prispevek boljši in gledan. Priznati jim je treba velik napredek tudi na tem področju, saj so pogosto že obzirni, vsaj pri samomorih in povečini pri otrocih, a spodrsljaji kažejo, da popolnosti še vedno ni pričakovati. Pa bi jo že morali doseči!

Varuh sprejema tudi številne nevladnike, v zadnjem obdobju dokaj redno tiste, ki si prizadevajo  za varovanje okolja. Veliko jih je, ki jim je še kako mar za jutri, ne le za danes. Za nebo, zrak, ptice, vode, zemljo. Javnost ima pravico vsaj vedeti, če že ne odločati. Da je ne presenetijo odločitve, ki so dokončne in se zarežejo v okolje. O njih se je le šušljalo ali še to ne, pa čeprav imamo Aarhuško konvencijo, ki nesporno zahteva prav sodelovanje javnosti. Mnogim ni mar za nič drugega kot le zase in še enkrat zase. A kaj bi bilo z njimi in z njihovim velikim jazom, če bi bili vsi taki, če ne bi bilo aktivistov, ki delajo prostovoljno in z velikim zanosom? Težko je živeti osamljeno, na otoku sredi velikega morja, morda to danes gre, a tistega jutri, ki bi moral priti, gotovo ne bo. Si ljudje zaslužijo slab zrak, uničena tla, hrup, smrad, Celjsko kotlino z novimi ugotovitvami o onesnaženosti? Kdo bo to plačal, s čim in predvsem kdaj?

Zato Varuh obeležuje vse dneve spominov – tudi na boj zoper nasilje vseh vrst, za drugačne, za njihove pravice, za človeka vredno življenje in društva, ki ga poskušajo zagotoviti, kjer država odpove ali ne zmore. 

Stroko sprašujemo, kaj je prav in ali bi morali bolj upoštevati ljudski glas, ki rohni in s prstom kaže na njeno neodzivnost. Ankete, pa četudi dosežejo visoko stopnjo odzivnosti, odgovorov na nekatera strokovna vprašanja ne morejo dati, zlasti ne glede rešitev v zdravstvu, šolstvu, kulturi in na drugih področjih, kjer se pojavljajo. Lahko pa pokažejo, da ljudje zahtevajo odgovore, ker opažajo nepravilnosti in o marsičem dvomijo.

Zakaj imamo toliko strokovnjakov z zvenečimi diplomami, magisteriji, doktorati, izšolanih doma in v tujini, če se ne zmorejo poenotiti, pa četudi bi morali v zaprtih prostorih sedeti do »belega dima«, ki se pokadi iz Sikstinske palače po izvolitvi novega papeža? Zakaj imamo toliko uradnikov, ki nikoli ne vstanejo od pisalne mize, le tu in tam dvignejo pogled, da povedo: »Tako pač je … ničesar ni mogoče narediti … pravkar zaključujem delo … ne moremo vam pomagati …«?

Od Varuha ljudje pričakujejo čudežno rešitev, denar, stanovanja, spremembe pokojninskih odločb, invalidnin, invalidnosti in še marsikaj. Varuh mora opozoriti na tiste, ki ne delajo ali ne delajo dobro, na potrebo po spremembi zakonodaje, na poti, ki so še odprte, ali ljudi strezniti z ugotovitvijo, da so kakšno možnost kdaj celo zamudili, da so morda ostali na pol poti in niso uporabili pravnih sredstev. Tu mu ni mogoče očitati uradništva, saj ima vsak svoje naloge. Obstajajo tudi stališča višjih sodnih instanc, celo ustavnega sodišča, do določenih vprašanj, zlasti do posegov v pričakovane pravice, ki se lahko oddaljujejo.

Varuh ne more ugotavljati zlorabe oblasti pri vsakem posamezniku, če se temu zdi, da sprejeta odločitev ni primerna in da krši človekove pravice, a sam še ni stopil nikamor. Opozarjamo, da je tudi brezplačna pravna pomoč, ki mora biti hitra in dobra, za mnoge nujna, saj še učeni ljudje, celo pravniki, ne zmorejo razlag prenekaterih zakonov in podzakonskih aktov.

Kaj pa otroci in starejši? Slednji se sicer za svoje pravice znajo boriti tudi v okviru društev, predvsem upokojenskih, v katera so vključeni. Toda tega v starosti kdaj ne zmorejo.

Niso dovolj le posamezni dnevi v letu, ki opozarjajo na boj za pravice šibkih in žrtev vseh vrst, pa dnevi, posvečeni gluhim, naglušnim, slepim, slabovidnim in drugim, ki iščejo pravice kot nekoč hlapec Jernej. Ti dnevi in tedni so premalo, kajti ko minejo, prizadevanja nikakor ne smejo zamreti in ob letu osorej se je treba vprašati, koliko korakov in katere smo naredili, da bo bolje. Pa je sploh bolje?

Varuh ne bo odnehal, saj je najslabše ostati na pol poti. Tej državi smo pripravili že več tisoč priporočil. Treba jih je razvrstiti po področjih in ugotoviti, kdo jih še ni udejanjil in kaj se še da oziroma mora narediti. To je izjemno težko, celo mučno delo, saj je treba pregledati 19 poročil Varuha, prihaja dvajseto. Prva poročila so bila res tanjša, zadnja pa imajo skoraj po štiristo strani.

Kot varuhinja zagotavljam, da se ne bom zadovoljila le z obljubami in sprejetjem priporočil, ampak bom s svojo ekipo, ki dobro opravlja odgovorno in težko delo, pot nadaljevala. Ne z nasiljem, temveč z načini dela, ki bodo opazni in glasni. Ne nazadnje ima vsak svojega nadrejenega in tu so še mediji.

Naj torej dan Varuha človekovih pravic ne mine neopažen. V tretje desetletje namreč odhajamo prepričani, da zmoremo in znamo. Vendar le s spoštovanjem človekovih pravic, ki se ga morajo zavedati vsi brez izjeme.

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012