EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

5.12.2014

dr. Matej Avbelj

Konec moraliziranja

Zadnjič sem obljubil, da je z jamranjem konec. Da je nastopil čas za nizanje (od)rešitev slovenskih patologij. Pred vami je prvi skromen poizkus. V njem zagovarjam tezo, da je eden od poglavitnih korakov k okrevanju slovenske družbe prelom z moraliziranjem.

V zadnjem času je naravnost en vogue govoriti in razpredati o morali. (A)moralnost je bila celo tema okrogle mize, posvečene izglasovanim najvplivnejšim pravnikom. Ko je morala tako deklaratorno popularna, nekaj ne more biti v redu, še več: je nekaj narobe.

Bistvo morale vendarle ni v tem, da se jo verbalno poveličuje in opeva. Moralo je treba živeti. Zato moralen človek ni tisti, ki se opisuje kot takega, ampak tisti, ki ga zaradi njegovih dejanj kot takega pripozna skupnost, napolnjena s kritično maso takih, ki si, spet vsak zase, prizadevajo k svojemu moralnemu in zato dobremu življenju.

Moraliziranje ima tako na moralizirajočega posameznika nasprotne učinke od pričakovanih. Je kontraproduktivno. Bolj, kot si pripovedujem, kako moralen in integriteten da sem, bolj se bom v to zaciklano prepričal, manj bom tako ravnal. In, ko mi bo okolica nastavila, kot se spodobi, ogledalo, ga bom razbil, ker mi ne bo všeč podoba v njem. Pa čeprav, kot je najbrž vsem jasno, ni in ne more biti krivo ogledalo, ampak le tisti, ki se v njem ogleduje.

Še slabše pa se nam godi, ko moraliziranje z nivoja posameznika potegnemo na raven javnega diskurza in ga celo spremenimo v njegovo paradigmo kot merilo javnega ravnanja. To lahko sproži dve, po svoje znova paradoksalni, reakciji: popolno relativizacijo standardov ravnanja in zavestno, sistematično zavračanje kakršnekoli odgovornosti za svoja javna ravnanja.

Relativizacija standardov ravnanja (lahko) izhaja iz katoliške maksime, ki je še kako vsajena v srž slovenske eksistence, da naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha. Ker, jasno, nihče ni brez greha, kamna ne želi vreči nihče, niti ko je greh celo tako velik, da gre že za kaznivo dejanje. V zmoralizirani javni paradigmi se namreč vsak zaveda, da tudi sam ni povsem čist, zato je opozarjanje na napake drugih, še posebej stanovskih kolegov, nekaj neoportunega, neprimernega, celo anatema.

Če ni grajanja napak (ali grehov), te polagoma izgubijo značaj napačnosti (grešnosti) in postopno je vse, na nek način, dovoljeno. Na Slovenskem se to odraža v stanovski cehovski solidarnosti in postopnem notranjem gnitju najrazličnejših družbenih podsistemov.

Drugi impulz je, kot že rečeno, sistematično zavračanje kakršnekoli odgovornosti za svoja javna ravnanja. Ta pojav je v Sloveniji dobesedno vseprisoten. Koliko oseb iz javnega, še posebej političnega, življenja pa poznate, ki bi sprejele odgovornost za neke svoje storjene institucionalne polomije, ki bi javno priznale svoje napake, se opravičile zanje in se »normalno« poslovile od svojih javnih funkcij?

Zakaj je to tako težko? Trdim, da zaradi deklaratorne zmoraliziranosti te družbe. Če morala postane merilo našega javnega ravnanja, potem, sploh v kontekstu zgoraj opisane psevdo-katoliške družbe (ki je pozabila, da je bistvo ne-metanja kamenja v odpuščanju), javno priznanje napake pri posamezniku povzroči pravo eksistenčno grozo. V tako deklaratorno čistunski moralni družbi tak posameznik postane ne le odpadnik, temveč odpadek.

V taki družbi, kjer morala postane merilo javnega ravnanja, se vse nujno zreducira na raven osebnega. Pa se ne bi smelo. Kdor naredi prestopek v javni sferi, kot nosilec neke javne institucionalne funkcije, greši zoper institucionalno moralo, moralo te institucije, največkrat pa zoper zakonitost ali ustavnost. Priznanje takega greha ne razvrednoti posameznikove osebne morale; nasprotno: jo validira in okrepi. Zares osebno moralen je tisti človek, ki je zmožen prevzeti odgovornost za svoja zgrešena javno-institucionalna ravnanja. In obratno. 

Če to drži, torej vsaj delna, če že ne pretežna, ločitev osebne morale od institucionalne, potem je mogoče v družbi, na področju javnega, (šele) začeti voditi kritični, celo zelo kritični javni diskurz, ne da bi se kritizirani posamezniki nemudoma počutili osebno napadene, ogrožene in posledično zelo popadljive ter osebno maščevalne. Ko bomo v Sloveniji to zmogli pripoznati, se nam odpre korak do naslednje rešitve, ki biva v kritični dialoškosti. O njej pa drugič.

dr. Matej Avbelj
avbelj@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Avbelj
Izredni prof. za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
avbelj@gmail.com

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012