EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

26.11.2014

Vlasta Nussdorfer

VI./46. Kršitve pravice do zasebnosti

Jo sploh še imamo? Zasebnost, kanček intime. Morda le v svojem domu ali tudi tam ne več. Kaj pa na cesti, v službi, na poti, v lokalu, na počitnicah? Kako je v šolah? So se ji udeleženci resničnostnih šovov s pogodbami res lahko v celoti odpovedali? Je to primerno sporočilo mladim, ki jih mora kdaj kdo spomniti, da oko kamere zmore, vendar ne sme pokukati kamorkoli in kadarkoli? Kaj pa mediji? So občutljivi za zasebnost? Pogosto odpovedo celo pri otrocih.


»Najprej naj vam povem, da me ne poznate, vsaj ne v običajnem smislu, torej ne tako, kot jaz poznam vas.

Hočem reči, da imam zapisano vaše ime in naslov. Vem, koliko ste stari, kaj vam je všeč, kam hodite na počitnice in kakšne znamke avto imate. Vem, kako je ime vaši ženi, otrokom in celo vašemu kokeršpanjelu. (Pongo je, ne?)

Najbrž vas je ob vseh teh podatkih malo zaskrbelo.

Kot vsi, ki so doma v vrhovih oblasti, imate tudi nekaj paranoičnih potez. Kar vidim vas, kako se sprašujete: 'Od kod pa ta ve vse to? Kje je dobil te podatke?'

Da vas ne bo skrbelo, naj vam povem, da noben podatek ni tako skriven, da ga z malo denarja in veliko časa ne bi bilo mogoče izbrskati. Meni pa ne manjka ne enega ne drugega.«

                                (Jorge Bucay)

Prepričana sem, da vas je vsaj malo zmrazilo, morda presenetilo, a se vas je zagotovo dotaknilo. Zapis bi se lahko nanašal na marsikaj in marsikoga.

V teh dneh poleg napovedanih reform vlade, še vedno aktualnih posledic poplav in obiska velike kitajske gospodarske delegacije slovensko javnost razburja in celo razdvaja posnetek spolnega škandala. Za zdaj mu še ne moremo določiti pristnosti, niti imen avtorjev (ti bodo zaradi mladoletnosti vsekakor ostali tajni), zagotovo pa njegova objava na spletu kaže, da pogosto ni jasnih meja zasebnosti in tak posnetek lahko obide svet. So pa seveda stvari in dejanja, ki ne sodijo v šolo.

Gre za poseg v osebnostne pravice in sum storitve kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja. Kdor neupravičeno slikovno snema ali naredi slikovni posnetek drugega ali njegovih prostorov brez njegovega soglasja in pri tem občutno poseže v njegovo zasebnost ali kdor tako snemanje neposredno prenaša tretji osebi ali tak posnetek prikazuje ali kako drugače omogoči, da se z njim neposredno seznani, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta. Pa je kazen sploh lahko dovolj vzgojna? Ali ni boljša močna preventiva? Tako pri tistih, ki naj bi bili mladini zgled, kot pri mladih, ki očitno ne razmišljajo o posledicah - ne le zase, pač pa tudi za druge, ki si jih na tak novodobni način privoščijo.

Domnevna oškodovanca sta podala naznanilo kaznivega dejanja, vsaj tako je bilo slišati. Čeprav sta pristnost posnetkov zanikala, jima je odvzeto marsikaj, uničena je ne le samopodoba, ampak tudi spoštovanje in zaupanje tistih, ki sta jih vzgajala, ki sta jim bila ali bi jim morala biti zgled, pa tudi njunih najbližjih. Splet je nemogoče obvladovati, spreminjati, izbrisati, zanikati. Vse ostaja in ne veš, kaj je po takem posnetku bolje - molk ali odgovori na številna vprašanja.

Omenjeni dogodek, če mu sploh lahko tako rečemo (sicer bi bil lahko afera, škandal ali kaj drugega), ima vsaj eno korist. Ob njem se je mogoče spraševati o mejah dopustnosti, o spletnem nadlegovanju, o vzgoji otrok in še o marsičem, kar se nas ta hip dotika, v prihodnje pa se nas bo morda še močneje.

Intimnost človeku preprosto pripada. Ne glede na sodobno tehniko in posege v zasebnost, ki jih omogoča, se lahko vsak dan sprašujemo, ali smo odrasli in mediji sploh vzor mladim.

Po tujini smo povzeli resničnostne šove. V njih se lahko nenehno sprehajamo po življenjih ljudi, ki so s pogodbo sicer v marsikaj celo privolili. Rekli bomo, da je to njihova usoda, povezana z obljubljeno nagrado, za katero so pripravljeni žrtvovati skoraj vse. Zgodovina teh iger namreč pozna neusmiljenost, kazanje intimnosti … porušile so odnose sodelujočih, njihove zveze, povzročale žalost, bes, obup, zgražanje, pa tudi privoščljivost in številna druga čustva. Vse v imenu gledanosti.

O slovenskem družabnem svetu je minuli torek v uvodniku zelo brane priloge pisala njena urednica. Vprašala se je, zakaj mediji »osebkom iz resničnostnih šovov« na široko odpirajo vrata. Dotaknila se je konkretnega resničnostnega šova, v katerem je izpadli junak, gejevski aktivist, kot pravi, »psihiral in brutaliziral« celotno dogajanje in vsakršen odgovor zlorabil kot napad nase. Zapisala je: »Kaj pravi naša osebna odgovornost? In kaj varuhinja človekovih pravic?«

Konkretno vprašanje zahteva povsem konkreten odgovor. Ni sicer edina, ki sprašuje, ali lahko Varuh človekovih pravic v Republiki Sloveniji posreduje glede kršitev človekovih pravic v resničnostnih šovih.

Vedeti je treba, da je na podlagi 159. člena Ustave RS Varuh pristojen za varstvo človekovih pravic posameznikov v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave oziroma nosilcev javnih pooblastil.

Resničnostni šovi pa so del programa televizijskih postaj, ki so pravne osebe zasebnega prava. Kljub temu ob vsaki priložnosti javno pozivamo, da morajo ob izvajanju programskih vsebin vsi spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine.

Varuh lahko posameznike ali zasebne pravne osebe, ki nimajo javnih pooblastil, z vidika človekovih pravic nadzira posredno, prek Inšpektorata za medije pri Ministrstvu za kulturo in Novinarskega častnega razsodišča.

Čeprav sodelujoči zavestno privolijo v udeležbo v resničnostnem šovu ter se s tem izpostavijo javnosti in tudi posegom v svojo zasebnost, po našem mnenju nikakor ni mogoče pričakovati in trditi, da so se s tem vnaprej in v celoti odrekli varstvu svoje zasebnosti in osebnostnim pravicam. Zato taka prostovoljna privolitev urednikom, avtorjem ali drugim ustvarjalcem resničnostnega šova ne daje pravice, da udeležence izpostavljajo različnim oblikam mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

Menimo tudi, da nasilje in druge sporne vsebine lahko resno škodujejo razvoju otrok in mladih, ki ob odsotnosti pravilne vzgoje staršev žal brez kakršnihkoli omejitev dostopajo do teh vsebin, bodisi na televiziji ali na spletnih straneh, vse bolj pa tudi s pametnimi telefoni.

Varuh pogosto opozarja na nujnost varovanja pravic otrok in na spoštovanje njihovega dostojanstva. Treba je namreč omeniti tudi 56. člen Ustave RS, ki določa pravice otrok, med katerimi je zagotavljanje posebnega varstva pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem.

Sprašujemo se, kakšna je pri tem odgovornost medijev, saj poleg informativne, interpretacijske in razvedrilne opravljajo tudi socializacijsko funkcijo, ki je še prav posebej pomembna pri oddajah, namenjenih otrokom in mladim. Naloga je zelo pomembna zlasti v sodobni informacijski družbi, ki medijem daje vse več možnosti, da otroke in mlade učijo, kdo je v družbi vreden več, kdo manj, kateri vzorci vedenja so splošno sprejeti in kakšen odnos naj imajo mladi do soljudi.

Gotovo se je treba zavedati, da mladih ne smemo učiti, naj bodo nestrpni, nepravični, izključevalni, nasilni in nesočutni, grobi, poniževalni. Vse to ima lahko zelo škodljive posledice tako za njihov osebni in čustveni razvoj kot tudi za družbo na splošno.

Nikakor ne moremo mimo 17. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, ki je prav 20. novembra praznovala 25-letnico. Varstvo otrok in mladoletnikov pred škodljivimi vsebinami v medijih splošno ureja tudi Zakon o medijih (ZMed), ki v 84. členu določa, da televizijski programi ne smejo predvajati pornografije in pretiranega nasilja, če bi to lahko škodovalo duševnemu, moralnemu ali telesnemu razvoju otrok in mladoletnikov.

Tako izdajatelji kot tudi novinarji in uredniki so dolžni upoštevati merila poklicne etike po 6. členu ZMed, ki določa, da dejavnost medijev temelji na nedotakljivosti in varstvu človekove osebnosti in dostojanstva. Kodeks novinarjev v 20. točki prav tako določa, da naj novinarji spoštujejo pravico do zasebnosti in se izogibajo senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju posameznikove zasebnosti v javnosti.

Varuh je lani temi poročanja o otrocih v medijih namenil veliko pozornosti, saj je skupaj z  Novinarskim častnim razsodiščem in Središčem za zagovorništvo in informiranje o pravicah otrok in mladostnikov pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije pripravil posvet, na katerem je pozval slovensko javnost, starše in skrbnike otrok pa tudi medije in vse, ki skrbijo za blaginjo otrok, naj spoštujejo njihovo pravico do zasebnosti in jih varujejo pred neupravičenim razkrivanjem v javnosti v vseh primerih, ko je razkritje v nasprotju z dolgoročnimi interesi otrok.

Sprejeli smo 14 ugotovitev in priporočil ter sklenili, da bi morali novinarji spoštovati pravico posameznika do zasebnosti in se izogibati razkrivanju otrokove zasebnosti v javnosti.

Žal se temu še vedno ne znajo in zmorejo izogniti. Hude zgodbe ljudi razburjajo, fotografije krajev in šol ter sorodnikov otrok in morda storilcev kaznivih dejanj pa dosegajo različne odzive. Prejeli smo nekaj takih, ki so obsodili nedavno poročanje komercialne televizije, to pa je storila tudi Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti v Državnem zboru, ki se je ob obravnavi našega letnega poročila spraševala, kako je to mogoče.

Varuh je podal predlog za začetek postopka za oceno etičnosti ravnanja novinarjev ob tem dogodku, ki je zagotovo želel predstaviti krutost domnevne spolne zlorabe, a ob tem prinašal jasna in nedvoumna sporočila iz majhne vasi, kjer se je dalo identificirati žrtve in storilce, mediji pa so jih iskali tudi prek tamkajšnjih prebivalcev. Sporočilna moč zgodbe zagotovo ne bi bila nič manjša, če bi izvedeli le, da se je to zgodilo nekje v Sloveniji, da sta žrtvi otroka, da je storilcev več in da gre za skrajno zavržno dejanje.

Zato je Varuha nedvomno odveč celo v medijih spraševati, kaj meni o nasilju, saj ga vsa leta svojega obstoja zelo resno in nedvoumno obsoja, ne glede na pojavno obliko in intenziteto. Pri svojem delu se zavzema za spoštovanje pravic vseh, ne glede na razlike, vse leto - ne le ob dnevih, ki so posvečeni boju proti tej ali oni obliki.

V vsakem mesecu so dnevi, ki spominjajo in opominjajo, in tudi mediji imajo možnost za učenje javnosti o 150 priporočilih Varuha, ki jih vsebuje 384 strani dolgo poročilo o delu za leto 2013, po vsej verjetnosti pa ne bo nič krajše niti poročilo za leto 2014.

Ali nas bodo primeri, ki so te dni razburili slovensko javnost, tudi česa naučili, je seveda drugo vprašanje.

Kot varuhinja človekovih pravic se vedno, kjerkoli le lahko - tudi v medijih, če mi dajo to možnost -, vprašam, kdaj bomo imeli ničelno toleranco do nasilja.

Moč Varuha je namreč tudi javno opozarjanje, ki je lahko dober odziv na pogosta vprašanja - iste urednice. Odziv je mogoče dobiti na naših spletnih straneh, tokrat pa tudi v kolumni.

Vsekakor pa nam prav mediji pri tem učenju slovenske javnosti lahko zelo pomagajo. Naj bo tako.

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012