EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

17.11.2014

dr. Andraž Teršek

Neznosnost legalistične ignorance (14): Brutalci in pravica do zasebnosti

Videoposnetek dijaka, ki je ravnatelja in učiteljico »zasačil« pri spolnem občevanju v prostorih šole, pomeni grob in protipraven poseg v njuni ustavni pravici do zasebnosti in dostojanstva. Če je javno objavljen, lahko pomeni tudi kaznivi dejanji nedovoljenega snemanja in krnitve imena, ugleda in časti.

Takšno dejanje učiteljev samo po sebi ni informacija javnega značaja in njegova javna naznanitev ni javni interes. Četudi se je dejanje morda res zgodilo in četudi se je zgodilo v šolskih prostorih v delovnem času. V takšnem ali podobnem primeru bi načeloma lahko bili izpolnjeni dodatni (in strogi) pravni pogoji, ki bi dovoljevali informiranje javnosti o tovrstnem spolnem občevanju dveh učiteljev. A to vseeno še ne bi dovoljevalo objave slikovnega ali videomateriala. Tudi ne namenjanja pretirane medijske pozornosti tej temi: tako pretirane, da bi se domnevno dejanje prikazalo kot osrednji dnevni dogodek, podprt z novinarskim prispevkom, v katerem so prikazani šola in oba akterja – poimensko, kjer sta oba »zaslišana« s strani novinarjev, senzacijo pa sklene obsežno večerno studijsko komentiranje nekompetentnega komentatorja. Pravno nedopusten medijski senzacionalizem.

In ko ob takšnem spektakulariziranem medializiranju javnega prostora pomislimo na vse tiste primere, kjer slovenska redna sodišča sicer dopustne posege v zasebnost golo formalistično in zakonistično legalistično opredelijo kot »nedovoljeno dokazno gradivo« (celo naključen posnetek, ki prikazuje policiste pri prekoračenju pooblastil), ponovno trčimo v obstoj pravne ignorance, ko gre za razumevanje ustavnopravnih razsežnosti pravice do zasebnosti kot pravnega koncepta in ustavne, tudi človekove pravice.

Tudi zato sem tej temi namenil pozornost v romanu Brutalci. To ni ta roman o nas (založba UMco, Ljubljana 2014). Odlomek:

»Zato je treba vedeti, da vsak dejanski, goli poseg v zasebnost še ni protipraven. Če ne bi bilo tako, bi človek lahko zahteval sodno varstvo vsakič, ko bi ga kjerkoli posnela neka snemalna naprava. Pa tega ne more! Odločilni sta oceni stopnje in »resnosti« posega v zasebnost. Ti oceni pa sta odvisni predvsem od tega, kdo je preiskovana (nadzirana) oseba in kakšen je splošen javni pomen pridobljenih informacij. Pa tudi, na kakšen način se je prišlo do informacij in s kakšnim namenom. Od statusa osebe in splošnega pomena informacij je odvisno, ali v danem kontekstu neka oseba 'upravičeno pričakuje varstvo zasebnosti'. Pomembno je tudi oceniti, kakšne so alternativne možnosti za dostop do splošno pomembnih informacij in njihove dokazljivosti. Odgovoriti je treba na vprašanje, ali je mogoče do odkritja informacij, ki so v javnem interesu, priti tudi na drugačen, razumen in ne pretirano težak način. Predvsem pa, kaj je tistega, ki je informacije pridobil, napeljalo na to, da jih je pridobil. Od teh odgovorov je potem odvisno, kako prepričljiv je zatrjevani javni interes za objavo zgodbe in za uporabo tajnih preiskovalnih metod novinarskega dela.

Razumljivo je, da so kriteriji za presojo pravne sprejemljivosti agresivnega novinarskega dela, ki preiskuje in razkriva, podobni splošnim kriterijem za presojo pravne sprejemljivosti posegov v zasebnost. Vprašanje o dovoljenosti posegov v zasebnost ni odvisno od golega-po-črkah-branja člena v zakonu. Poseg v zasebnost je lahko dovoljen, če so dejstva in okoliščine v konkretnem primeru takšni, da dovoljujejo poseg v zasebnost. Tudi s skrivnim snemanjem. Video ali tonskim. Lahko ga že vidimo, pravnika, ki zadaj za kamionom podjetja za odvoz odpadkov skače in kriči: 'Ja, kaj govoriš, a potem pa lahko kdorkoli kadarkoli kjerkoli kakorkoli kogarkoli snema?!' Ja, bučko, natančno to sem rekel.

Na primer, če osebo ustavi policija, ima ta oseba nedvomno pravico, da tajno snema dogajanje, dokler to dogajanje snema samo zato, da bi se lahko učinkovito zaščitila v primeru prekoračitve pooblastil policije. Policisti, ki vodijo postopek z osebo, recimo ob ustavitvi v prometu, opravljajo javno službo in so uradne osebe. Zato zanje, v tem primeru, ne moremo uporabljati istih pravil, kot veljajo za preiskovalne posege policije v postopkih odkrivanja kaznivih dejanj. Saj to je ja razumljivo. Če kakemu pravniku to ni razumljivo, naj si vzame čas za študij. Če ne bo razumel, obstajajo drugi poklici, manj intelektualno intenzivni. Če pa tega ne razume kdo, ki opravlja sodniško delo … Bogvaruj! Če do prekoračitve pooblastil policije dejansko pride, je uporaba takšnega posnetka v disciplinskem postopku zoper policiste ali celo na sodišču nedvomno dovoljena. Drugega načina oseba pri soočenju s policijo, ki je v službi države, preprosto nima. Drugače nikdar in nikoli ne bo mogoče dokazati, da je uradna oseba prekoračila svoja pooblastila, tako ali drugače. Prekorači pa jih lahko že s telesnimi kretnjami, retoriko, torej z obnašanjem … Le kako je mogoče, da toliko pravnikov in sodnikov ne razume tega?

Ali pa naključni posnetek, kako nekdo izvršuje ali izvrši kaznivo dejanje. Takšen posnetek, ki je res naključen, ni pa morebiti rezultat nastavljene snemalne pasti ali dolgotrajnega čakanja, če se bo na posnetek kaj ali koga ujelo, mora biti na sodišču dovoljen kot dokaz. Ali pa posnetek katerekoli uradne osebe oziroma osebe, ki opravlja neko službo, javno ali zasebno. Če je bil posnetek posnet naključno in prikazuje protipravno ravnanje druge osebe, snemalec, ki se je kot žrtev slučajno znašel v središču dogajanja, ki neposredno zadeva njegove pravice in svoboščine, pa je naredil posnetek prav tam, prav takrat in izključno z namenom svoje zaščite, ga je dopustno uporabiti kot dokaz. Prav tako pa je dopustno kot dokaz uporabiti katerikoli skrivoma narejeni posnetek, če ga je avtor posnetka kot ogrožena oseba naredil zgolj zato, da bi se kasneje lahko obvaroval pred drugo osebo ali pa dokazal njeno protipravno ravnanje, ki ga sicer nikakor ne bi mogel dokazati. Pis-of-kejk, le kako kdorkoli s pravno izobrazbo tega še vedno ne bi razumel?

Novinarji še zdaleč niso policisti. Zato zanje ne veljajo povsem enaka pravila ali pa ne veljajo zanje v enaki meri kot za preiskovalno delo policije. Cilj novinarstva 'pod krinko' ni vlaganje kazenskih ovadb, ne začetek kazenskega postopka, niti obsodilna kazenska sodba. Primarni cilj novinarjev je posredovati splošno pomembne informacije javnosti, povedati splošno pomembno zgodbo, odstreti neetična, protipravna, koruptivna in drugače zavržena ozadja sveta politike in drugih sfer družbe, ki vključujejo ljudi z družbenimi privilegiji in močjo. Temeljni cilj takšnega novinarstva je pravzaprav uresničen, če pride tudi do političnih posledic in uveljavitve politične odgovornosti predstavnikov sistema. Na primer v obliki odstopa javnega funkcionarja s položaja. Politično odgovornost je zato nekoliko lažje uveljaviti kot pravno odgovornost. Hkrati pa so politične posledice (npr. odstop s položaja) z vidika posameznika manj intenzivne kot pravne (npr. zaporna kazen).

Nekatere politične zgodbe nikdar ne dobijo pravnega epiloga, četudi bi ga morale. Zato je še posebno dobro, če po zaslugi novinarjev pomembne zgodbe, ki so nedvomno v javnem interesu, kdaj pa kdaj dobijo vsaj politični epilog. Novinarstvo 'pod krinko', ki vključuje tajno snemanje, samo po sebi ne pomeni kaznivega posega v zasebnost, če so zanj izpolnjeni ustavnopravno prepričljivi (tudi razumni) pogoji. Nadaljevanje zgodbe in morebitni začetek kazenskega postopka pa, kot rečeno, ni več niti skrb niti cilj novinarja. Kdaj, če sploh, se smejo dokazi, ki so jih pod krinko pridobili novinarji, uporabiti tudi na sodišču, je drugo vprašanje. Odvisno je predvsem od sistemske ureditve te vrste novinarstva in vnaprej določenih pogojev za delovanje. Odvisno je tudi od rezultata tehtanja med stopnjo posega v zasebnost posameznika in statusom te osebe na eni strani ter resnostjo ali težo razkritih nepravilnosti na drugi strani.

Mnoga sodišča, evropska in ameriška, so se že soočila s primeri novinarskega dela 'pod krinko'. Že iz precedenčnih sodnih odločitev, predvsem ameriških zveznih sodišč, Vrhovnega sodišča ZDA, Evropskega sodišča za človekove pravice in angleških sodišč, izhajajo dovolj jasni, predvidljivi in uporabljivi kriteriji in standardi za (ustavno)pravno presojo sprejemljivosti takega novinarskega dela.

Novinarsko delo 'pod krinko' je glede pogojev, ki utemeljujejo njegovo pravno sprejemljivost, utemeljeno teoretično, konceptualno in doktrinarno. Seveda se tudi na tem področju dogajajo ekscesi in pretiravanja. A ti ekscesi naj nas skrbijo v najmanj podobni meri, kot nas morata skrbeti dejstvi, da tako veliko število zgodb o korupciji v politiki in gospodarstvu nikdar ne pride ne v javnost in ne pred sodišča in da tako veliko število pravnikov novinarstvo 'pod krinko' preprosto enači s tajnim delom policije.

Seveda pa se zgodi … se zgodi kaj takega, kot se mi je zgodilo ob pogovoru z mladim novinarjem – res je imel novinarsko izkaznico in je bil včlanjen v društvo novinarjev in je pisal za tračarsko-razkrivaško-surovoinvazivni-pravoneupoštevajoči-razvedrilni časopis –, ko je po takšnih pojasnilih odvrnil: 'Aja, a potem te pač mi lahko skrivoma posnamemo, in ker te javnost pozna, to pač prodamo kot zanimivo zgodbo, ker bo to za javnost pač zanimivo?' Res sem pomislil, da bi začel z razlago, kakšna je razlika med javnim interesom in zanimanjem ali zvedavostjo, torej firbcem javnosti. Pa da bi potem vse skupaj še enkrat pojasnil. A tistega dne se mi ni ljubilo vse to še enkrat od začetka. Včasih se človek pač odloči, da se s takšnimi posamezniki, ki se jih ne bo spomnil kot vzornih predstavnikov tako pomembnega poklica, kot je novinarski, preprosto ne zmore pogovarjati. Morda je bila to napaka. Mladec je skonstruiral in objavil prav te vrste zgodbo, z grobim vdorom v zasebnost nekega prepoznavnega predstavnika pomembne družboslovne stroke, pri tem pa je grobo kršil vsa temeljna pravna pravila novinarskega dela, ki jih verjetno res ne razume, ne le noče razumeti. Povzročil je škodo, ki je nepopravljiva. Trudim se ne verjeti, da bi to lahko preprečil s podaljševanjem pogovora in neskončnimi ponovitvami, za kaj pri tem gre. Morda bi res morale biti neskončne, da bi bile prisilno učinkovite …«

dr. Andraž Teršek
andraz.tersek@upr.si

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Andraž Teršek
Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem
andraz.tersek@upr.si

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013