EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

29.10.2014

Vlasta Nussdorfer

VI./44. Ali je pravica do najvišjega možnega standarda v zdravstvu ogrožena

O zdravju govorimo vsak dan – v službi in doma, ob čaju, na kavi in kosilu –, zlasti ko ga izgubljamo ali celo izgubimo. Takrat smo kritični predvsem, kadar moramo na obisk pri zdravniku ali specialistu čakati, medtem ko bi hitreje prišli na vrsto, če bi kljub osnovnemu in dopolnilnemu zavarovanju plačali iz lastnega žepa.

Skrbi nas, ali je medicinska oprema, ko jo potrebujemo, ustrezna. Ne dobimo drugega zdravniškega mnenja. Ne vemo, ali lahko zaupamo zdravilcu. Begajo nas nasprotujoče si teorije o škodljivosti ali nujnosti cepljenja, odgovore moramo iskati s pomočjo medijev, na veliko se govori o korupciji … Je ta pravica ogrožena?

Morali bi se zavedati,
da nismo edini, ki se lahko
znajdemo v očitno slepi
ulici
. Kakor se papirnati
zmaj dvigne v veter,
nam lahko tudi največje
težave dajo novih moči.
Če se je na tisoče ljudi pred
nami srečalo z enako usodo
in so jo obvladali,
jo lahko tudi mi!

(dr. R. Brasch)

Zdravje je univerzalna vrednota, zato je v skupini socialnih, ekonomskih in kulturnih pravic tudi pravica do zdravja. Vsakdo ima pravico do najvišjega možnega standarda storitev, to pa mora v okviru javnega zdravstva in zdravstvenega varstva omogočati država. Ustava Republike Slovenije namreč v prvem odstavku 51. člena določa pravico do zdravstvenega varstva, ki je pravica pozitivnega statusa, saj od države zahteva aktivno delovanje.

Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je večkrat odločalo tako o zdravju kot tudi o pravici do življenja, na podlagi teh odločitev pa so bile sprejete številne zdravstvene politike, listine in deklaracije.

Države udejanjajo pravico do zdravja tudi na podlagi Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju. V Sloveniji urad Varuha človekovih pravic opravlja tudi naloge državnega preventivnega mehanizma (angl. national preventive mechanism – NPM) in skupaj z izbranimi nevladnimi organizacijami nadzira vse ustanove, v katerih je osebam kakorkoli odvzeta prostost. To so zavodi za prestajanje kazni zapora, prevzgojni dom Radeče, namenjen mladoletnikom, vzgojno-izobraževalni in socialnovarstveni zavodi, psihiatrične bolnišnice, prostori za policijsko pridržanje oziroma zadržanje na policijskih postajah, center za tujce, azilni dom, prostori za pridržanje v Slovenski vojski in vsi drugi kraji v smislu 4. člena Opcijskega protokola k tej konvenciji. Lani smo opravili 48 obiskov, večina je bila nenapovedanih. Naša poročila o tem vsebujejo tudi predloge in priporočila za odpravo ugotovljenih nepravilnosti in izboljšanje stanja, ki so jih države pogodbenice zavezane uresničevati. Veliko priznanje za Varuha človekovih pravic RS je predsedovanje mreži South-East Europe NPM Network.

Med pomembnejšimi predpisi o varovanju zdravja so zagotovo tudi deklaracije, ki se dotikajo pravic otrok, Konvencija o otrokovih pravicah, pa Konvencija o pravicah invalidov, ki je zadeve po mnenju mnogih dobro uredila, vendar v praksi pogosto niso izpeljane. Pozabiti ne smemo niti na Hipokratovo prisego.

O kakšnih težavah, povezanih z zdravstvom, pa poročajo ljudje, ki jih vsak dan obremenjuje skrb za zdravje, ker se dotika življenja njih samih in njihovih najbližjih?

Vsakemu ministru za zdravje je namenjeno vprašanje o predolgih čakalnih vrstah; le obeti za njihovo skrajšanje namreč ljudi ne morejo zadovoljiti. So državljanke in državljani, ki si ne morejo plačati storitev v zasebnih zdravniških ambulantah (ki jim nato lahko sledi hitrejši poseg v državnih zdravstvenih institucijah), postavljeni v slabši, drugorazredni položaj? Ali za zdravstvo plačujemo dovolj ali premalo, je delež dohodka, ki ga temu namenjamo, primeren ali pa bi morali bogatejši (in kdo so to) plačevati več? Razburjenje povzroča osnovno in dopolnilno zavarovanje, ponekod primanjkuje zdravnikov, mnogi mladi pa čakajo na zavodu za zaposlovanje …

Tudi na področju duševnega zdravja so težave, med drugim bi nas moralo resno skrbeti vse več primerov demence po svetu in tudi pri nas. Skozi mnoge tovrstne težave starejših se lahko sprehodimo v knjigi Adijo, grem domov avtorice Neve Železnik; opisane so s stališča hčere, ki je materine »padce« še kako občutila.

Še vedno se veliko govori o prezasedenosti ortodontov, pomanjkanju psihoterapevtov in psihiatrov, tudi za otroke, zlasti na jugovzhodu in severovzhodu Slovenije, pa o predolgih čakalnih vrstah celo na nekaterih oddelkih za nujno medicinsko pomoč, o visokih poletnih temperaturah v bolnišničnih sobah.

Mnogi mladi starši se sprašujejo, ali otroke cepiti ali ne. Spletne klepetalnice vseh vrst ponujajo številna svarila, zgodbe o otrocih, ki so zboleli po cepljenju, o vse bolj pogostem avtizmu. Je prav, da bi starše, ki cepljenje svojih otrok zavrnejo, opominjali in kaznovali, ali pa bi morali vsakemu prepustiti, da sam odloča o svojem in otrokovem zdravju? Komu verjeti, ko pa vemo, kako pomembna je precepljenost?

Nikakor ne moremo mimo primerov, ko so proti staršem potekali postopki zaradi smrti njihovih otrok. Ti postopki so se močno podaljševali in jim skoraj ni bilo videti konca. Mnenja uglednih strokovnjakov o vegetarijanstvu in veganstvu so se razlikovala, strinjali so se samo, da je z otrokom, ki ima pri enem letu starosti le nekaj kilogramov, torej skoraj porodno težo, nekaj narobe. Je bolan ali pa so starši opustili skrb za uravnoteženo prehrano? Vse polno dilem, ki polnijo časopisne stolpce, odpirajo razprave, razburjajo ljudi vseh starosti, pred medije pa postavljajo vprašanja, na katera niti strokovnjaki ne zmorejo odgovoriti enotno. Komu verjeti, kdo je tisti pravi? Mnogi namreč prihajajo celo iz tujine in nekaterim od teh ljudje pri odločanju o zdravju dajejo prednost. Pojavljajo se tudi zdravilci vseh vrst, ki zahtevajo priznavanje svojih metod. Z mnogimi so zadovoljni celo pacienti in se sprašujejo, zakaj je npr. homeopatija v drugih državah urejena povsem drugače kot pri nas.

Tudi na področju otroške srčne kirurgije zdrahe, nejasnosti, različna mnenja uglednih zdravnikov in predstojnikov bolnišničnih oddelkov zagotovo niso dobra popotnica. Starši se sprašujejo, komu zaupati, kam oditi in ali bo to najboljša rešitev za njihove otroke. Nekateri trdijo, da imamo domače strokovnjake, drugi pa, da morajo otroci v tujino. Bodo tam pravočasno, kako bo s prevajanjem iz tujega jezika, ali bodo starši lahko sodelovali, kdo bo plačal stroške? Medijsko pranje umazanega perila nikogar ni navdalo z optimizmom, zato se seveda sprašujemo, ali je pravilna pot tistih, ki se obrnejo na medije in ti zanje iščejo rešitve. Nedvomno bi jim jih morali takoj ponuditi strokovnjaki, saj medijsko izpostavljanje otrokom škoduje, staršem prinaša veliko skrbi in dodatnih težav, celovite rešitve pa ne ponudi. A, roko na srce, včasih so mediji žal edini, ki opozarjajo na teme in celo pomagajo iskati rešitev. Vsaj poskušajo. Zato se mnogi obrnejo prav nanje, ker druge poti ni. Nekateri na tak način celo zbirajo denar za posege, drugi pa ne zmorejo, nočejo, si morda ne upajo.

Še vedno niso raziskane številne zgodbe o predragih in preslabih napravah v zdravstvu, operacijskih mizah, različnih cenah za nekatere pripomočke, celo slabi gradnji in škodi, ki je s tem nastala. Vse to ljudi vznemirja, zato pogosto ne verjamejo ničemur in nikomur. Varuhu pišejo svoje življenjske zgodbe v brezupu, žalosti, revščini in brezizhodnih situacijah.

Kako organizirati izbor najbolj priljubljenega zdravnika, da bodo vsi na seznamu in da bodo njihovi revnejši pacienti zanje lahko glasovali?. Kljub vsemu jih najdemo, odlične, dobre, prijazne, strokovno podkovane zdravnike, ki jim ljudje še kako zaupajo.

Potrebe kažejo, da bi moralo biti v programih za izobraževanje zdravstvenih poklicev več vsebin o komunikaciji s pacienti in njihovimi bližnjimi. Celo mediacije, ki navadno sledijo žalostnim dogodkom, rešijo marsikatero zagato in prihranijo dolgo in drago pot. Na splošno pa so ljudje v zadnjem času bolje obveščeni, da jim lahko pomagajo tudi zastopniki pacientovih pravic, ki rešijo vse več nesporazumov.

Posebej velja omeniti, da je 6. novembra 2013 je začela veljati novela Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki je v naš pravni red prenesla Direktivo 2011/24/EU o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu. Varuha je zanimalo, kako bo njen prenos v notranjo zakonodajo vplival na pravice, ki jih imamo kot pacienti iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Čeprav Direktiva v zadnjem odstavku 4. člena določa, da ne vpliva na zakone in predpise držav članic o uporabi jezikov, se nam postavlja resno vprašanje o uporabi jezika in dolžnosti zdravstvenih delavcev, da paciente razumejo. Nedvomno imajo pacienti pravico, da zdravstveno osebje z njimi komunicira v slovenskem jeziku, vendar je to zaradi vse več tujcev lahko celo neuresničljivo. Kako vzpostaviti zaupen odnos med zdravnikom in pacientom, če ne govorita skupnega jezika? Kako naj pomaga tolmač, ki s tem lahko krši pravico do pacientove zasebnosti, in kdo bo plačal stroške prevoda? Nadaljnja vprašanja so povezana z zdravljenjem, navodili zanj in uporabo jezikov za tujce pri nas in naše paciente v tujini.

Ob številnih primerih ­– spomnimo se zlasti dečka Reneja – se vse bolj zavedamo tudi pravice do drugega mnenja. Ministrstvo za zdravje bo moralo razjasniti številne nejasnosti, tako v razmerju do tujih kot tudi domačih pacientov, ki se bodo želeli na podlagi te direktive zdraviti v tujini.

Po tem pregledu se ponovno postavlja vprašanje: kdaj bomo dobili novo zdravstveno zakonodajo (ki jo je obljubljal že marsikdo od ministrov, pa tega ni izpeljal), kakšna bo in ali bodo razprave o njej potekale transparentno.

Zato ministrstvu za zdravje tudi tokrat priporočamo, naj čim prej pripravi izhodišča za reformo zdravstvenega varstva in zavarovanja ter organizira široko javno razpravo vseh zainteresiranih javnosti. Vanjo je treba poslati več alternativnih rešitev, podprtih z vsemi relevantnimi podatki, zlasti o finančnih posledicah za bolnike. Ugotoviti je treba organizacijske razloge za kršitev posameznih pacientovih pravic, zlasti tiste do spoštovanja njegovega časa, proučiti normativno ureditev zdravilstva in posameznih metod zdravljenja ter pripraviti spremembe zakonodaje, ki bodo izvajalcem omogočile svobodno gospodarsko pobudo, uporabnikom pa zagotovile pravico do izbire zdravljenja. Urediti bi bilo treba zelo različna povračila krvodajalcem, saj prihaja do diskriminatorne obravnave glede na to, ali so zaposleni, kmetje ali samostojni podjetniki. Tudi drugo zdravniško mnenje mora biti del zdravljenja in plačano iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Sistemi nadzorov v zdravstvu niso primerni, pač pa pomanjkljivi.

Zagovarjam dostop do zdravstvenih storitev po načelih enakosti in pravičnosti ter zdravstveno mrežo, ki zajame vse ljudi, ne glede na njihov status in poreklo. Vsak naj prispeva glede na svoje sposobnosti in vire za preživljanje, dostop do pravic pa mora biti univerzalen. Le tako bomo lahko socialna država v duhu 2. člena Ustave RS, pravica do najvišjega standarda zdravstvene oskrbe pa ne bo ogrožena.

Ljudje živé v zavetju
drug drugega.

(Irski pregovor)

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012