EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

6.8.2014

Vlasta Nussdorfer

VI./38. Naša dvojna morala

Po več kot letu dni opravljanja funkcije varuhinje človekovih pravic, lahko poleg predaje letnega poročila za minulo leto, suvereno sporočim, kaj opažam, o čem poročajo ljudje, kaj se dogaja s človekovimi pravicami pri nas, kaj ljudi vznemirja, žali, žalosti, pa tudi ali pišejo in kličejo tudi zadovoljni, se kdo za pomoč sploh kdaj  zahvali. Ali znamo biti pravični, strpni in prizanesljivi? Sploh koga cenimo in mu priznamo, da se vsaj zelo trudi? So res vsi nesposobni, nepošteni, politično motivirani; v mislih in dejanjih?

Kaže, da je uspeh v glavnem v tem,

da vztrajaš, ko so drugi že odnehali. 

William Feather


Nikoli pravzaprav ni (ali še) ni pravi čas, da potegneš črto in rečeš: »Mislim, da je tako in pika. Tu ni česa dodati.« A vendar je treba kdaj tudi »bobu reči bob«, pregledati ugotovitve in narediti zaključke, pa čeprav bodo morda čez leto celo drugačni.

O tem, da smo Slovenci pravdarski, pravzaprav niti ne kaže izgubljati besed, ki bi to kakorkoli negirale. Ocenjujemo, tožimo, vztrajamo do bridkega konca in še potem smo redko zadovoljni. Začne se celo v vrtcu in osnovni šoli, ko nekateri, k sreči redki starši učiteljem grozijo, da jim bodo že pokazali, kdo so, prihajajo z odvetniki in dobesedno »pijejo kri« vsem, ki jih na kaj opozarjajo in v čem ne »ustrežejo«, se »dotaknejo« njihovih otrok – seveda ne dobesedno. Biti učitelj, kaj šele ravnatelj, je zato v današnjih časih vse prej kot lahko. Avtoriteto znaš izgubiti še preden jo dobiš. A, roko na srce, učitelj ne more biti otrokom dobesedni prijatelj, poln pirsingov, močno in povsod  tetoviran, irokezarsko lasno »okrašen«. Sicer je lahko velika »faca«, a težko pozitiven idol. Upreti se ne more niti fazaniranju otrok, saj je to celo del njega samega. Torej, vsak le ne more biti dober vzgojitelj in učitelj, pa čeprav ima ustrezno izobrazbo. Poleg vsega mora imeti visoke moralne norme, pa ne le v besedah, pač pa predvsem v dejanjih. Je pa vsekakor eden najpomembnejših likov mladega človeka.

Pa preidimo na drugo področje. Vsekakor se znamo pri nas za meter zemlje "spoprijeti, izliti žolč in sprazniti bančni račun". Če ne uspemo, so seveda krivi podkupljeni sodniki, na njihovo stran pa po našem mnenju lahko stopi celo odvetnik. Ni pravice, pravimo. Šli bomo kar v Evropo, pa čeprav nam zna po vseh pravdah in letih celo žara priskrbeti tisti edini kvadratni meter, ki jo ta še rabi. Da ne govorimo o kazenskih postopkih, ko zmanjka celo stopenj sodišč, seveda, če smo obsojeni. Sicer pravimo, da pravna država deluje. Nekdo drug v isti zadevi trdi obratno.

Šolamo se predvsem na gimnazijah in fakultetah, brez magisterija bo težko, doktorat pa bo morda celo v tujini. Če se kdo še uči za mehanika ali dimnikarja, si mislimo, da je z njim zagotovo nekaj hudo narobe. Še dobro, da niso ukinili poklicnih šol. A kaj, ko so tam običajno le otroci revnejših oziroma staršev z nižjo izobrazbo. Težko namreč priznavamo, da se ne rojevajo le geniji. Potem pa tarnamo, da z doktorati nikakor ne dobimo službe. Doktorat namreč ne pomeni vselej "vstopne kartice" za službo. Ali ni vsako delo častno in ali ne rabimo prav vseh poklicev? Jezi nas, če se predpiše okvirni čas šolanja, saj bi sicer na faksih lahko "vedrili" do tridesetega. Res pa ne smemo mimo tega, kako težko je dandanes dobiti službo in jo obdržati. A še vedno imamo veliko uradnikov, ki se na svojih mestih ne pretegnejo. Žal.

Kurimo na vse kar se le vžge, en avto je zagotovo dan in noč na poti, v naravo pogosto zmečemo to, česar ne rabimo, le da poskrbimo, da kdo tega ne vidi. Naj jo čistijo entuziasti in to vsako leto znova. Radi bi sicer eko hrano, a nas gnoj in ptički z njim vred zelo motijo. Želeli bi poceni elektriko, a nočemo vetrnic in elektraren. Cevi za plin naj bi tekle pod zemljo, a ne mimo rek in voda, ljudi in živali, saj znamo te tudi streljati. Vozimo se z letali, a ne bi radi videli, da ti onesnažujejo nebo. Vse naj bi bilo osvetljeno, a ne tako, da nas moti. Radi bi kapital, pa tudi zdravje. Onesnaževalci pravijo, da imajo čistilne naprave, okoljevarstveniki, da jih ni in so inšpekcije prepočasne ter neučinkovite. Karkoli narediš, ti nekdo nasprotuje. Nikoli ni moč zadovoljiti obeh nasprotnikov glede iste tematike. En ti torej zagotovo vsaj nekaj očita.

Radi bi odprto družbo, ljudi brez dlake na jeziku, a le, če razsojajo o drugih in ne o nas. Bloganje in twittanje je v visoki modi in porastu. Eni ga kujejo v nebo, je celo del predvolilnih soočenj, ko ne veš ali bi gledal in poslušal govorce ali bral twitter, drugi ga sovražijo. Če v dušo in srce »zadenejo« nasprotnike, se režimo, če govorijo o nas in tistih, ki bi jim radi naklonili glas, bi jih "zamrznili". Ali kdo resno razmišlja, da so lahko hudo žaljivi in vulgarni? Je to še svoboda govora?

O davkoplačevalskem denarju govorimo kot o kruhu in vodi. Rabimo ga, dobimo ga, a ne vemo, komu bi ga privoščili. Državnim uslužbencem zagotovo ne. Ti naj delajo na lastne stroške, saj so nebodigatreba.

Če kdo uspe v pravdi proti državi in dobi odškodnino, je seveda prav, a eni ploskajo, drugi zahtevajo, da jo plača državni uradnik sam. Je že kdo kdaj v 23-ih letih plačal za kakšen razveljavljen zakon in prisojeno evropsko odškodnino za tisoče ljudi? Ali niso prav iz te državne malhe plačani milijoni evrov za socialne transferje, preživnine, jamstveni sklad? Socialne pomoči sicer zagotovo ne omogočajo preživetja, a marsikateri družinski proračun k sreči dobi še otroške dodatke, subvencioniran vrtec, pa tudi še kakšno drugo ugodnost. Seveda vsi seštevki lahko kdaj presežejo minimalno plačo, za katero nekdo dela od zore do mraka, pogosto celo ne ve ali jo bo dobil. Zato socialni transferji ne morejo biti enaki minimalni plači, saj bi sicer ljudje raje ostali doma in »šušmarili«. Prav pa je, da bi vsak imel delo. Mnogi rečejo NE  hipotekam, ki bi jih prejeli zaradi varstvenega dodatka, saj morajo, po dobri stari navadi in običajih, tudi kaj pustiti zanamcem, pa čeprav ti nimajo ali nočejo poskrbeti zanje. Prišli bodo le, ko bo dedovanje. Država lahko torej le daje, nima pa pravic povračila. Težko je sprejeti zakonodajo, ki bo pravična, zatakne pa se žal tudi pri hitrosti odločanja.

Celo pri doma pridelani hrani se lahko hudo razdvojimo. Prisegamo nanjo, se hvalimo, pišemo, da je eko in zdravilna, potem pa se najde prodorna novinarka, ki se okoli treh ponoči odpelje na tržnico v Trst, kjer najde slovenske branjevke, tudi tiste z eko tržnice, ki v avtomobile veselo nalagajo sicilijanske pridelke. Kupujejo lahko celo malce zdelane, da so le videti prepričljivo »domači«. K sreči imamo še nekaj pravih kmetov, ki delajo z zavestjo, da ne bodo škodili drugim, vsekakor pa je to trdo in garaško delo.

Ljudje hodijo naokoli brez kančka morale, zato je težko komu sploh in kaj verjeti.

Na reklamah so le suhi in lepi, predvsem mladi, ki jim tega že tako ne primanjkuje, mladina pa jih ima za vzor in želi biti natanko taka. Mozolje odpraviš v enem tednu, moško bogastvo podaljšaš v enem mesecu, gube zgladiš še prej, seksapil dobiš čez noč. Če se slučajno kje znajde kak starejši in hudo zguban obraz, je to lahko le starec z južne poloble ali starka brez zob na daljnem jugovzhodu, ki skrbi za preživetje svojih najbližjih. To še prenesemo, sicer pa se iščejo le uspešne, mlade, lepe mladenke, kolikor toliko premožni moški, ki pa jim starost ne sme škoditi. Če imaš denar, se to običajno niti ne vidi ali pozna. Zakaj imajo nekateri invalidske vozičke z ekranom, podobnim letalskim, mehke sedeže in tihi pogon, drugi pa že v zdelanih rokavicah potiskajo kolesa starih in zarjavelih vozičkov? Ali tudi pri invalidih ni enakosti? Kdo ima lahko porcelanaste in kdo od amalgamskih zalivk bolj črne zobe? Je dobro protezo treba kupiti ali jo lahko dobiš? Zakaj toliko nabirk za otroke in odrasle, ki bi radi to, kar bi jim pravzaprav moralo pripadati? Tečemo, hodimo, plešemo, igramo, pošiljamo SMS-e in položnice za evro ali pet, da bo kdo srečnejši. Oddaje prikazujejo lačne otroke brez postelj, šolskih potrebščin, take, ki še niso videli morja in ne znajo jesti z nožem in vilicami, a bi vse to radi doživeli, zato spet dobrodelni SMS-i. Kdo pride na vrsto, kako se ga izbira, so bolj vztrajni in "močnejši" v prednosti, ali kdo opazi tudi tiste, ki živijo zelo odmaknjeno in se jih ponavadi ne vidi? Teh je žal kar veliko.

Gradili smo kjerkoli; na hribčkih, z razgledom, celo z dovoljenji, a kaj ko so prišle ujme, dež, plazovi in marsikaj odnesli. Je kriv tisti, ki je tam gradil ali oni, ki so mu dali dovoljenje, če ga je sploh imel? Nekoga ustavi policija, a zažene vik in krik, da prekrška ni storil le on, saj je peljal deseti v koloni, pa so prav njega zvabili na stran, pa čeprav tako vozijo vsi. Mogoče pa srečno odpelje in dobi sliko, ki je slaba in bo lahko trdil, da je vozil nekdo, ki ga ni dolžan izdati. Pri njih je namreč navada, da ključe v predsobi vzame čisto vsak, ki pride mimo in zato pač ne ve kdo in kdaj vozi njegov avto. Bi kdo to verjel?  Pritožbam ni videti kraja, tu so zahteve za sodno varstvo, pobude za vložitev zahtev za varstvo zakonitosti in grožnje z ustavnim in Evropskim sodiščem za človekove pravice.

Nasilja je dovolj in preveč - vsepovsod. Od staršev in starih staršev ga podedujejo, pa tudi z njim živijo in ga prevzamejo otroci in njihovi otroci. Ženske umirajo »ob štedilnikih«, sedaj celo otroci. Moški, ki to povzročijo, pa običajno najdejo še toliko poguma, da si vzamejo edino življenje. Resnica gre tako v grob, v zgodbah, ki jih ni moč preveriti, pa v rumenem tisku beremo še tako pikantne podrobnosti, ki nam jih oseba, če bi še živela, zagotovo ne bi zaupala. Zgodba ostaja sicer hit enega tedna, s pogrebom žrtve pa običajno res zatone. Razen, če je ponovno ne odpre kakšno dedovanje po pokojnem ali neusmiljen boj za otroke, ki so kot sirote preživeli.

Da, tudi to je tista kruta realnost vsakdana, ki se ti ponuja na vsakem koraku, v vsakem kiosku, v e-pošti, polni po so jo tudi blogi in odprta medijska scena, kjer običajno ni pohval, ni vzpodbud, pač pa le besnila, žalitve, obdolžitve in to – pogosto anonimne. Noben poklic ni svet, nobeno delovno mesto ali položaj. Višje kot si, bolj "udarjajo strele" in več ljudje vedo o tebi kot celo ti sam.

Med nami so stavkajoči. Zlasti nekateri pred vladno ali predsedniško palačo. Vsak ima svojo zgodbo, postopki tečejo ali ne in vendar je nemogoče, da v pravni državi zadevo reši  "cesta". Seveda so opomin vsem nam. Mnogi celo ne vidijo drugega izhoda, a pravna pot bo vseeno morala teči. Preko vseh stopenj sodišč, tja do ustavnega in morda evropskega. Vsaka zadeva je namreč »svet zase«. Če dovoliš, da jo interpretira vsak, tudi tisti, ki ni videl niti platnic spisa, ni upanja, da bo kdaj kdo sprejel resnico. Kakršnakoli že bo, nekomu ne bo všeč. Takrat bodo protestirali eni, drugič drugi.

Zato mora država v smislu 2. člena Ustave poskrbeti, da deluje v socialnem in pravnem smislu. Hitro, kakovostno, z modrostjo razuma in s prepričljivostjo. Z všečnimi in nevšečnimi odločitvami ter rešitvami, kajti tako je povsod. Verjemite, tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, po mnenju nekaterih, ne razsoja pravično. Tako se je govorilo tudi nedavno, ko je razsodilo o tujih varčevalcih nekdanje Ljubljanske banke in jim dalo svoj nesporni prav. Mnogi so odločitev kritizirali in če bi obstajalo svetovno sodišče za človekove pravice, bi jo mahnili prav tja. Pa bi bili z njim zadovoljni vsi? Zato je tako težko braniti pravice in svoboščine. Tudi zato, ker si jih vsak razlaga po svoje, ker vidi le tiste pravice, ki so mu kršene in ne one, ki so jih izgubili drugi. Zlasti, če po njegovi krivdi.

Težko je biti voznik viličarja, gorski reševalec, strežnica, jedrski fizik, zdravnik, a verjemite, da je v teh časih izjemno težko biti tudi pravnik. Na kateremkoli položaju, ob katerikoli uri, na kateremkoli koncu države ali celo sveta. Kako ugotoviti, kaj je prav in pravično za vse, je namreč vprašanje za milijon dolarjev. Izum leta, desetletja, stoletja in celo tisočletja bi bil nesporni serum resnice. Potem bi vedeli, kdo govori to, kar se je res zgodilo, in komu zares verjeti.

 

    Ko misliš, da zmoreš, ali ko misliš,  

da ne zmoreš, imaš vedno prav!  

Henry Ford 

Seveda le zase, vprašanje pa je, če ti bodo tudi verjeli in spet; če je to res?
Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012