EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

9.7.2014

Vlasta Nussdorfer

VI. 36 – Naše sobivanje s človekovimi pravicami

Kaj reči ob letu osorej? Smo znali in zmogli spoštovati soljudi, njihove pravice, smo bili pri osveščanju uspešni? Kdo jih je najhuje kršil, kje se priporočila ponavljajo iz leta v leto in zakaj? Varuhovo poročilo je svojevrstno ogledalo. V njem se zrcalijo pravice, predvsem pa njihovo kršenje.

Je država res mačehovska in zakaj nekatere lokalne skupnosti ne znajo ali zmorejo bolje poskrbeti za ljudi, ki so pri njih našli ali imeli svoj dom?

Smo pred državnozborskimi in kmalu tudi lokalnimi volitvami. Imamo možnost, da volimo in izvolimo. To je naša pravica, žal pa ne tudi dolžnost. Pa bi celo morala biti.


Ali zmore travna bilka prebiti

 mrtvo asfaltno prevleko,

 da bi prišla do svetlobe?

 Moč travne bilke

 je podobna moči reveža,

ki se upre zatiranju,

 da bi lahko bil človek.

 Moč mogočnih spominja

 na moč buldožerjev,

ki se za travne bilke in podobno

sploh ne zmenijo.

(Phil Bosmans)


Prav te "bilke" pa dan za dnem iščejo svoje pravice, ki jim jih "buldožerji" kršijo ali sploh ne priznavajo. Na poti iskanja ubirajo prave poti ali pa tudi ne. Sami ali s prava veščimi osebami. Slednje bi še kako rabili, pa jih pogosto država ne nudi brezplačno. Ker imajo morda na računu kak evro preveč ali v posesti ar zemlje, ki pa jim koristi sploh ne prinaša.

Zato Varuh ugotavlja, da je človek pogosto zelo sam pred mogočnimi vrati države, ki mu z močnim aparatom dan za dnem daje vedeti, da je odločila prav, da se on moti, da mu več pravic ne pripada, da ne bo "uspel", da ... Seveda ob iskanju, tarnanju, moledovanju, besu, grožnjah do kam vse bo šel na tej poti, naleti na tako različne uradnike. Prijazne poznavalce predpisov, ki znajo celo slabo novico povedati strpno in na razumljiv način, pa tudi na one, ki jim že na daleč vidiš, da so pravniki brez duše, črkobralci, predvsem pa uslužbenci, ki znajo "zabrusiti", da tako pač je, predvsem pa, da niso pristojni ravno za kar prosi, ne "smejo" pa seveda svetovati, saj so za to odvetniki. Pa čeprav predpise še kako poznajo, a zakaj bi zapravljali svoj uradniški čas, ko pa lahko medtem z nekaj hitrimi odločbami že izpolnijo dnevno normo in jo točno ob uri mahnejo domov, na tenis, po otroke, v megamarket ali s hišnim ljubljenčkom na razvedrilni potep. Njim namreč ne bodo izklopili elektrike, zarubili računalnika, ne bodo izgubili strehe nad glavo, otrok bo še hodil k baletu in v glasbeno šolo, ...

Tu je seveda še država; ohola in vzvišena, ker ima zakonodajno in izvršilno moč, da sprejema predpise, ki po vseh amandmajih pogosto glasijo tako komplicirano, da si jih pet pravnikov razloži na sedem načinov, vsaj tri pa mora marsikdo še posebej plačati. Zakaj zakon nima obvezne razlage, zakaj ga ne more razumeti nekdo z devetletko, zakaj ga v posebnih primerih ni moč šteti v dobro ljudi?

Spominjam se namreč negativne odločitve o štipendiranju visoko nadarjenega športnika, ki je v zelo redki panogi zmagal le v tujini, saj doma takega tekmovanja ni bilo, a to ni zadoščalo alinei, ki pravi, da moraš prispevati točke s tekmovanja v domovini. Če tega vnaprej niso mogli predvideti, bi se pač morali takoj "pokesati" in ustrezno reagirati. Je morda športnik kriv, da je najboljši le izven "meja", doma pa svojih rezultatov ne more nikjer potrditi?

Prav tako celo gospodarska kriza ne sme biti povod za krčenje zagotovljene ravni socialne in zdravstvene zaščite, ustavitev nekaterih programov socialne pomoči in prelaganje sedanjih bremen na prihodnje čase, v upanju, da bodo boljši.

Zakaj se vedno najdejo tisoči, celo milijoni evrov za polnjenje preštevilnih lukenj, nastalih zaradi nedelovanja nadzornih mehanizmov države, odtekanja denarnih tokov v zasebne žepe in na tuje račune, "slamnatim" možem in ženam, ki za majhen denar posodijo svoje neznano ime in luknjast žep, celo nabiralnik najetega stanovanja in riziko pregona, ki bo prišel vsaj za denar, prepozno? Ljudje s "ceste ali blizu nje" se namreč sprašujejo zakaj Pepeta takoj zaprejo, če je že petič ukradel Poli salamo in ne more koristiti niti vikend zapora, saj nima med tednom kje delati, zakaj on ne more imeti sofisticiranih oblik duševnih težav, po katerih si zamišlja, da sedi v avionu za Ameriko kjer ga bo sprejel  sam Obama z visokim državnim vrhom  in se mu zahvalil za izjemni dosežek na področju eko teorij, ki bodo rešile človeštvo? Zakaj je morda celo vesel, če ga sprejmejo "na hladno", ko je zunaj vroče in "na toplo", ko nima za gretje in bo tam dobil celo več nujno potrebnih amalgamskih zalivk, ki mu kljub novim teorijam o možnostih škoditi zdravju, ne bodo prinesle dovolj velikih, predvsem pa ne takojšnjih, duševnih zagat, da bi jih zanj koristno, prepoznali strokovnjaki s področja psihiatrije?

Zakaj lahko nekdo in ni jih malo, kupi v celofan zavito, z državnimi blagoslovi ovekovečeno nepremičnino, ki jo prodajalec uspe brez večjih težav prodati, banka zanjo odobriti hipotekarni kredit, potem pa vestni in hitri inšpektor ugotovi, da gre za neskladno gradnjo, ki jo bo treba proti plačilu že tako osmoljenega kupca rušiti, država pa mu ravno še utegne poslati davčni izračun in ni ga, ki bi si upal napovedati srečni in skorajšnji konec kalvarije, ki žalostno teče dalje?  In kje je tisti, ki je tako nelegalno "mojstrovino" prodal, zanjo  pobral lepe denarce, sedaj pa veselo gradi in prodaja naprej? Seveda na prostosti, ima pa tudi dovolj denarja, da se pred nečednostmi brani z odvetniki, kupcem pa jih država ne da brezplačno, saj imajo vendar dohodek od poštenega dela, pa čeprav ga medtem banka rubi do maksimuma. Priskrbel jim ga je Varuh, saj je ocenil, da gre za sistemsko nepravilnost, a kaj ko so odkrito priznali, da bi ob nakupu tudi sami težko zaznali pasti in prevare. Kje je tu država z mogočnim aparatom, da nikoli več nikomur ne bi padla na misel taka prodaja?

Mnogi dolgi, predolgi postopki vseh vrst ostajajo "rak rana" pravosodja, ki je sicer z lansko zavezo državljanom, zadevo premaknilo v pravo smer, svoje so dodale tudi spremembe kazenskega postopka, a kaj, ko nova socialna zakonodaja zaradi "rezov" generira na tisoče pritožb in zakonski rok reševanja postaja ob razpoložljivih kadrih, žal kljub trudu, le iluzija. Država tako na eni strani varčuje, na drugi plačuje, pa čeprav z zamikom, ki ga je že 250-krat ljudem priznalo Evropsko sodišče za človekove pravice.

Težko zmoremo tudi opravičila; za izbris in povojne zunajsodne poboje. Seveda pa se znamo prerekati, pa čeprav zgodovine ne more pisati vsak, še manj pa vsakih nekaj let znova. Včasih nam manjka le tiste človečnosti, ki zmore priznati in se pokesati. Preprosto in iskreno. In popraviti kar se še da.

Je delu res kdo ukradel čast, smo se spraševali ko smo ugotavljati, da mnogih pravic zaposlenih marsikdo ne spoštuje. Žal pa ostajajo in celo postajajo heroji tisti, ki si upajo in znajo prelisičiti predpise, ustvarjajo kapital le zase in vedno znova prestopajo meje dopustnega. Delavci so potisnjeni v negotovost prekarnega dela, trpinčeni in ponižani, na skrajnem robu preživetja bojev niti ne zmorejo. Stopnja brezposelnosti se z aktivnimi državnimi ukrepi sicer rahlo zmanjšuje, a še vedno dosega preveliko število takih, ki izgubljajo ali so že ob dostojanstvo; preživetja z delom in ne od prosjačenja in donacij.

Najranljivejši so poleg otrok in najstarejših, še bolni, invalidi, ljudje s posebnimi potrebami in vsi, ki jih življenje potiska v odvisnost od tuje pomoči. Zdravstveni sistem kaže bolehanje, nakopičeni problemi pa nujo reforme, ki se vsaki vladi žal izmuzne. Je namreč trd oreh in huda preizkušnja. Ogroženo je tudi naše življenjsko okolje, ki ga branijo mnoge civilne iniciative. Varuh tu opozarja na prednost zdravja pred še tako vabljivim in močnim kapitalom, ki ponuja, odloča in pogosto ruši zaupanje v sprejete, a pogosto že precej mrtve konvencije.

Prihajajo tudi lokalne volitve, ki bodo odgrnile preštevilne boleče teme mest, trgov in vasi, kjer bi morali spoštovati zasebno lastnino, a po nojevsko tiščijo glavo v pesek, da bi medtem nekdo poplačal dolgove, odkupil ali razlastil zasebna zemljišča, po katerih potekajo celo ene in edine javne ceste ter pomagal preživeti, mnogim  pa ohraniti streho nad glavo.

Vse preveč  je problemov, ki bodo žal kljub predvolilnim obljubam ostali le "mrtev spomin", za Varuha pa nerealizirana priporočila državi in njenim institucijam, da so v "službi" ljudi, pa najsi to sprejemajo ali celo ne.

A, ponavljanje je mati modrosti, zato velja trmasto vztrajati. In natanko to bomo storili.

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012