EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

14.5.2014

Vlasta Nussdorfer

VI./32. Ob svetovnem dnevu družine

Ali današnja družina zaradi številnih sprememb v družbi izgublja svoj pomen ali na njem celo pridobiva? Zna in zmore otroke vzgajati ali to morda vse bolj prepušča drugim institucijam? Se pesimizem in celo cinizem, pa tudi negativno razpoloženje selijo v družine ali jih te širijo navzven? Bomo kdaj sprejeli tudi vse "drugačne"?

Morda evrovizijska zmaga kaže prav na to. Kdo bi pred dvajsetimi ali tridesetimi leti transeksualcu za nastop namenil dvanajst točk in sploh predvidel skupno zmago?

Tudi  država je lahko malo večja "družina", ki se mora še posebej zbrati takrat, ko je najhujše. So sedaj pravi trenutki?

 

Mami, prepričaj atija, da pride živet k nama.

Nika, 7 let

Želim si, da me mami in oči ne bi tepla.

Mojca, 5 let

Odrasli, ne kričite toliko!

Jožek, 12 let

 Nekateri odrasli mislijo, da je družina na zadnjem mestu. Za vsako stvar dobiš kazen. Naj se to neha.

Anže, 8 let

(Vsi citati so iz knjige Odraslim Slovenije; Zavod za etiko.)

Kot varuhinja človekovih pravic se dnevno srečujem s pobudami, klici na pomoč, protesti, zahtevami, srečanji z vladnimi in nevladnimi organizacijami, vsi pa prinašajo določena sporočila, tudi o družinah. Ni ga, ki se v svojem pismu, še zlasti, če gre za težko situacijo v kateri se je v življenju znašel, ne bi nanjo skliceval. Kdaj tudi v zvezi z družinskim zakonikom, ki je bil na referendumu zavrnjen in na svetel dan čaka tam nekje v predalih Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Imel je veliko dobrih rešitev, seveda pa tudi kakšno, ki je ljudi močno razdvajala.

Je bilo res tako težko priznati pravice vsem, tudi istospolnim, na vseh področjih življenja?

Tudi tisti, ki jih je to neizmerno motilo, so zakoniku nasprotovali le glede tega – zanje spornega člena, nikoli  pa ne vedo ali bodo njihove družine vedno tako srečne in popolne, če sploh so, ali se jim morda ne bo preprosto »zgodil« drugačen otrok. Ga bodo zavrgli, poslali kot "desetega brata" v svet, se mu odpovedali, se ga sramovali ali zaprli za štiri stene, da nihče ne bo videl ali slišal za to »sramoto«? Zagotovo ne gre le za posvojitve, ki naj bi bile "nenaravne".

Veliko lažje je razpravljati o tem, da so okoli nas drugačni, ki jih ne moreš razumeti, da so čudni, posebni, če sam zase meniš, da si popoln in normalen. Zanje je namreč "normalno" nekaj drugega. Drugačni se rodijo in njihova duša je ujeta v "tuje" telo, ki je celo drugega spola. Nikoli ne izvemo kaj vse doživljajo, vidimo jih na paradah, ki smo jih celo že sprejeli.

Smo dorasli, da jim dopustimo, da živijo tu ob nas, tudi v družinah, ki bi jih tako radi imeli, na novo ustvarili ali stare ohranili? Nam kratijo pravice ali povsem enake le zahtevajo zase?

Ob letošnjem poslušanju Eurosonga in spremljanju zmagovalke, ko še ni bila, sem ugibala, razmišljala, se spraševala; kdo je "ujet" v koga? Je bil to lep moški ali je sedaj to posebna, celo bradata ženska?

O tem sem razmišljala tudi ob medijskih zapisih o nekom, ki želi spremeniti spol, pa za hude spremembe  morda ni dovolj denarja. Je to njegova pravica? Imajo ostali v zdravstvu pred njim prednost? Jo bo komu s tem kršil? Bi se moral morda dodatno zavarovati? Vse polno je idej o tem kaj narediti, kako zadeve urediti, …

Ob zgodbi malega dečka, o katerem te dni govori vsa Slovenija, smo odprli veliko dilem; kako je v takih primerih drugje, kdo vse o tem odloča, kaj, če operacija v tujini uspe (kar vsi  res močno želimo), doma pa bi izgubil del noge? Bo to strokovna napaka ali le strokovna presoja, ki se ni izšla? Čigava pa bo? Na potezi so zdravniki in samo zdravniki, ki morajo pred slovensko javnostjo ubraniti svoj strokovni ugled. Težko mi je bilo poslušati tujega zdravnika, ki jih je na daljavo tako nespodobno žalil. Na tak način pač niti ne bi smel ravnati. Zagotovo je ta hip veliko takih, ki verjamejo tujcu. Zato je zadeva taka, da terja odgovore.

Zagotovo primer terja poglobljeno analizo, da ugotovimo kako delati, da ne bo očitkov, pa tudi, da ne bi kdo trdil, da je marsikaj v denarju. Tega sicer v zdravstveni blagajni zagotovo primanjkuje, saj dnevno spremljamo število tistih, ki še plačujejo, pa tudi onih, ki ne, pa bi morali, veča se število upokojencev in nezaposlenih, skratka, povsod je govora o krizi, ki je doletela vse sfere našega življenja. Skoraj nihče pa ne sprašuje ali kdaj denarja zmanjka za vse poškodovane po smučarskih padcih, zdrsih v gorah za obute v superge, nesrečah vinjenih voznikov, adrenalinskih športih, ki mnoge lahko celo ohromijo, pa tudi one v zavestnih »skokih« v svet mamil. Kdo naj torej odloča za koga bo denar in za koga ga ne bo, ker morda to ni nujno, ker ne gre upati na uspeh, ker je več odprtih dilem?

Nujno je potrebno doreči poti v primerih različnih zdravniških mnenj. Povsem razumeš starše, ki se oprimejo vsake bilke, občuduješ dobre ljudi, ki vedno priskočijo na pomoč, Zavod za zdravstveno zavarovanje tu ravna pravilno in zakonito, manjka pa nekdo tretji, ki bo povedal, kdo ima med dvema mnenjema zdravnikov prav. Referenčni laboratorij na Dunaju?

Žal se denar zbira tudi za vrhunskega plavalca Darka Duriča in njegovo boljšo in veliko dražjo protezo. Težko je poslušati take zgodbe.

Zagotovo pa lahko ob dnevu družine razmišljamo tudi o svetu tistih, ki se prikrajšani rodijo. Kljub vsem ultrazvokom, nuhalnim svetlinam, 3D predstavam otrok amniocintezam  in še marsičemu, spremljamo bodoče starše in jih včasih postavljamo pred težke preizkušnje. Otroci vseh vrst, od najbolj bistrih in popolnih, do tistih, ki to niso in ne morejo biti. Živijo. Vesela sem, da jih ne skrivamo, da se o njih dnevno govori, da so tu ob nas in se trudimo, da bi celo za gibalno ovirane vzpostavili gugalnice, pripravili igrala in jih sprejeli na vsa igrišča širom Slovenije. Ker je to edino prav. Ker ne smejo biti odrinjeni na rob. Tudi tisti ne, ki imajo tak ali drugačen sindrom, ki jih ne prepoznajo in zato odklanjajo celo v nekaterih šolah, saj so moteči za ostale, ker rabijo dodatno zdravstveno skrb in pomoč na številnih področjih. Vse to so naše družine, v katerih vlada razumevanje ali celo nasilje, revščina, zlorabe, brezposelnost, pa tudi izobilje.

Marsičesa ne vidimo, ker ne želimo videti. A, to ne spremeni dejstev.

Ob zaključni državni prireditvi 15. natečaja Evropa v šoli, ki je potekala 9. maja, torej na dan Evrope v Ljubljani, smo imeli kaj videti. Natečaj je bil v tem šolskem letu vsebinsko povezan z otroškimi parlamenti z naslovom: Razmere v družbi. O njih so imeli mladi svoje mnenje, izrazili so ga tudi preko literarnih del, likovnih izdelkov, fotografij in videoprispevkov, bili so izjemno tankočutni. Opredelili so se do ključnih vprašanj v družbi kot so: svoboda (nesvoboda), pravičnost (nepravičnost), poštenost (nepoštenost), enakopravnost, človeško dostojanstvo, nediskriminacija (diskriminacija), demokracija, pravice, dolžnosti, odgovornosti, medsebojna odvisnost, solidarnost in številne priložnosti. Razmišljali so o odgovornosti za lastna dejanja in izražali kritičen odnos do dejanj tistih posameznikov, ki so nepošteni, nepravični ali celo izkoriščevalski. Predstavili so družbo v kateri bi želeli živeti, se spraševali ali so v današnji slišani in sprejeti. Želeli so pozitivne novice v medijih. Je to preveč?

Izpostavila bi le nekaj zapisov. Eva Urankar iz Osnovne šole Raka je zapisala: "Dragi ati, želim si, da bi se več igral z mano in ne preživljal časa za računalnikom. Draga mami, želim si, da ne bi bila tako zaposlena s službo in bi imela več časa zame."

Pretresel me je zapis v dnevniku mladega  dekleta. V njem sporoča, da Rdeči križ obiskujejo odkar je mama izgubila službo kot prodajalka v tekstilni trgovini. Oče se kot voznik tovornega vozila domov vrača v poznih večernih ali jutranjih urah. Zapiše, da je slišala sošolko Vesno kako je s svojim izostrenim modnim okusom analizirala njene cunje, zapisala pa tudi, da je tarča posmeha in zaničevanja. Kako boleče je poslušati o otrocih, ki imajo starše alkoholike, kako je živeti v bedi in gledati tiste, ki imajo izobilje vsega. Na Rdečem križu sta z bratcem dobila "nove" čevlje in se spraševala, zakaj take ljudje zavržejo. Da, vse to so naše družine. Tu so, ob nas, vsak dan, pa najsi bo delavnik ali vikend.

Zato je svetovni dan družine tudi dan, ko je potrebna velika aktivnost. Spreminjati je treba odnose v družbi. Prevelik je  namreč razkorak med bogatimi in revnimi. Preveč je takih, ki si lahko za svoje otroke privoščijo učenje dveh ali treh jezikov, slišala sem celo za otroka, ki se pri enajstih letih uči sedem jezikov. Sedem?! Po drugi strani pa so taki, ki čakajo na paket, na pomoč dobrih ljudi in socialne transferje, ki bodo pokrili le osnovno hrano in morda še kakšno položnico.

Smo tudi tam, ko se sprašujem, ali kdo to izkorišča in ali bi lahko delal, pa noče. Prav zaradi slednjih so bili sprejeti ukrepi države, ki bi preprečevali zlorabe. Zato so tu preverke vseh dohodkov, ki jih nekdo prejema, dosledne kontrole s strani centrov za socialno delo, ki jih mnogi kritizirajo.

Gospa s čistilnim servisom mi je zaupala, da ne najde nikogar, ki bi zanjo pošteno in pridno delal. Ko je želela na dopust in čiščenje zaupala brezposelni osebi, te ni bilo v službo, še več, nekega dne je izgubila ključe v velikem podjetju, zamenjava pa je njo, delodajalko, stala vsaj 1.000 evrov. Tarnala je, da ni pridnih ljudi, ki bi delali.

Prišla sem pred lokal, ki ima sicer ob vikendih drugačen odpiralni čas, a natakarja oziroma natakarice kljub pozni jutranji uri še ni bilo, ko bi že tam moral biti, so pa gostje prihajali in odhajali, nato se je od nekje počasi le prikazal. Sledilo je postavljanje miz, brisanje in mnogi so obupani odšli. Lastnik je s tem zagotovo izgubil precej gostov. Da, tudi to je kruta realnost ljudi, za katere sem slišala, da so v tujini sila delavni, da poprimejo prav za vsako delo, da jih ni sram in pod častjo, da celo nimajo odmora za malico, a vztrajajo. Ob 1. maju sem prisluhnila oddaji, v kateri so spregovorili mladi Slovenci, ki delajo tam čez mejo v Avstriji. Zaslužijo, a trdo delajo in urnik ni fiksen. Je torej res vse v obljubljeni nagradi in tujini? Je prav, da ljudje ob okencih vzpostavljajo računalniški program, ko se delavnik že začne ali bi to morali storiti prej? Zagotovo. V trgovinah takoj opaziš prodajalce, ki delajo za denar in ker morajo, že po njihovih »kislih« obrazih in prisiljenih nasmehih, ločiš pa jih od onih, ki to počno z veseljem. Ti bi delali karkoli in bi bili enaki.

Vsi ti ljudje so živeli ali še živijo v družinah, ki so jih nekaj naučile ali pač ne. Zato bi morali ob tem posebnem dnevu govoriti tudi o tem kakšne so dolžnosti staršev, da otroke iz varnega »gnezdeca« popeljejo v svet. Zato se nisem čudila novi knjigi Simone Levc in Marka Juhanta z naslovom: Varuh otrokovih dolžnosti in tudi naslovu predavanja, ki sta ga imela v začetku aprila za predstavnike policije, tožilstva, sodstva in odvetnike z naslovom: Zaslepljeni od pravic ne zmorejo vožnje po poti dolžnosti. Da, dolžnosti in pravice gredo z roko v roki in le odgovorno starševstvo lahko vse to nudi svojim otrokom.

Zato lahko ob svetovnem dnevu govorimo o marsičem. O državi, ki mora družinam zagotoviti pogoje za zdrav razvoj in obstoj, tudi ob spoštovanju pravic do dela in z dela. Ta od nas vseh, ki moramo gojiti etiko javne besede, priznavati različnost, spoštovati drugačne, se zavedati, da se svet ne vrti zgolj zaradi nas, včasih zahteva celo le zdravo pamet.

Drugo nagrado, ki jo je na že na omenjenem natečaju prejel Andraž France iz 3. razreda Osnovne šole Grm v Novem mestu, omenjam ob koncu zgolj zato, ker je deček pisal evropskemu Varuhu človekovih pravic. Kaj je zapisal? »Sem osemletni deček iz Slovenije. Pritožil bi se Varuhu človekovih pravic. V našem naselju živijo brezdomci, ki nimajo toplih domov, niti hrane. Ko pridemo mimo njih, se mi zelo zasmilijo, tako da bi jim podaril svoj dom za nekaj dni. So zelo umazani, beračijo in občasno grdo govorijo. Včasih se jih bojim. Vem, da so oni ljudje kot jaz, samo veliko bolj revni. Zato spoštovani Varuh človekovih pravic, prosim vas, da nekaj naredite za njih! Kupite jim kontejner, poskrbite, da dobijo na dan vsaj en topel obrok, kupite jim nove obleke, dajte jim denar, da bodo hodili v šolo in da bi bili zdravi. Uresničite mi te želje, pa vam obljubim, da bom še naprej tako pošten državljan.«.

Dragi Andraž, evropski Varuh človekovih pravic ti žal tu ne bo mogel pomagati. Namenjen je kršitvam pravic evropskih institucij do državljanov Evropske unije. V tem primeru gre za nas, našo državo, naše službe, državljane, revščino, brezdomstvo, vse kar opažaš in za kar ti je hudo.

Zato bom še naprej, tudi v letnem poročilu, ki bo vsak čas izšlo, opozarjala, da je treba ljudem najprej zagotoviti delo, saj je brez njega vsaka pomoč premajhna, za mnoge predstavlja celo ponižanje. Kako pa je, če nas mladi opozarjajo in prosijo, vidijo, občutijo in marsikaj spoznajo zaradi svojih žalostnih usod.

Sprašujemo komu zvoni, a zagotovo zvoni prav nam. Brez dvoma.

Prava učilnica človeku je človek.

Alexander Pope, Esej o človeku 

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012