EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

5.5.2014

dr. Andraž Teršek

Neznosnost legalistične ignorance (7): že dolgo grozljivo, a vedno slabše

Ob enem samem pravnem vprašanju – (politika in praksa Centrov za socialno delo pri odločanju o dodelitvah štipendij ali drugih socialnih prejemkov, kot so subvencije za plačilo vrtca ipd.) – je na površje delovanja slovenske javne uprave priplavala tako enormna količina tako zaudarjajočega sistemskega blata, da je osupla zaprepadenost najmanj, kar lahko prevzame razmišljujoče in čuteče ljudi. Kaj bi se šele pokazalo…

Treba je bilo vztrajnosti in neomajne poklicne odločenosti novinarke, podprte z urednikovim posluhom za javni interes, predvsem pa prelite v nekaj televizijskih prispevkov, preden se je o neznosni legalistični ignoranci Centrov za socialno delo (CSD) in državnih uradnikov, pa o njihovi pretresljivi odločevalski aroganci in dušebrižnosti, sploh javno izpostavljeno spregovorilo. Potrebne so bile odločbe sodišč (celo o tem, da je treba pri presoji upravičenosti do socialnega prejemka res upoštevati vse dokazljive osebne prejemke v preteklem letu, ne avtomatiziranega izpisa zadnje obstoječe odločbe DURS-a…), da se je očitno pravno nevzdržno in zastrašujoče brezbrižno uradniško izživljanje nad državljani vsaj rahlo upočasnilo. A le v nekaterih, točno določenih in konkretnih primerih.

Nič bistvenega pa se ni spremenilo. Vloge, še kako utemeljene, so ostale neodgovorjene. Druge vloge so postale novi primeri pravno nevzdržnih rešitev istih pravnih vprašanj. Pritožbe, upravičene, so ostale nerešene. Poizvedovalna pisma so ostala spregledana. Tožbe, tudi utemeljene, so ostale viseče. Pa ni šlo samo za napako. Kot kaže gre za kombinacijo in preplet položajne skorumpiranosti, osebnostnega nepoštenja in očitne strokovne neprimernosti za opravljanje uradniškega dela pri pomembnem številu uradnikov.

Gospe in gospodje na položajih, ki so najmanj diplomirali iz stroke, pa še vedno odgovarjajo, da napake sploh ni. Da je samo neprijetno dejstvo neke iritirajoče višjesodne odločbe. Zoprna jim je množica ljudi, ki nekaj hoče. Ni krivca, ni odgovornih in ni niti razloga za iskanje krivih in odgovornih. Je uradniški svet, ki ga menda ne razumemo. In je socialna resničnost življenjskih okoliščin malih ljudi, ki kot da niso vredni niti pomanjkljive pozornosti za sprotni popravek tega ali onega številčnega zapisa v neki računalniški tabelici. Grozljivo.

Brez sprememb? Skoraj pričakovano, v danem kontekstu na žalost razumljivo, zaradi sprevrženosti celo logično. Sistema, kjer ni nič narobe in zato tudi ni krivcev in odgovornih, ni mogoče razumeti drugače kot le z njemu lastno logiko: napake ni. Tudi to pa ljudje iz zoprne množice  - očitno - ne razumemo. V sistemu se zato nič ne spreminja. Razen tega, da se to, kar je zanj značilno, širi in povečuje. Ker pa zoprna množica ne razume in ne dojema, se povečuje tudi njena, izven-sistemska, zunanjiško-odpadna nesposobnost razumevanja in dojemanja te politike in prakse tega sistema. Morda pa bi se le morali opravičiti uradnikom? Morda že zato, da smo? Ali, ker so? Razumemo?

Število prejetih pisem že po tretjem televizijskem prispevku o škandalozni uradniški politiki in praksi se je približevalo številki sto, ko nanje ni bilo več mogoče ažurno odgovarjati. Zelo podobne pripovedi tistih, ki živijo materialno ali premoženjsko skromna, marsikdaj tudi preskrommna življenja. Soočajo se s pravno nesprejemljivim, poklicno zavržnim in nečlovečnim ravnanjem državnih uradnikov, ko ti odločajo o socialnih pravicah, ki so za te ljudi eksistenčnega pomena. Prepogosto je takšno uradniško odločanje prignano čez mejo absurda. Človekov um težje absorbira in percipira zbrane uradniške nelogičnosti, nesramnosti in, vselej znova, lahkotne zlorabe prava, ki, na primer, študentom onemogočijo študij, starše finančno prisilijo na kolena pred otroki in družbo, ali z očitno krivico preusmerjajo finančne elemente človekovih pravic v državni proračun. Marsikatera od teh zgodb je tudi močno ganljiva.

Skozi pisma je, na drugi strani, mogoče prepoznati zdrav razum, sposobnost logičnega sklepanja in hrepenenje po bolj pravičnih družbenih praksah pri neupravičeno oškodovanih ali zelo očitno okradenih ljudeh. Pri teh ljudeh, ne pri uradnikih. Ob hudih stiskah množice ljudi  se ponavlja kljuvajoče zavedanje občutka nemoči pri spopadanju s sistemom.

Primer pisma človeka iz uradništvu zoprne množice ljudi:

Spoštovani;

sem X.Y. in sem danes gledal oddajo, … zato bi se rad obrnil na vas, da mi svetujete, kaj naj naredim, ker žena še vedno ni dobila dodatka za veliko družino, ki naj bi ga nakazali že prejšnje leto. Zato, ker je ravno takrat zamenjala žiro račun na banki .... Že pred kar nekaj časa sem pisal po elektronski pošti tudi na ministrstvo za socialo in delo, pa nisem dobil nobenega odgovora. Niti žena ga ni po ničkolikokratnem telefoniranju na socialno službo v KrajuX. V nadaljevanju bom priložil besedilo, ki sem ga poslal v ženinem imenu…, v prilogi pa so odločbe.

 

Spoštovani;

sem X.Y. in pišem v imenu svoje žene, ki bi v lanskem letu že morala prejeti dodatek za veliko družino (393,46 EUR), pa ga še do današnjega dneva ni prejela, ker je menda prepozno sporočila spremembo tekočega računa banke,.... Bila je že večkrat v lanskem letu na Centru za socialno delo v KrajuX, pri direktorici… in je tudi večkrat telefonirala tako v lanskem letu kot v letošnjem, pa do današnjega dneva ni nobene spremembe niti nakazila, ki ji je bilo obljubljeno, po ne vem vse kakšnem preverjanju glede tega na prejšnji banki .....

Zanima me zakaj do današnjega dneva ni bila odpravljena ta napaka, saj smo vendar v dobi digitalne tehnike in računalnikov? Poleg tega me zanima ali smo upravičeni tudi do zapadlih obresti za čas, ko bi morala biti ta sredstva na našem računu in so še pri vas, to mimogrede, kajti vi kot država bi si jih za ta čas prav zagotovo zaračunali, vsak cent, če bi bili mi dolžni vam.

Druga stvar, ki  me pa zanima, pa je, zakaj ni nobenega odgovora na pritožbo na vlogo za državno štipendijo za hčerko…, kjer ste tudi upoštevali dohodek študentov za leto 2011, kar nebi smeli, ampak bi morali ugotavljati dohodek v letu 2012, ko ni imela nobenega dohodka. V letošnjem in preteklem letu je že bilo nekaj takih primerov, kjer je tudi sodišče dalo prav strankam, ki ste jim iz istega razloga štipendije zavrnili ali pa so bile zategadelj občutno manjše vsote, kot bi pa morale biti.

Človeku, ki je v stiski in poleg tega še brez službe, vsak denar prav pride in je do njega tudi upravičen, vendar zaradi takih uradnikov in njihovega brezbrižnega odnosa do ljudi, ki se požvižgajo na stisko ljudi, tega ne dobi. Takšni uradniki na vašem ministrstvu nebi smeli biti zaposleni. … Res žalostno je vse skupaj, da imamo tako državo, ki se ima za socialno, pa je vseeno daleč, daleč od tega.

Ali je res potrebno vsako tako zadevo predstaviti v javnosti, v medijih, da sploh pride do končne rešitve, se sprašujem?

Upam, da bom na to dobil vsaj pameten odgovor in bodo ta denarna sredstva po šestih mesecih končno že prispela na ženin tekoči račun.

V priponki prilagam tudi odločbo za hčerino štipendijo, ki so jo zavrnili, češ, da ni upravičena - na to smo se sicer pritožili na centu za socialno delo, vendar do sedaj ni bilo nobenega odgovora, kaj nam je za storiti, saj sem sam prijavljen sicer na zavodu za delo, vendar ne dobivam od tam ničesar; službo sem sicer izgubil iz zdravstvenih razlogov  - dveh odstopov mrežnice in imel težko operacijo na hrbtenici in odstranitev tudi žolča ....

Kar me pa najbolj boli in nikakor še danes ne dojamem, pa je, da me je odvetnik sindikata … dobesedno izigral, saj sem šele na sodišču na prvi obravnavi izvedel od sodnice, da je vlogo na pritožbo prepozno vložil in sem zategadelj na dobro voljo sodnice le to tožbo lahko umaknil, medtem ko je odvetnik še pred sodnico lagal in se sprenevedal, da ni zamudil roka - sodnica mu je potem to črno na belem dokazala. To sem sicer sporočil tudi njegovemu predpostavljenemu …, ki je to mojo pritožbo posredoval direktno njemu, tako da sem bil še z njegove strani zopet, da ne rečem kaj ....

Imam občutek, da je država s svojimi uradniki naravnana tako, da samo čaka, kdaj boš zamudil kakšen rok za pritožbo, namesto, da bi ti oni pri vsem tem pomagali - v resnici pa samo nagajajo, kolikor se le da in jim ni mar za stiske ljudi, ki so sami po sebi "reveži" dobesedno, res žalostno.

Prosim za pomoč, vsaj kam naj se obrnem.

Lepo pozdravljeni … in obenem se vam opravičujem, ker sem se drznil vam sploh pisati in vam zaupati svoje težave ....

dr. Andraž Teršek
andraz.tersek@upr.si

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Andraž Teršek
Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem
andraz.tersek@upr.si

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013