EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

16.4.2014

Vlasta Nussdorfer

VI./30. Strpnost ni pravica, pač pa velika dolžnost

Začetek aprila vsako leto prinaša svetovni dan Romov, dan zdravja in dan avtizma. Skupni so jim številni problemi, ki se dotikajo ljudi, njihovega življenja, počutja, zdravja, odnosa skupnosti, pa tudi želja po boljši bodočnosti, zlasti romskega prebivalstva, bolnikov, otrok in odraslih s posebnimi potrebami. Pogosto se sprašujemo, kakšen je razkorak med deklariranimi vrednotami in tistimi, ki jih dejansko živimo, saj te v ospredje običajno postavljajo predvsem lastne potrebe, hotenja, prizadevanja in želje.

Bojevnik luči spoštuje temeljni nauk, ki ga uči knjiga Premen: »Vztrajnost se poplača«. Zaveda se, da vztrajnost ni vedno povezana z nepopuščanjem. Včasih trajajo bitke dlje kot bi bilo treba, izčrpajo človekovo energijo in mu zlomijo moralo.

V takšnih trenutkih bojevnik razmišlja: »Dolga vojna bo uničila celo zmagovalca.« Tedaj umakne svoje čete z bojišča in si vzame nekaj časa. Kljub temu, da ostaja želja nespremenjena, se bojevnik zaveda, da mora počakati na ugoden trenutek za nov napad. Bojevnik se vedno vrne k bitki. Tega ne počne iz trme, temveč zato, ker je opazil spremembo ozračja.
                                Paulo Coelho – iz priročnika Bojevnik luči

Začela sem z mislimi iz knjige Paula Coelha, ki nas uči življenjskih resnic in je zapisal, da se v vsakem od nas skriva "bojevnik luči", torej nekdo, ki zna prisluhniti tišini srca in prenesti poraz, ne da bi dopustil, da ga to močno prizadene, saj ne izgubi upanja niti v trenutkih največje izmučenosti in obupa. "Bojevniki luči" namreč iščejo smisel in ga bodo zagotovo našli.

Smo sposobni v skrbi za sočloveka videti vse ali le tiste, ki so tik ob nas? Je kriza res lahko izgovor? Bi potrebe drugačnih, tako različnih in pisanih skupin ljudi videli, če bi živeli v blagostanju? Če bi bil odgovor pritrdilen, potem problemov danes ne bi imeli, saj bi jih morali prepoznati in reševati že v preteklosti, vsekakor pred krizo v letu 2009.

Take misli se mi zdijo pomembne zlasti, ko praznujemo posebne dneve, namenjene prav tako specifičnim kategorijam ljudi, za pravice katerih se borimo že leta in desetletja.

Na Varuha človekovih pravic se namreč zaradi kršitev pogosto pri sobivanju obračajo tako Romi kot prebivalci neromskega porekla, saj sta obe skupini prizadeti v svojih pravicah. Prebivalcem romskih naselij pogosto niso zagotovljeni osnovni bivalni pogoji; dostop do vode, sanitarije, elektrika, varna streha nad glavo, večinskemu prebivalstvu v okolici neurejenih naselij pa je pogosto kršena lastninska pravica in pravica do varnosti. Romi tudi pri nas živijo v nelegalnih gradnjah, brez najosnovnejše osebne higiene in opravil, ki so za veliko večino prebivalcev Slovenije samoumevna in enostavna, zaradi odsotnosti infrastrukture pa nekaterim predstavljajo velike težave. Take okoliščine, v katere se posamezniki rodijo brez lastne krivde in v njih preživljajo vse otroštvo, zagotovo neugodno vplivajo na njihovo vključevanje v izobraževalni proces zaposlovanja in slovensko družbo nasploh. Zagotovo je potrebno razumeti, da od ljudi, ki so že generacije odrinjeni na rob družbe, ki se nenehno bojijo izgube strehe nad glavo, ki že s samim bivanjem prihajajo navzkriž z zakoni, od ljudi, ki nimajo ničesar izgubiti, le težko pričakujemo, da bodo vzpostavili zaupanje v družbo in prevzeli odgovornost za svoje življenje in dosledno spoštovali pravice drugih.

Kako naj človek zaupa družbi, ki mu odreka pravico do pitne vode? Zato so prizadevanja Varuha usmerjena tako na lokalno raven kot tudi državno. Ob obravnavi pobud namreč županom občin, ki so v skladu z zakonodajo odgovorni za pravno in komunalno ureditev naselij, predlagamo, da prebivalcem romskih naselij v najkrajšem času zagotovijo vsaj dostop do pitne vode. K sreči lahko poročamo tudi o primerih dobre prakse; npr. zagotovitev pitne vode v Žabjeku s strani Mestne občine Novo mesto, do česar je prišlo po 70-ih letih od obstoja tega naselja in neposredno po obisku Varuha v avgustu lanskega leta, pa v romskem naselju Mestni log s strani Občine Kočevje in v Ponovi vasi, ko je k reševanju pristopila Občina Grosuplje. Spoštovanje predlogov Varuha v teh primerih kaže na visok standard delovanja županov občin in njihovo ozaveščenost glede varstva človekovih pravic. Zelo pomembno je namreč, da takšna človekoljubna ravnanja županov prispevajo k temu, da imajo vsi prebivalci zagotovljen dostop do pitne vode, ki je nepogrešljiva dobrina.

Seveda pa so prizadevanja usmerjena tudi na državno raven, saj Varuh pričakuje njeno odločnejše ukrepanje v primerih, ko občine ne izpolnijo svojih obveznosti. In tu je Varuh do vlade kritičen. Prav tako do počasnega spreminjanja zakonske določbe o sestavi Sveta romske skupnosti RS, ki še danes nima predstavnikov z Dolenjske. Ta je v primerjavi s Prekmurjem v veliko slabšem položaju. Nujna je tudi vključitev romskih otrok v vrtce in nato v osnovne šole, kjer je potrebno proces vključevanja podpreti z več romskimi pomočniki. Seveda so na potezi tudi sami Romi, ki morajo »prečistiti« odnose in zagotoviti strpnost ter dober odnos do tistih Romov, ki so od njih drugačni, saj otroke pošiljajo v šolo, ne ukvarjajo se s kaznivimi dejanji, živijo v slogi z večinskim prebivalstvom, so celo zaposleni ter si na tak način pridobivajo sredstva za preživljanje. Zato je nujno širjenje dobrih praks, to je primerov dobrega vključevanja v slovensko družbo, saj to zvišuje zavedanje odgovornosti, ki višajo raven medsebojnega spoštovanja in sobivanja.

Žal pa se dogajajo tudi nestrpnosti, kot so požig romske hiše pri Celju in nasprotovanja, vsaj začetna, romski gostilni v Mariboru, ki je te dni odprla svoja vrata, pa tudi odklonilen odnos do varovancev VDC Dolfke Boštjančič.

Nekateri ljudje opozarjajo tudi na ranjena čustva verujočih, na kar je potrebno še posebej opozoriti v dneh, ko se bližajo prazniki (velika noč), so pa tudi taki, ki to, žal celo v medijih, izkoristijo kot priliko za provokacije in nestrpnost.

Strpna družba kaže svojo veličino tudi v spoštovanju do različno spolno usmerjenih.

Vse to so pokazatelji naše etike in vrednot, na katerih "vstanemo ali pademo".

Od pravic moramo namreč preiti k dolžnostim, ki so v spoštovanju pravic, v tem primeru pravic Romov, pa tudi večinskega prebivalstva. Zato bi nekatere Rome, ki so  velike izjeme, predlagala za ambasadorje; zagotovo romskega novinarja Bogdana Mikliča, ki na RTV Slovenija nenehno skrbi za vključevanje Romov in seznanjanje z njihovo problematiko, pa tudi mlado Romkinjo Natašo Brajdič, ki je prav te dni na Višji strokovni šoli Erudio prevzela svojo diplomo. Čestitke. Zagotovo sta najmanj ta dva lahko čudovita ambasadorja znanja in pozitivnih zgledov za romsko prebivalstvo. Prav je, da ob njiju tudi ostali, ki izstopajo po pozitivnih idejah, ciljih, prizadevanjih, stopijo v prvo vrsto in romskemu prebivalstvu pokažejo svetlejši jutri, ki pomeni spoštovanje pravic vseh, ne le iskanje lastnih.

Čeprav o "drugačnih", tudi otrokcih in odraslih s posebnimi potrebami, govorimo večkrat letno, so dnevi, ko jim je potrebno namenjati še več pozornosti. Zagotovo je tak svetovni dan Downovega sindroma, ki smo ga praznovali v marcu, tudi s številnimi zmagami na različnih področjih. ter dan avtizma, ki smo ga beležili 2. aprila, in je kulminiral v srečanju Vseslovenske iniciative za enake možnosti oseb z avtizmom, ki je bilo v nabito polni dvorani Smelta minuli četrtek, 10. aprila.

Varuh na tem področju pričakuje hitrejše in bolj učinkovito reševanje problematike teh otrok, pa tudi odraslih, ki so bili v preteklosti povsem spregledani. Problem je, da tudi strokovna javnost še ni dovolj ozaveščena, da težave, ki spremljajo otroke z avtizmom, pripadajo tako področju zdravstva kot tudi vzgoje in izobraževanja, v odraslosti pa socialnega varstva. Sodelovanje med različnimi resorji je po dosedanjih izkušnjah Varuha precejšen problem. Problematika bi se morala spremljati sistematično in multidisciplinarno. Najpomembnejša je zgodnja diagnostika, ki lahko bistveno pripore k izboljšanju otrokovih možnosti pri socializaciji, zaradi česar je Varuh predlagal Ministrstvu za zdravje, naj v sodelovanju s pediatričnimi klinikami v Sloveniji pospeši usposabljanje pediatrov in drugih zdravstvenih delavcev za ustrezno strokovno delo z otroki, ki imajo to motnjo. Prav tako so nujna izobraževanja vzgojiteljev, učiteljev in drugih strokovnih delavcev. Čim prej bi bilo potrebno izdelati podrobne programe in konkretnejša navodila za izvajanje smernic za celostno obravnavo oseb s spektroavtističnimi motnjami, pa tudi ustrezne oblike seznanjanja staršev z vsemi problemi, ki jih imajo pri vzgoji teh otrok.

Želim, da omenjeni posvet, ki je odprl preštevilne dileme, ki se dotikajo širših področij, tako zdravstva kot vzgoje, izobraževanja in socialnega varstva, ob letu osorej prinese izboljšave tako za otroke kot odrasle z avtizmom, ki morajo dobiti status invalida, z možnostjo zaposlitve, če so zanjo ob prilagoditvah sposobni. Preučiti je potrebno primere dobre prakse v drugih državah (švedski model) in jih aplicirati v Slovenijo, poskrbeti pa tudi za zadostno mrežo predšolskih razvojnih oddelkov po celotni državi. Kriza naj ne bo ovira, pač pa priložnost.

Veseli me, da je bila kot ime tedna na Valu 202 v začetku aprilu izbrana Maša Tkavc, pobudnica za izdelavo kartic za osebe z avtizmom in Aspergerjevim sindromom, katere misel je: »Nihče ne more postaviti meril, kaj je normalno.« Dodajam, da lahko vsi postavimo merila za pomoč, torej danes za jutri.

Teden se je zaključil še s konferenco Otroci in drugačni otroci, ki je potekala v Lipici, kjer so kot pomoč vsem otrokom s posebnimi potrebami predstavili živalskega »sogovornika«, konja, ob katerem začutijo posebno »govorico«, ki odpira in zapira rane otroštva, zaznamovanost in drugačnost, tudi tisto, zaradi katere jim tako radi pravimo »metulji« ali celo »ptički«. Prav ob tej besedi sem se spomnila še na otroke s posebnimi potrebami, za katere bi morala brez zapletov potekati gradnja osnovne šole dr. Ljudevita Pivka na Ptuju, pa je  žalostno zastala. Obljube dr. Jerneja Pikala o sodelovanju Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport so tiste, ki odpirajo možnosti, da bo šola, pa ne brez vseh 17-ih županov, v naslednjem letu zgrajena.

Zavedam se težav zaznamovanosti, a družba in država morata narediti vse in še več, da bo jutri tem osebam, njihovim staršem, učiteljem in zdravstvenemu osebju lažji, kot je danes in kot je bil včeraj. Preteklost je bila namreč zaznamovana s temo in »nevidnostjo« otrok s posebnimi potrebami, za katere pa morajo obstajati povsem enake pravice, priložnosti in možnosti. Tudi ta, da živijo tu ob nas, v naših domovih, pisarnah, tudi odvetniških, saj kljub vsem svojim težavam in zaznamovanostim, lepšajo in bogatijo naša življenja s spoznanji, da sicer nikoli ne veš, kaj bo jutri in kakšnega otroka ti bo prinesel, da pa lahko zanje danes narediš veliko več kot smo včasih.

Imajo pravico biti "vidni", imeti sošolce v rednih osnovnih šolah, če jih lahko obiskujejo, pa tudi delovno mesto v marsikateri delovni organizaciji, ki so mu kos, in dom ali poslovni prostor v stavbi, ki jim jo dodelijo.

Zato spoštujem in cenim vse, ki jih sprejmejo medse, jim odprejo svoja vrata, tudi za pripravništvo, ki razumejo njihove starše in celo nepremagljive težave v vsakodnevnem življenju. Če kdaj, je danes trenutek, da nikomur, ki je drugačen, ne odrekamo vseh njegovih pravic, ki jih ima in se zavedamo, da je to naša največja dolžnost. Govorimo torej o dolžnostih, da spoštujemo drugačne, jih skušamo razumeti in jim pomagati, ne pa jim greniti življenja dan za dnem.

Zaključila bom z mislimi iz knjige Alenke Bučer: »Biti mama posebnega otroka«, ki mi jo je s posvetilom izročila 11. 4. 2014 v Lipici: Knjiga je osebna slika občutkov odraslega človeka, ki je bil naenkrat potisnjen v svet, ki ga do tedaj ni poznal.

Mama tega otroka zapiše: »Igriščem sem se začela izogibati v velikem loku. Gledala sem jih od daleč, opazovala mame, ki pijejo kavico in kramljajo o popustih v trgovinah, pa o vremenu, »roza punčke« pa sedijo v peskovniku in zlagajo prtičke. Vsak dan sem se spraševala kaj delam tako drugače od njih, da sta kramljanje in kavica zame tako zelo daleč. Prevečkrat so kričali name tujci, domači, vsi. »Nevzgojena baraba!!!« so vpili na naju in to povsod in vpričo kogarkoli. Preutrujena in razdvojena se na koncu niti poskušala nisem več braniti. Ne v peskovniku in ne doma. Kaj je narobe? Zakaj ne morem v miru popiti kavice s prijateljicami? Zakaj skačem in mirim šest let starega otroka na način, ki je primeren za dvoletnika? Zakaj si ga ne upam za kratek čas pustiti pri varuški ali sosedi? Zakaj dan za dnem poslušam vse napade tujcev? Kaj se dogaja z menoj? Kaj je narobe? Tisoč vprašanj je vrtalo v meni vsak večer in pomirjujoče besede vzgojiteljice, da je vsak otrok malo drugačen, niso več zalegle. Vprašanja so se samo množila in množila. Velik človek je ta gospod Asperger. Njegovo ime sem slišala prvič pred dvema letoma in pol. Takrat nisem slutila kakšna šola me čaka. Prav tako tudi ne vem kakšno presenečenje mi gospod pripravlja morda že za jutri. Vse, kar čutim do njega, je iskrena hvaležnost. Hvaležnost v tem, da je naučil strokovno osebje, kako naj učijo nas mame slišati in razumeti svoje otroke. Hvaležna sem mu za njegovo literaturo, ki jo je objavil zato, da ima moj razum oporo za razumevanje vedenja okolice do otroka in zato, da je bil ves čas ob meni takrat, ko sem iskala odgovore na zahtevna vprašanja.«

Da, tudi to so naši otroci. Nekateri imajo Downov, drugi Aspergerjev sindrom, nekateri spet nekaj tretjega, morda novega in težko razumljivega, kaj šele sprejetega. In vendar smo zato tu, da jih vsak dan bolje spoznavamo, da ne hitimo več v en glas govoriti, da so to nemogoči otroci in njihovi starši, ker so preprosto drugačni. Otroci s posebnimi potrebami, ki pa jih včasih v družbi tako radi prezremo, okarakteriziramo, ne sprejemamo, "zavržemo", pozabimo, jim ne pomagamo.

Varuh si bo torej tudi v prihodnosti prizadeval, da bodo slišani tako otroci kot njihovi starši, vzgojitelji, učitelji, zdravniki, skratka vsi, ki se zavedajo, da imamo, ne glede na razlike, enake pravice, nekaterim pa bi jih mnogi žal radi vzeli ali vsaj zmanjšali.

S katero pravico že? Jim je kdo takšno kdaj morda dal? Zagotovo ne!

Ni pomembno tisto,

kar narediš od časa do časa,

svet lahko spremeniš s tistim,

kar počneš iz dneva v dan.

Jenny Craig

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012