EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

19.3.2014

Vlasta Nussdorfer

VI./28. Nam je za otroke res tako zelo mar?

Imamo polna usta obljub, da bomo resnično upoštevali otrokovo največjo korist, da jih ne bomo pretirano izpostavljali medijem, da ne bodo plačevali »kazni« namesto lastnih staršev oziroma skrbnikov, da ne bodo lačni, da bo preživnina obveznost, ki se ji ne da izogniti in bo imela prednost pred avtomobili, potovanji in luksuzom, pa tudi, da bomo pozorni na zlorabljanje, zanemarjanje in vse žrtve nasilja, zlasti zanj nič krive otroke.

Vzgajati ne pomeni zgolj razvijati razum,
marveč oblikovati celotnega človeka, tudi
njegovo srce in njegov značaj.
Vzgajati pomeni iz roda v rod prenašati duhovne vrednote,
ki dajejo življenju vsebino in smisel.
Tega pa ne moremo doseči le z besedami,
marveč predvsem tako,
da te besede udejanjimo v lastnem življenju,
v svoji človeški drži.
Vzgoja je skupna naloga staršev,
šol, univerz, tiska, radia, televizije
in javnega mnenja. To je velika odgovornost.


                                      (Phil Bosmans)


Zaradi ukrepov države, ki jih lahko »vzame« staršem, naj ne bodo še bolj izpostavljeni. Razglašamo, da ne bomo tolerirali vrstniškega nasilja in grozili z izključitvami otrok, saj vemo, da je nasilje mladega bitja pravzaprav klic na pomoč, ki ga bomo prepoznali, spremljali, vključevali, seveda tudi vse otroke z različnimi posebnimi potrebami. Vse to že leta obljubljamo, a praksa je pogosto daleč od teorije, zlasti, ko minejo posebni dnevi, ki so namenjeni posebnim kategorijam otrok.

Ko spremljamo medije, nikakor ne moremo mimo številnih zgodb, ki jih piše življenje našim otrokom in njihovim staršem. Spominjam se zapisov, da centri ne delujejo in ne "vidijo" otrok, ki imajo ob sebi neprimerne starše, jih tem "puščajo" in s tem grobo kršijo svojo dolžnosti. Še vedno pa je tudi živ spomin na dogodke, ko so centri delovali aktivno, odvzeli otroke nekaterim staršem, a sledili so burni odzivi z vseh strani in nato nekajkrat medijska vrnitev.

Kaj je prav in kaj narobe, kdo dela, kdo greši, zakaj, kdaj … vse polno vprašanj in premalo odgovorov. Se lahko kdo tako "zmoti", da starši  začasno izgubijo otroke, ki jih ne bi smeli? Je prav, da se vse to odvija in pere pred mediji in  ljudmi, ki lahko celo »sodijo«, saj so morda sosedje, znanci, prijatelji ali pa popolni neznanci, ki pa se na marsikaj, če ne kar na vse, dobro spoznajo? Vsaj tako pogosto trdijo. Tudi zato smo se že v minulem letu skupaj s številnimi nevladniki in tudi mediji spraševali, kako poročati o okoliščinah primerov, da otroku in njegovi družini ne bi povzročili dodatne škode, pa tudi stigmatizacije?

Tedaj je bilo zapisano, da novinarji varujejo otrokovo zasebnost in podatke o njegovi identiteti lahko razkrijejo le izjemoma, če je to v javnem interesu in v otrokovo korist. Kako je z otrokovim soglasjem in kako s soglasjem staršev, saj imajo ti včasih velik interes, da zgodba pride pred javnost, pogosto to pospeši eden izmed staršev, včasih celo oba. Gre zlasti za zgodbe z »brado«, ki sledijo razvezam ali razhodom in bojem za otroke.

Zagotovo pa nas primeri odvzema otrok s strani centrov in namestitev v rejniške družine, že dalj časa učijo, da je zastoj pri sprejemu  družinskega zakonika prinesel tudi to posledico. Da ne odloča sodišče, kjer bi se lahko borili s pravnimi sredstvi, pač pa center in po pritožbi

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter enake možnosti. Tu bi veljalo razmišljati vsaj o ožjih skupinah, ki bi se v Sloveniji s tem ukvarjale visoko strokovno, daleč od lokalnih interesov in lastnega poznavanja primerov, saj vedno lahko obstajajo očitki, da je nekdo nekomu blizu, da je pristranski, zato je situacijo podcenil ali precenil. Zagotovo bi se tudi ministrstvo rado izognilo očitkom, da je inšpektorjev premalo oziroma, da ti odločajo prepočasi (čeprav zadnji primeri na to ne kažejo), da je težko sprejemati odločitve na ravni ministrstva in ob pomanjkanju pravniških kadrov. Pa so res le pravniki tisti, ki lahko ocenjujejo odločbe pristojnih centrov? Zagotovo, če so pritožbe formalistične in iščejo napake pri odločanju, ki celo niso zgolj vsebinske.

Težko je strokovnjakom, kaj šele laikom odločati oziroma komentirati zadeve, ki so medijsko predstavljene, a imajo zagotovo vsaj dve plati in vendar se to dogaja, povsod; v šolah, gostilnah, na prireditvah, na cesti in še kje. Razlike med razpravljavci so več kot očitne in tabora vsaj dva.

Kaj pa odmevna »piskanja« v šolah po Sloveniji? O tem, kako bi se počutila, če bi ob prihodu na kosilo "piskal" ključek, sem povprašala kar prvošolko. Čeprav ima s tem, torej s kosili v šoli, le nekajmesečne izkušnje, mi je brez zadrege povedala, da bi jo bilo sram, da bi morda celo jokala, se spraševala, zakaj prav njej piska, kaj si mislijo sošolci, kaj je narobe … Ni bilo potrebno iskati odgovorov starejših  profesionalcev, psihologov, pravnikov, učiteljev, ravnateljev. Ti bi sicer znali kdaj reči, da je ukrep učinkovit. Saj je najbrž tudi bil in v poplavi neplačnikov, razumem šole, ki se na vse načine borijo, da bi bili starši odgovorni in bi za otroke plačevali. Kako sicer sploh priti do plačil hrane za tretjino otrok?

A, zakaj mora piskati otroku in ne staršu, ki morda ne plačuje preživnine, na veliko potuje po svetu, prejema plačila na črno, tudi v izogib rubežem, avtomobile pa »kupujejo« njegove  dobre prijateljice, morda mame, strici in tete? Zakaj takim ne piska pri registraciji vozila, ki ga mirno odpeljejo, otroku pa niso že mesece ali leta plačali ničesar?

Zakaj ne piska delodajalcem, ki sebi izplačujejo plače, celo prispevke, nakazujejo denar v davčne oaze, njihovi delavci pa so »na psu«, tako z denarjem kot z življenjem?

Zakaj torej piska le ubogim otrokom, za katere starši po takem dogodku, vsaj nekateri, takoj plačajo položnice? Kruto, da bolj kruto ne more biti. Za otroka pa ostanejo večni neprijetni spomini. Si lahko za hip predstavljate, da vam kot nedolžnim piska v veleblagovnici,v bližini pa so vaši prijatelji, znanci, osebe, ki jih boste še leta srečevali?

Seveda pa se otrokom dogajajo še druge krivice.

Kako, da se vedno zatika tudi pri borbi za psihoterapijo mladih, kako, da na ortodonta otroci čakajo tako dolgo, da bo morda prepozno? Zakaj morajo biti otroci na psihiatriji skupaj z odraslimi? Zakaj grozi izključitev zelo motečih otrok, ko pa bi prav ti zagotovo rabili nujno pomoč, prav tako pa tudi njihove »žrtve«, ki imajo nedvomno pravico do mirnega šolanja? Zakaj morajo te zadeve priti v javnost in medije, da se rešijo in to precej hitro?

Medijsko so zagotovo odmevni tudi primeri, ki pozivajo k humanitarnosti in pomoči družinam, ki so predstavljene. Gre za revščino, invalidnost, brezposelnost, bolezen. Družina je v javnosti razgaljena, prav tako zasebnost otrok, njihova intima, stiska, bolečina, jok in solze. Nas bi ganilo manj, če bi o vsem tem poročali tisti, ki so to videli in spoznali? Jim morda ne bi verjeli? Je res potrebno, že kar nujno, videti otroka s cevkami, brez las in od bolezni popolnoma uničenega, da pritiskamo na tipke mobilnika in plačamo tistih nekaj evrov?

Otroci sami o tem ne morejo odločati. Prepuščeni so staršem, skrbnikom, rejnikom, domovom, zavodom, šolam, centrom za socialno delo, da o njih odločajo; hitro ali počasi, odgovorno ali ne, pravno pravilno ali z napakami, ki pomenijo vrnitev v prejšnje stanje. Kljub temu pa so mnoge posledice tu. Najprej posledice neodgovornih dejanj in nato lahko celo posledice poročanja akcij, reakcij, odzivov.

Varuhov projekt Zagovornik – glas otroka, sicer skuša zadeve reševati, a, kako slišati glas otroka, ko pa na to kaj bo rekel, lahko vplivata kar oba starša in še mnogi drugi? Je to potem res pravi glas otroka? Močne so zgodbe za štirimi zidovi naših domov ter še močnejši in kričeči odzivi staršev, ki jim dajemo ali jemljejo mnoge pravice. Vsi v en glas pravijo, da so bili najboljši, da imajo radi otroke, da jim ne kršijo pravic, da so drugi nemogoči, da si jih ne zaslužijo, da sodišče prinaša krivice, da so izvedenci upoštevanja nevredni, njihova mnenja ne držijo (vedno vsaj za enega).

Kako reševati odnose med odraslimi in otroki, ko pa vsi trdimo, da jih razumemo, jih spoštujemo, poznamo njihove pravice, imamo radi in jim želimo dobro?

Presenečena sem bila nad prispevki mladih na otroških parlamentih, ki sem se jih letos ponovno udeležila. Kljub temu, da včasih premalo govorimo o pravicah oziroma jih ne spoštujemo, so nekateri otroci jasno in glasno povedali, da morajo biti njihovi starši in učitelji trdni, z obrazom, ki govori resnico, z odzivom, ki je primeren. Rekli so, da si želijo odgovornosti, da niso vedno oni tisti, ki rabijo pomoč, pač pa bi jo včasih rabili tudi odrasli. Da morajo postati odgovorni in spoznati tudi dolžnosti. Da ni prav, da se nekateri starši v kritičnih trenutkih »pulijo« zanje in njihove ocene, pa čeprav jih prej nikjer ni bilo in si  boljših ocen niso niti zaslužili. Da je potrebno narediti konec grožnjam z odvetniki in prerezanimi gumami učiteljev, kar ni prava redkost.

Marsikje slišim, da starši neodgovorno brzijo v šolo, če otrok dobi štirico, ko pa ga je učil univerzitetni profesor ali akademska slikarka. Prav je, da si znajo tudi otroci med seboj pomagati; boljši slabšim, saj je to tudi zanje dobra popotnica. Ne pa, da morajo starši plačevati drage inštrukcije, nekateri pa v želji, da bi bili njihovi otroci v bodočnosti najboljši, otroku jemljejo otroštvo s šestimi učitelji tujih jezikov do šestega leta starosti, pa še z glasbeno in marsičem. Kaj je tu normalno in kje so meje, se lahko dan za dnem sprašujemo. Seveda imajo lahko starši svoja prepričanja; o veri, hrani, o tem kaj je zdravo in kaj ni, o meditacijah in zdravilcih.

A nekje so meje, ki jih morajo postaviti odrasli, tudi mi, zlasti pa strokovnjaki-zdravniki. Je prav, da se šele po smrti nekaterih otrok, vnamejo silne debate o tem, kaj je vegetarijanstvo, pa tudi veganstvo, in kaj je bolj zdravo za otroka? Komu prepustiti odločanje o cepljenju otrok? Mnogi bodo rekli, da staršem, ker so odgovorni in svojim otrokom hočejo le dobro. Kaj bi se zgodilo, če naenkrat ne bi prav nikogar cepili? Čez leta, čez desetletja … Prav zaradi vsega tega bi se morali poenotiti in dati jasna navodila staršem in nam, ki se srečujemo s takimi in podobnimi primeri. Strah me je, ko se tudi stroka razdeli in nekateri pravijo, da so starši »grešili«, drugi, da so naredili najboljše. Tudi, če nastopi poslabšanje zdravja zaradi takih ali drugačnih okoliščin, noben postopek, nobena kazen, če do nje sploh pride, ne more vrniti zdravja ali življenja našim otrokom. Težko je tudi govoriti o naklepu, ki je nujen za obstoj takih kaznivih dejanj. Težko bo presojati prištevnost staršev, dokazovati kdaj je bistveno zmanjšana ali celo neprištevnost, ko pa to nič več ne pomaga. Je res potrebno priti do teh trenutkov? Se bomo spet prepirali o tem, kaj je telesno kaznovanje in do katere mere je uspešno, komu je pomagalo, kaj pomeni udarec po riti, je ta za vzgojo dopusten, se res otrok ne sme tepsti … ? Pri tem ne pomislimo, kako bi na klofuto sodelavca ali sodelavke reagirali mi, kaj šele, če bi nam jo prisolil šef. Smo več vredni od otroka? Nas to ne ponižuje, nam koristi, smo potem drugačni? Ali otrok ni človek?

Tudi, če bodo ratificirane vse mednarodne pogodbe s področja otrokovih pravic, se bo zagotovo v praksi še vedno zatikalo in spraševalo o tem, kdo je kriv, zakaj ni, kdaj je in kdaj ne … Kaj pa prostitucija, pa trgovina z ljudmi, beri: otroki? Se tega sploh zavedamo? Ali romske deklice, stare pod petnajst let, ki se poročajo, ne pomenijo otroka, ki je kazenskopravno zaščiten do petnajstega leta, ne glede na lastni pristanek?

In na koncu; kako živi nova zakonodaja in kaznivo dejanje pridobivanja oseb mlajših od petnajst let za spolne namene iz 173.a člena KZ-1? Ali se starši, kaj šele otroci, zavedajo, da so informacijske ali komunikacijske tehnologije velik problem, saj lahko preko njih odrasli, v podobi in pod pretvezo mladoletnih oseb, otroke nagovarjajo za srečanja z namenom spolnih zlorab, izdelave slik, avdiovizualnih ali drugih predmetov pornografske ali drugačne seksualne vsebine, temu nagovarjanju pa sledijo celo konkretna dejanja za uresničitev srečanja? Teorija je probleme zaznala, kaj pa praksa? Bodi dovolj razmišljanj o perečih problemih otrok sodobne družbe, za katere smo zapisali vse, skoraj vse, včasih celo preveč, a tega žal ne udejanjamo v praksi. Takrat se pogosto skregamo in sprašujemo: »Ali je piskanje lahko res moteče? Pa ne mislimo piskanja odraslim, pač pa prav nič krivim otrokom.«

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012