EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

14.3.2014

dr. Matej Avbelj

KPK kot odraz slovenskega postmodernizma

Stvari nikdar niso tako slabe, da ne bi mogle biti še slabše. Dna ni. Slovenska pravno-politična scena je primer postmoderne konstelacije par excellence. Zadnja groteska z imenovanjem senata KPK je le še ena od češenj na naši tranzicijski torti nesmisla. Je le še en dokaz več, kako zelo gredo stvari lahko narobe v kontekstu usodne odsotnosti Zahodne Slovenije. Poglejmo, kako in zakaj.

Najprej si moramo narisati najširšo sliko, sliko slovenske postmoderne. Ta je, jasno, karikatura sama sebe. Postmoderna označuje kolaps (vere) v razum in slednjič razuma samega. Razum ni več vsemogočen, njegova univerzalnost je razvrednotena, sestavni sistemi družbe, in pravzaprav vse, je podvrženo fragmentaciji. Vsak od sistemov ima svoj »prav«, tako da je obenem vse prav in vse narobe, pri čemer nas končni izplen z vidika celote pač ne zanima. V postmoderni namreč celote ni, so le delčki.

Poglejmo, kako se to zrcali v docela groteskni, za ugled slovenske države pa naravnost pogubni epizodi z imenovanjem KPK. V tej zgodbi vsi akterji trdijo, da so delali dobro, zakonito in prav. Vsak je svoje delo opravil kar najbolj vestno, najbolj skrbno, najbolj preudarno in pretehtano. A rezultat je ta, da sta dva od treh članov senata KPK praktično nemudoma odstopila, njegov predsednik pa vztraja, da mu kaj takega ne pade niti na sam rob pameti. Kako so torej lahko vsi akterji ravnali optimalno, ko pa njihov cilj: imenovanje verodostojnega (ali sploh) senata KPK ni bil dosežen?

Seveda so oni ravnali optimalno, se glasi odgovor, če je šlo kaj narobe, je odgovoren nekdo drug. Predsednik republike odgovornost vali na izborno komisijo, komisija pa na predsednika. Prvi pravi, da kandidat, ki ga je imenoval, ni bila najboljša, ampak zgolj edina izbira. Druga pa pravi, da je to najboljši kandidat, ker jih je »pač prepričal.«

Zakaj jih je prepričal, v resnici ne vemo (omenjana je bila njegova karizma!), ker sta predsednici komisije, ena celo predsednica Društva integriteta - Transparency (sic!) international Slovenija, pojasnili, da so »pač« sklenili, da se magnetogrami razgovorov uničijo. S tem menda ni nič narobe, ker so se tako odločili že v naprej po posvetovanju z zaenkrat še neimenovano pravno stroko. Vse, očitno, v zasledovanju cilja kar največje transparentnosti v duhu sistema dobrega upravljanja (good administration).

Toda zgodba na tem mestu še ni končana. Če pustimo ob strani absurd, da Društvo integriteta, točno katerega predsednica je tudi predsedovala izborni komisiji, graja tako izbiro kot postopek – grajajo torej svoje vodstvo in posredno sami sebe – je najbolj zanimiv razlog, ki je sprožil vso to postmoderno burlesko. Naknadno, malo prej ali vmes, oz. že ves čas, se je namreč (iz)vedelo, da je izbrani predsednik KPK član vladajoče politične stranke.

To je, seveda po konvencionalnem prepričanju v državi, ki ječi pod težo domnevne strankokracije, nekaj popolnoma nesprejemljivega. Kam pa bi prišli, oz. smo prišli, če se javni akterji v demokraciji aktivno politično udejstvujejo?! Ljudje, ki kandidirajo na javne funkcije, morajo vendar biti, tako izrecno zapiše prej omenjeno društvo, citiram: »apolitični«. To glede na dosedanjo prakso najbrž pomeni, da so lahko tudi skrajno in žurnalistično izpričano politično pristranski, le da niso formalno člani političnih strank. In je vse OK.

Pa ni. V demokraciji je nekaj najbolj normalnega, da so ljudje člani političnih strank. To je sploh nujno, če naj demokracija deluje. Ni pa normalno, da nekdo, ki kandidira na izpostavljeno javno funkcijo, to dejstvo domnevno zamolči, nato pa, tik pred imenovanjem, iz politične stranke izstopi. Zakaj le? Saj menda na pričakuje, da bo brez formalne strankarske izkaznice kaj manj politično »pristranski«, kot bi bil z njo. Izbrani kandidat ima, kot zatrjuje, res ustavno pravico, da se politično »združuje«. Zakaj se je torej »razdružil« tik pred imenovanjem?

Odgovor je jasen. Ker se zaveda, da se po naravi stvari od predsednika KPK, kot je ta v idealu zamišljena, pričakuje izrazita nevtralnost in nepristranost že na ravni samega videza. Temu pričakovanju strankarski človek jasno ne more zadostiti. Formalna politična pripadnost, ne glede na odsotnost tega kvalifikatornega znaka v zakonu, je tako prav gotovo zaradi narave stvari KPK bistveni faktor pri izbiri ne kateregakoli, temveč najboljšega kandidata za njenega predsednika.

Zatrjevanje, da bi morebitno neimenovanje posameznika na mesto predsednika KPK zaradi njegove politične pripadnosti pomenilo neustavno diskriminacijo, ki bi bila primerljiva z diskriminacijo na temelju verske opredelitve ali spolne usmerjenosti, pa je naravnost deplasirano. Ne samo da imenovanje na neko funkcijo ni človekova pravica, glede katere bi bil neizbrani kandidat zaradi svojega političnega prepričanja lahko diskriminiran; pri okoliščinah glede katerih je diskriminacija (ne)dopustna, je tudi bistveno, za kakšen diskriminatorni razlog gre.

Kot najbrž ne bi nihče, morda pa tudi, zatrjeval, da je ločevanje moških in ženskih sanitarij neustavno, ker ločitev temelji na spolu kot eni od osebnih okoliščin, ki jih ustava v smislu prepovedi diskriminacije izrecno omenja; tako tudi ni mogoče trditi, da gre za neustavno diskriminacijo, če strankarski ljudje niso imenovani na javno funkcijo, za katero se po naravi stvari pričakuje odsotnost strankarskega delovanja že na ravni videza, kaj šele dejanske prakse. V nasprotju s strankarsko izkaznico verska in spolna opredelitev, razen če smo res že povsem postmoderni, nimata kaj dosti opraviti s kvalitetnim opravljanjem funkcije predsednika KPK. Na kratko, jabolk in hrušk pač ni mogoče primerjati med seboj.

Dokaz postmoderne je tudi, da je bil v dani zgodbi očitno izčrpan tudi razum. Moderno pravo je namreč utemeljeno na razumu in predpostavlja razumne akterje. Zato me ne čudi, da naš pravni red ne predvideva rešitve za primer, ko zaradi vsestranskih sumov v pravilnost in zato verodostojnost izbire senata KPK njegov predsednik, ki mu je zaradi vsega opisanega pošla vsa institucionalna integriteta in ki sta mu ušla oba namestnika, ne namerava odstopiti. Pravo ima določene inherentne omejitve in domet prava se konča tam, kjer se konča razum.

V luči povedanega naj sklenem s priklicem v spomin za širšo javnost najbrž že pozabljenega dejstva. Zoper posameznike, ki so si v javnih razpravah nekoč drznili izrekati lastne, torej vrednostne sodbe o KPK, se še naprej vodijo kazenski postopki zaradi razžalitve, reci in piši, državnega organa. Kazenski postopki, ki naj bi zavarovali avtoriteto in zaupanje, ki ga KPK uživa v javnosti.

To je seveda plemenit cilj. A, če je temu tako, je najbrž pričakovati, da bodo vsi tisti, ki so v zgoraj opisani burleski s svojimi dejanji, ne le z izrečenimi vrednostnimi sodbami, dokončno razvrednotili ugled KPK, celo kazensko odgovarjali. Ali pa, alternativno, zdaj ko KPK ugleda in zaupanja javnosti zaradi opisanega več nima in ne more imeti, bodo vsi poprej obtoženi zaradi razžalitve tega istega državnega organa oproščeni.

Ampak pozor: to je vendar postmoderna, kjer imajo lahko vsi prav in hkrati narobe. Odvisno od tega, na kateri strani si.  Pa saj smo to prebrali že v Alici v čudežni deželi. In naša dežela je res čudežna, prečudežna.

dr. Matej Avbelj
avbelj@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Avbelj
Izredni prof. za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
avbelj@gmail.com

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012