EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

16.12.2013

dr. Andraž Teršek

Neznosnost legalistične ignorance (2): primer uspešnega kolesarja

Zmagal je na mladinskem državnem prvenstvu v cestnem kolesarstvu. Sicer je, tudi glede na povprečje ocen, dober študent. Na Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije je vložil prošnjo za ponovno priznanje pravice do prejemanja Zoisove štipendije. Zavrnjeno. Vložil je pritožbo na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Zavrnjeno. Vložil je tožbo na sodišče.

Kolesar je svojo pravico do prejemanja te štipendije utemeljil z izkazom doseženih izjemnih uspehov v kolesarstvu: državni prvak (!), drugo in štiri tretja mesta na državnih prvenstvih, vidne uvrstitve na mednarodnih kategoriziranih dirkah pod okriljem UCI (osrednja mednarodna kolesarska organizacija) in nastop na Evropskem prvenstvu do 23. Zatrjeval je izpolnjevanje kriterijev za prejemanje Zoisove štipendije, ki so določeni z Zakonom o štipendiranju in Pravilnikom o dodeljevanju Zoisovih štipendij.

Pristojna organa sta njegovo prošnjo in pritožbo zavrnila s sklicevanjem na omenjeni Pravilnik. Ta med drugim določa, da morajo biti tekmovanja, na katerih lahko tekmovalci dosežejo »izjemne dosežke« in s tem izpolnijo pogoj za dodelitev štipendije, organizirana v dveh ali več stopnjah (2. odstavek 16. člena). Določba se zdi jasna. A to nikakor ne pomeni, da je treba to, ali katerokoli drugo določbo kateregakoli pravnega akta razumeti in razlagati golo formalistično in legalistično »po črki«, da bi uresničili njen namen. V obravnavanem primeru je to namera države, da se mlade »izjemne« športnike ne le finančno nagradi za izjemne rezultate vloženega truda, pač pa tudi, da se jim vsaj nekoliko olajša življenje, ki ga živijo odgovorno in prizadevno razpeti med izobraževanjem in športom. Nenazadnje je politika štipendiranja tudi način, s katerim se država posredno, kot podpornik, podpisuje pod njihovo rezultatsko izjemnost. Kar tudi sicer države, ne le Slovenija, zelo rade počnejo. Občasno tudi v pretiranem obsegu.

Za uradniške tehnokrate je ta določba postala orodje za varčevanje, ko so ugotovili, da je kolesarstvo po naravi stvari šport, ki je organiziran malo drugače kot npr. tekmovanja v streljanju z zračno puško, modelarstvu, šahu, ali muziciranju v zboru. Kolesarska tekmovanja, ki bi pomenila izborni proces za nastop na državnem prvenstvu, pač niso organizirana na občinskih ali regijskih ravneh. Najboljši slovenski kolesarji v mladinski kategoriji, enako kot v članski, se za naslov najboljšega v državi neposredno pomerijo na ravni celotne države. Na takšnem prvenstvu pa ne nastopajo kolesarski ljubitelji, ali turistični kolesarji, pač pa le elita najboljših kolesarskih mladincev v državi, ki trenirajo in tekmujejo v klubih in jim kolesarstvo pomeni način življenja. Samo najuspešnejšim, torej izjemnim, uspe vstop v svet profesionalnih kolesarjev, kjer je zagotovljeno plačilo za opravljeno delo. S svojim izjemnim tekmovalnim uspehom si je zagotovil članstvo v državni kolesarski reprezentanci, kar je že samo po sebi izjemen dosežek.

Kolesarstvo je sicer med svetovno najbolj razširjenimi in priljubljenimi športi. Mnogi poznavalci profesionalnega tekmovalnega športa zatrjujejo, da je kolesarstvo celo najbolj garaški šport, ki za izjemne uspehe terja popolno predanost, nadčloveške napore in velika odrekanja. Največji svetovni kolesarji so zato del prepoznavne elite največjih svetovnih športnih osebnosti. In prav kolesarstvo je v zadnjem času najuspešnejši nacionalni šport. Slabši poznavalci tega športa bi zlahka osupnili ob spoznanju, da ima Slovenija prav v tem športu evropske in svetovne prvake v mladinskih kategorijah, ki so si s tem široko odprli vrata v svet mednarodnega kolesarstva pod okriljem najmočnejših in zato najbolj prepoznavnih svetovnih kolesarskih ekip. V tem letu je svet kolesarstva osupnil tožnikov športni kolega, Matej Mohorič, ki mu je kot prvemu v zgodovini uspelo zaporedoma postati svetovani prvak v kategoriji mladincev (2012) in v kategoriji mlajših članov (2013).

Državni uradniki v tožnikovem primeru niso prepoznali rezultatov, ki bi po njihovem mnenju bili primerni za izpolnitev kriterija ˝izjemnih dosežkov˝ v športu: »uvrstitev na državna in mednarodna tekmovanja namreč niso temeljila na ustreznih predstopnjah, na ravni občinske ali regionalne stopnje, kot to določa pravilnik.˝ Njihova odločitev presega konkretno zadevo. Je precedens, ki kolesarstvo kot takšno in vse tiste športe, pri katerih izbori ne potekajo na lokalni in regionalni ravni, kar črtajo s seznama športov, pri katerih je posameznik lahko »izjemno uspešen« za priznanje pravice do dodelitve Zoisove štipendije.

Takšnemu sklepu je pritrdila predstavnica pristojnega ministrstva, ki je v prispevku za televizijsko oddajo Tednik med drugim sporočila, da ne razume kolesarjeve pritožbe in da imajo kolesarji pač smolo, ker ne tekmujejo na lokalni in regionalni ravni. Njeno govorjenje je bilo mogoče razumeti tudi kot sporočilo, da tudi sicer ne razume, zakaj se športniki sploh potegujejo za Zoisovo štipendijo, ko bi za njih lahko finančno poskrbel Olimpijski komite Slovenije. Na izrecno vprašanje novinarke, ali potemtakem tudi svetovni prvak v veslanju ni upravičen do Zoisove štipendije, če se na tekmovanje ni uvrstil preko lokalnih in regionalnih tekmovanj, je odločno odgovorila: »Ne, ni upravičen.«

Hkrati pa je uradnikom uspelo povsem spregledati modrost, ki jo je vlada vnesla v določbe istega pravilnika (Uradni list RS, št. 51/2008). Ta namreč že omogoča enakopravno obravnavo vseh mladih športnikov. V 16. člen podrobneje opredeljuje le dosežke iz prve alineje 15. člena. Športnikom, ki nimajo občinskih tekmovanj, pa se lahko na podlagi zadnje alineje 15. člena štejejo kot izjemni tudi drugi dosežki, ki jih podrobneje opredeljuje 20. člen: »Za drugi izjemni dosežek iz šeste alineje 15. člena tega pravilnika se šteje kateri koli drugi dosežek, ki je glede na vsebino, nagrajenost ali drugo merilo iz 16. do 19. člena tega pravilnika, enakovreden izjemnim dosežkom iz prve do pete alineje 15. člena tega pravilnika.«

Velja tudi omeniti, da pristojni organ odločbe o štipendijah pošilja s takšno časovno zamudo, tudi večjo od 6 mesecev, da štipendije izgubijo funkcijo njihove dodelitve, pravno varstvo pa postane neučinkovito. Problem takšne pravne politike je tudi v tem primeru sistemski.

Ne zdi se nepomembno omeniti, da prvi, četudi le formalni odziv sodnice ni bil vzpodbuden. V tožbi sva s tožnikom predlagala, da mi sodišče dovoli status strokovnega pooblaščenca v tej zadevi, četudi »nimam pravosodnega izpita.« Odgovor sodnice se je glasil: »pozivamo vas, da v treh dneh predložite potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu

Tako razmišljujoči in delujoči predstavniki pravne stroke niso vzpodbuda za krepitev vladavine prava in socialne države. Takšnim pravnim praksam je treba trajno in odločno nasprotovati.
dr. Andraž Teršek
andraz.tersek@upr.si

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Andraž Teršek
Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem
andraz.tersek@upr.si

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013