EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

11.12.2013

Vlasta Nussdorfer

VI./21. Ob dnevu človekovih pravic

10. december 2013 – 65. obletnica sprejetja Splošne deklaracije človekovih pravic ni in ne sme biti dan, ko o človekovih pravicah pogosteje govorimo, pač pa trenutek, ko se je treba spet in znova zavedati, da so te pogosto kršene, na kar Varuh redno opozarja slovensko javnost, tudi v svojih letnih in posebnih poročilih. Človekove pravice in svoboščine so oklep, ki nas ščiti in pravilo, ki nam daje moč, a nas hkrati tudi omejuje, kajti posameznikove pravice so omejene s pravicami drugih.


Opravil sem z velikimi stvarmi in velikimi načrti, velikimi ustanovami in velikimi uspehi. Zdaj sem za tiste drobne, nevidne, ljubeče človeške sile, ki prehajajo s posameznika na posameznika, se kot neštete koreninice plazijo skozi špranje sveta ali kot kapilarno premikajoča voda, če ji pustimo dovolj časa, razdirajo najtrše spomenike ponosa.

 (William James)

Pravice. Dolžnosti in spet pravice. Kolikokrat se sklicujemo nanje, pa tudi na ustavo, ki jih določa? Čedalje pogosteje. So vrednostna opora pri presojanju upravičenosti posega državnih oblasti, pa tudi vodilo pri ocenjevanju ravni spoštovanja človekovih pravic, ki jih na normativni ravni zagotavljajo tako ustava kot zakoni in mednarodni dokumenti. Če kdo, se zagotovo zaposleni pri Varuhu človekovih pravic zavedamo, kako boli neenakost, predvsem pa kako težko je v vsakdanji svet vstopiti ljudem z obrobja družbe, socialno izključenim, nemočnim, razžaljenim in ponižanim, ki se kot "hlapci Jerneji" dnevno poganjajo za svojimi pravicami. Zagotovo vemo tudi, kako težko je posameznikom, zlasti brez dosegljive, običajno hitre pravne pomoči, razbrati tako pravice kot tudi dolžnosti iz tisočerih zakonov in podzakonskih aktov ter ubrati prave poti za njihovo uveljavitev.

Mineva dvajset let odkar je civilno-družbeni forum za človekove pravice z uglednimi univerzitetnimi profesorji, novinarji, kulturniki, odvetniki, duhovniki in ljudmi drugih poklicev, ki mu je predsedoval prof. dr. Ljubo Bavcon, našel svojega naslednika v Varuhu človekovih pravic Republike Slovenije, ki je svoje delo začel na podlagi Zakona o varuhu človekovih pravic, ki je stopil v veljavo 20. decembra 1993.

Zagotovo je potreba po Varuhu premosorazmerna s problemi, ki jih doživlja družba, in mnogimi težavami ljudi, zlasti tistih, ki so se »poteptani« znašli tudi v finančni in socialni krizi, ki pa je kot erozija načela celo pravno državo. Ljudje upajo na čudežni izhod, ki bi jim prinesel prepotrebne odgovore na nenehna vprašanja, kje so jim bile kršene človekove pravice, predvsem pa, kdo jih bo popravil. Smo danes že zaprli poglavje o kršitvah izbrisanim? Kako se družba sooča z Romi, ki žive v nemogočih razmerah, zlasti bivanjskih, na obrobju družbe, brez vode in elektrike, v črnih gradnjah, njihovi otroci pa nimajo enakih možnosti in priložnosti, da bi se šolali?

Na številnih poteh po Sloveniji, v pogovorih z ravnatelji nekaterih šol, ki imajo romske otroke, k sreči ugotavljam, da so tudi tu napredki. To sem izvedela na osnovni šoli v Stopičah, na obrobju Novega mesta, pa tudi v Osnovni šoli Draga Kobala v Mariboru. Pohvalno je, da hodijo otroci romskih družin v šolo,  da jih znanje zanima, predvsem pa, da jih drugi, večinsko prebivalstvo in njihovi otroci, ne diskriminirajo. Prav tako so poskusili s Kafenavo v Mariboru, kjer naj bi se že uveljavljeni evropski projekt prenesel na mikro raven; v romsko gostilno. Ljudje so se zbrali, k sreči ne prav veliko, in demonstrirali. Naj bodo, a ne v njihovi bližini, tako kot je pogosto tudi v drugih podobnih primerih.

Res je. Človekove pravice bi priznavali morda vsem, a  nekaterih ne bi želeli videti in slišati, predvsem pa ne imeti z njimi opravka. Tako je bilo celo z otroki s posebnimi potrebami. Ko smo jih ob svetovnem dnevu Downovega sindroma povsod prikazovali javnosti, pripravljali so številne proslave, veselili smo se njihovih nastopov, se je našel kdo, ki mi je pisal in me prosil, celo zahteval, da te otroke umaknemo. Da jih ne kažemo javnosti, ker so preprosto drugačni. Kaj tiči za tem? Ali nevednost ljudi, da si ti otroci in tudi odrasli, preprosto zaslužijo, da so vidni ali kaj drugega? O slednjem ne bi rada razmišljala.

Je možno, da so v restavracijo, ki je odprla vrata revežem, prenehali prihajati ostali? Je vzrok v tem, ker jim je nerodno sedeti ob ljudeh, ki nimajo prestižnih oblačil, ki se jim takoj vidi, da so reveži? Ali ne bi človeku, ki je pokazal na enakost, izkazali spoštovanje, mu dali priznanje in ga uvrstili med pozitivne novice?

Kako gledamo na ljudi, ki izkoriščajo druge, ker jih zaposlujejo za nekaj evrov na uro, pa jim morda celo tega ne izplačajo? Je prav, da jih sploh ne izpostavljamo z imeni in obrazi, ko pa bi si ravno to zaslužili?

Tu so še črne gradnje, pa ne tiste klasične, ko ljudje gradijo brez vseh dovoljenj in v hišah prebivajo ali imajo tam vikende. Gre za bolj sofisticirane oblike, katerih žrtev bi lahko postal vsakdo izmed nas. Hišo, na zunaj lepo, s tremi ali štirimi stanovanji, prodaja uglajen gospod. Vse je urejeno, vpisano v zemljiško knjigo in dobiš celo hipotekarni bančni kredit. Pa ne tistega, ki sedaj razburja javnost. Primernega plači, z obrokom, ki ga še zmoreš, in seveda z vpisano hipoteko na stanovanju, ki ga kupiš. Potem pa nekega dne potrka inšpektor in ti pove, da gre za neskladno gradnjo, ki jo bo treba rušiti. Kako bi ti to vedel, če je bilo vse vpisano v zemljiško knjigo, če ti je banka po hudem pregledu celo dala kredit? Ker imaš seveda službo, banka takoj poseže po izvršbi oziroma maksimalnemu obroku, da ti ostane komaj za preživetje. Plačati bi moral celo rušenje, ki si ga ne želiš, nisi predlagal in ne zaslužiš. Za socialno stanovanje na razpisu še ne moreš zaprositi, saj si vendar lastnik nepremičnine, pa čeprav pred rušenjem. Da, tudi take črne gradnje imamo. In kje so kazenski postopki, ki bi morali nemudoma goljufe, druge kvalifikacije zanje preprosto ni, ki so vedeli kaj in kako gradijo ter to prodajajo, spraviti v postopek in na »hladno«? Je možno, da se nekaznovano sprehajajo naokoli, ljudje pa, ki so pošteno plačali del kupnine, za ostalo pa se zadolžili, tavajo v obupu od odvetnika do odvetnika, iščejo pomoč na sodiščih in celo propadejo? Da, tudi to so kršitve človekovih pravic, ki se dogajajo tu, ob vsem ostalem, na kar dnevno opozarjajo mediji.

Kje je okolje, v katerem ima pogosto kapital prednost pred zdravjem? Se sploh zavedamo, kaj bomo pustili zanamcem in to brez slehernega sramu? Kako je z otroki, mladimi in celo najstarejšimi, da ne govorimo o invalidih z enakimi pravicami, a manj priložnostmi? Kje naj jih sploh dobijo, da bi se zaposlili, ko celo za vse ostale velja visoka brezposelnost?

Ob obravnavi posamičnih primerov pri Varuhu pogosto odpiramo Pandorino skrinjico, saj včasih analiza enega samega primera razgrne več sistemskih pomanjkljivosti in nedoslednosti delovanja institucij, pokaže pa tudi na druge hude probleme.

Spoštovanje človekovih pravic je drago, a nespoštovanje običajno celo dražje. Rešitve, ki kažejo na to, prihajajo počasi in takrat nas vse veliko stanejo. Ne velja se nenehno izgovarjati na krizo, ki je finančne narave, še pogosteje pa moralne.

Pravna država je na veliki preizkušnji. Bo "pakt" med sodišči in državljani lahko zagotovil razsojenje v razumnem roku? Se bo erozija, ki je načela socialno državo, kdaj ustavila? Bomo lahko sanirali pretekle napake vodenja države in bohotenja neustavljivega pohlepa, korupcije in nedopustne ter mnogokrat nekaznovane kraje družbenega premoženja? Je pohlep pred korupcijo in je ta posledica prvega, ali korupcija vodi v pohlep in odsotnost vseh moralnih načel? Jo je res toliko, da o bohotenju opozarja protikorupcijska komisija, ki celo odstopi? Ne gre dvomiti, vsaj danes ne več. Seveda vse to sproži številna ugibanja, pomisleke, kritike, pa tudi odobravanje in zahtevo, da se odstop jemlje skrajno resno, saj naj bi nam »pet pred dvanajsto« pošteno tekla voda v grlo.

Dan za dnem se tudi srečujemo z vprašanji etike v javni besedi, saj lahko izrečena ali zapisana, rani čustva posameznikov ali družbenih skupin in povzroča nadaljnja razdvajanja ljudi med naše in vaše, verujoče in ateiste, partizane in domobrance ter druge delitve, ki jih žal pogosto poznamo. Vzrok številnih prenagljenih in s čustvi obarvanih nastopov je celo sovražnost, pot od izrečenih besed nazaj pa tako težka in celo nemogoča.

Pa imajo mladi v naši družbi možnosti za osamosvojitev, zaposlitev, ureditev stanovanjskega vprašanja?

Ali se zavedamo, da smo družba in država starajočih se prebivalcev, ki bi že morali žeti sadove svojega dela, pa žal znova skrbijo za otroke, ki so odrasli, a brez doma, deložirani in brez zaposlitve. Država sicer prispeva velikanska sredstva za socialne transferje, ki blažijo, a ne morejo reševati. Revščina je bila podlaga številnim sodbam Evropskega sodišča za človekove pravice in ugotovljene so bile kršitve pravice do preživetja in dostojnega življenja iz 2., 3. in 8. člena EKČP. Naša skupna pozornost in ukrepanja morata biti namreč usmerjena k ustvarjanju razmer za to, da bo vsak posameznik dostojno živel od sadov svojega dela in ne miloščine, ki mu jo daje država.

Je trajnostni razvoj le puhla fraza ob dejstvu, da oblasti sprejemajo odločitve, ki ne prispevajo k trajnostnemu razvoju?

Kot varuhinja menim, da je dovolj uradniškega odnosa do ljudi in vzvišenega pošiljanja od vrat do vrat, saj mora prav vsak opraviti svoje delo. Celo več. V časih krize se je treba zavedati, da je zaposlitev blagodar in da je treba zlasti v državnih institucijah, ljudi, ki prihajajo po svoje pravice, jemati resno, predvsem pa odločitve sprejeti v razumnem roku. Zato mora reševanje pritožb v vseh institucijah države postati krajše, saj bomo s tem storili največ prav za zaupanje ljudi vanje.

Phil Bosmans je zapisal, da včasih tožimo nad slabimi časi, toda časi so slabi, če so slabi ljudje, pa tudi, če naše bivanje in delo prekrivajo oblaki nezaupanja, nestrokovnosti, neodkritosti, sumničenja in celo pretvarjanja. Vse to načenja odnose med ljudmi, kar vpliva na splošno razpoloženje v družbi, pa tudi na raven zagotavljanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin.

Če kdaj, je ob Dnevu človekovih pravic potrebno jasno in glasno postaviti meje nespodobnosti, korupciji in nespoštovanju človekovih pravic na vseh ravneh, tako na strani ljudi, ki odločajo, kot tudi tistih, ki naj bi sprejete odločitve spoštovali, a pogosto v ospredje postavljajo le sebe.


Zaključila bi z mislimi Phila Bosmansa, ki pravi:

Ali zmore travna bilka prebiti
mrtvo asfaltno prevleko,
da bi prišla do svetlobe?
Moč travne bilke
je podobna moči reveža,
ki se upre zatiranju,
da bi lahko bil človek.

Moč mogočnih spominja.

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012