EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

27.11.2013

Vlasta Nussdorfer

VI./20. Kaj ugotavljamo pred Mednarodnim dnevom invalidov?

Resolucija Združenih narodov je v oktobru leta 1992 razglasila 3. december za Mednarodni dan invalidov, s ciljem, da bi se v družbi zavzemali za njihove pravice, vzpodbudili razumevanje invalidnosti,  pa tudi vključevanje invalidov v politično, družbeno, gospodarsko in kulturno življenje, odpravljali pa tudi preštevilne ovire v njihovemu  vsakodnevnemu življenju.

Invalidi so namreč po številu največja manjšina na svetu. Število se iz leta v leto povečuje. V svetu je kar 90 milijonov otrok, ki so invalidni. Prav tako ima četrtina svetovnega prebivalstva tako ali drugačno povezavo z invalidi, bodisi v družinski ali širši skupnosti. Že vsak šesti evropski prebivalec ima lažjo ali težjo obliko invalidnosti, ta pa predstavlja kar tretjino med starejšimi prebivalci.

V nekem azijskem mestu sta živela dva nesrečneža. Eden je bil slep, drugi pa hromih nog. Oba sta bila revna, tako revna, da sta vsak dan prosila nebo, naj ju odreši življenja. Zakaj bi živela v takšni nesreči? Nekoč, ko je slepi prišel prosjačit na glavni trg, je naneslo, da je zaslišal vzklike hromega moža. Njegove mile prošnje so ga ganile. Pa je vendarle našel tovariša v nesreči. Sedel je k njemu. Začela sta kramljati in ko je preteklo nekaj ur, sta že bila prijatelja.

 »Jaz imam svoje tegobe, vi pa svoje! Združiva jih,« je predlagal slepi. »Potem bodo manj strašne.«

»Ojoj,« je odvrnil hromak, »jaz ne zmorem narediti niti koraka, vi pa ničesar ne vidite. Kakšno korist bi nama prinesla združitev dveh trpljenj?«

»Kaj?« je povzel slepi. »Povsem preprosto! Skupaj imava vse potrebno: jaz imam noge, vi pa oči. Jaz vas bom nosil, vi pa boste moj vodnik. Jaz bom hodil namesto vas, vi pa boste videli namesto mene.«

 (Po francoskem basnopiscu Florianu)


Kako je z invalidi pri nas, ali opravljajo slabše plačana dela oziroma ali jih sploh dobijo? S kakšnimi težavami se srečujejo in kdaj ter zakaj se obračajo tudi na Varuha človekovih pravic?

Zagotovo predstavljena zgodba kaže na potrebo po medsebojnem sodelovanju, po  pomoči in razumevanju, a kaj ko pogosto ostajamo le pri zgodbah, kruta resnica vsakdana pa kaže drugačno podobo. Tudi na področju invalidnosti. Dokler si namreč gibalno zdrav, niti pomisliš ne na vse prepreke, ki jih imajo tako ali drugače na tem področju ovirane osebe. Celo invalidi se marsikdaj ne razumejo med seboj. Žalostno. A, pomembno je predvsem to, da naletijo na razumevanje družbe in države ter njenih institucij.

Zato je bila  moja izkušnja iz leta 2008, ko sem v Ljubljani na željo študentov invalidov sedla na invalidski voziček, nadvse dragocena. Spoznala sem prepreke tako pri dostopu v trgovine kot tudi lokale, pa tudi stanovanjske stavbe brez dvigal. Povsem drugače je namreč, če se  s tem srečuješ le preko tujih izkušenj in na papirju.

S tem problemom se soočam celo te dni, ko organiziramo vsakoletno srečanje ob Dnevu človekovih pravic, ki bo tudi letos 10. decembra. Celo v vseh protokolarnih objektih, ki so Varuhu  na voljo za to prireditev brezplačno, ni poskrbljeno za dostop za invalide. Ostajam pred velikansko dilemo; kako na vse to opozoriti, predvsem pa kaj narediti. Zagotovo je to prilika, da o tem na glas spregovorim, da pokažem in dokažem, da je treba spoštovati vse ljudi in njihove pravice in se zavedati preprek, na katere ljudje v svojem življenju zaradi drugačnosti naletijo. K sreči me je gospod Šušteršič po prijaznem pismu, ki sem mu ga poslala, odrešil marsikaterega problema. Upam, da bodo tudi drugi razumeli, da se v vse protokolarne objekte, seveda le starejše, ne da namestiti klančin.

Pred tem sem se minula leta ukvarjala tudi z igrali za invalidne otroke, ki bi jih morali imeti mestni parki oziroma vsaj en v vsakem mestu, zato me je vabilo, da za knjigo Hanina božična želja Aleksandre Pintarič, pripravim uvod, nadvse prijetno presenetilo. Knjiga nam pričara eno samo veliko željo invalidne Hane, da bi hodila, tekala, se vozila s kolesom, kotalkami in rolerji, a se žal zaradi negibnosti njenih nog ne more uresničiti. Božičku napiše posebno željo, ki je zelo drugačna od želja drugih otrok. S čarovnijo, ki je v knjigi izjemno lepo prikazana, Hana v eni sami noči, seveda v čudovitih sanjah prehodi cel svet, z božičkom obišče vse otroke, se lovi z jeleni, skriva za darili in počne vse kar počno otroci, ki lahko hodijo. Naslednje jutro pa se noge ne premaknejo več.

Tudi zaradi knjige, ki je izšla 25. 11. letos, njena predstavitev v Murski Soboti je bila izjemna in skoraj neponovljiva, si neizmerno želim, da bi otroci na invalidskih vozičkih dobili enake možnosti in priložnosti – igro na igralih, ki bi jih lahko vsaj delno in za hip izenačila z vsemi ostalimi otroki. Zgodba je napisana po resničnih dogodkih, kar ji daje večjo težo in sporočilo.

Deklica s to izkušnjo in prav temi željami namreč res živi v bližini avtorice. Knjigi in projektu Zavoda Vista želim dobro popotnico. Naj najde pot v vsak dom, naj pomaga, da bodo invalidni otroci dobili zanje primerna igrala .

Vesela sem, da jih že imajo nekatera mesta, zlasti novi park v ljubljanski Zupančičevi jami. S projekti je treba nadaljevati.

Seveda pa se Varuh kot institucija vseskozi srečuje tudi z ljudmi, ki imajo invalidnost na drugih področjih; tako slepimi kot slabovidnimi, gluhimi in naglušnimi, pa tudi z osebami z gluhoslepoto. Prav ti so se z vsemi svojimi problemi pred kratkim prvič predstavili javnosti.

Bolijo njihove trditve, da jih drugačni, tudi invalidi, ne sprejemajo oziroma jim odrekajo pravice združevanja v lastno društvo. So posebni, ne le gluhi ali naglušni, slepi ali slabovidni, pač pa z obema hudima primanjkljajema skupaj, kar jih še posebej ogroža in izolira, spravlja v obup, v trenutke, ko razmišljajo celo o koncu svojega življenja, saj so pogosto nerazumljeni in osamljeni. O tem so odkrito spregovorili minuli petek na obisku pri Varuhu. Zagotovo bo potrebno prisluhniti še drugi strani, kar bomo prav kmalu storili.

Dan invalidov bo zato zagotovo še ena priložnost, da spregovorimo tudi o teh temačnih plateh življenja invalidov, celo o njihovem nerazumevanju drug drugega, o nestrpnosti, ki jim otežkoča skupno pot reševanja preštevilnih problemov.

Sprašujem se ali so morda v igri tudi finančne donacije posameznim društvom, njihova razdeljenost, problemi članstva. Zakaj je celo med njimi samimi toliko nerazumevanja? Ali niso ravno oni tisti, ki bi morali najbolje vedeti kako se počutiš, če si diskriminiran, če ne spoštujejo tvojih pravic?

Z veseljem čakam na začetek decembra, saj nas do tedaj loči le še nekaj dni, ko bo k nam – k Varuhu, prišlo dekletce z Downovim sindromom, vključeno v Dom invalidne mladine Cirius v Kamniku. Opravljala bo počitniško prakso in z nami delila tudi veselje ob 10. decembru, namenjenem dnevu človekovih pravic. Otroci z Downovim sindromom, pa tudi drugi z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju, si zagotovo zaslužijo posebno pozornost, tako pri šolanju kot tudi zaposlitvi. Včasih zaprti med zidove svojih domov ali v posebne zavode in varstveno delovne centre, so bili zagotovo "nevidni", zaradi česar je njihov vstop v vsakdanji svet danes nuja.

Tudi »ptički«, otroci iz šole dr. Ljudevita Pivka, kažejo podobo tega trenutka. K dobrodelni dražbi, ki je bila minuli petek 22. 11. v Slovenski filharmoniji, so neizmerni delež poleg staršev in šole prispevali gasilci. Ljudje, ki jih vidimo le, ko jih rabimo, ko hitijo na pomoč v plamene, ki jemljejo premoženje in življenja. Tokrat se borijo tudi za drugačne otroke. Za njihovo šolo. Rada bi jim izrazila visoko spoštovanje.

Če vseskozi poročamo le o žalostnih zgodbah vsakdana, ker je pozitivnih malo, pa moramo tu povedati, da se premika. Da bodo »ptički« nekoč, upam, da kmalu, imeli šolo, kakršno si zaslužijo, da bo deklica z Downovim sindromom pri Varuhu opravljala počitniško prakso in upam postala zgled tudi ostalim, da bi "drugačne "vzeli k sebi in jih sprejeli, s tem pa tudi sami pridobili največ. Spoznanje, da nikoli ne veš kaj te čaka jutri, kakšen boš, kje bodo kršene tvoje pravice, ker tudi ti včeraj nisi razumel drugačnih, nas mora voditi k plemenitim dejanjem.

Zakaj se torej hromi in slepi ne bi razumela in združila, zakaj obema ne bi pomagali tisti, ki hodijo in vidijo, zakaj gluhi in naglušni ne bi razumeli še huje prizadetih, tistih, ki združujejo še slepoto? Preveč je zakaj-ev, da bi lahko do letošnjega dneva človekovih pravic, nanje odgovorili. A, že slišati vse to je obet boljše prihodnosti za mnoge. Kajti za slišeče je ovira manj, za tiste, ki vidijo in lahko marsikaj preberejo, pa so nujni tolmači za znakovni jezik. Za gibalno ovirane otroke pa bodo igrala, ki jih bo pričarala Hanina božična želja, prav tako "zadetek v polno". Ne razmišljajmo kje so ovire, poiščimo jih in v boj z njimi. Kot varuhinja ne bom odnehala.

V četrtek 28. 11. bomo v Drugi violini, gostilni, v kateri se za strežbo usposabljajo osebe s posebnimi potrebami - varovanci Varstveno delovnega centra Ig, priče posebnemu dosežku, saj bo tam postavljena indukcijska zanka, ki pomaga naglušnim, da lahko slišijo mnogo bolje.

Vstopili bomo v mesec več dobrih »mož«, tisočerih želja in hrepenenj. Naredili bomo veliko, če ne bomo mislili le nase, pač pa tudi na druge. Na tiste, ki nas rabijo, zaradi katerih moramo vedeti, da Konvencija o človekovih pravicah ne prinaša le pravic, pač pa dolžno spoštovanje le teh. In prav zato se imam kot varuhinja česa veseliti. Lepih zgodb in ne le žalostnih, ki nam jemljejo veselje do življenja, ki nas pahnejo v depresijo in sporočajo, da je vse slabo, da nikjer ne sije sonce in da je svet poln gorja.

Poiščimo lepe novice, sicer jih pa ustvarimo sami.
Oči imam, da vidim svetlobo,
zelenilo pomladi in belino snega,
sivino oblakov in sinjino neba.
Z njimi lahko gledam zvezde ponoči
in neverjetno čudo,
da je okrog mene toliko čudovitih ljudi.
 
Usta imam, da govorim,
za dobro besedo, na katero nekdo čaka.
Ustnice imam, da poljubljam
in roke, da izkazujem nežnost in milino,
da dajem kruh in tolažbo.
Noge imam, da se napotim k bližnjemu.
Moje srce je ustvarjeno za ljubezen in toplino
do tistih, ki žive v gladu osamljenosti.
 
Brez telesa me ne bi bilo.
Nič ni brez smisla.
Vse ima svoj globok pomen.
Zakaj potem nisem srečen?
Imam zaprte oči?
Morda trpke ustnice?
Ali morda z rokami brezsrčno grabim?
Je moje srce uvenelo?
 
Mar torej ne vem,
da sem ustvarjen
za veselje?
            (Phil Bosmans)


Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012