EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

20.9.2013

dr. Jernej Letnar Černič

Celovitost družine

Družina sodi med temelje vsake družbe, zaradi česar jo široko varuje tudi pravni red. Celovitost družine je tista vrednota, ki je sveta in bi morala biti učinkovito varovana. Priseljenci iz tretjih držav, ki iščejo boljše življenje v državah članicah Evropske Unije, se nemalokrat soočajo z (ne)premagljivimi preprekami pri uresničevanju pravice do družinskega življenja.

Ali lahko država zavrne združitev staršev z otroci, četudi imajo starši dovoljenje za stalno prebivanje in sredstva za preživljanje ? Pravica do družinskega življenja nalaga državi negativne obveznosti, da se ne vmešava v uživanje družinskega življenja posameznika, kot tudi pozitivne obveznosti, da nedržavnim subjektom prepreči, da posegajo vanjo. Pravico je mogoče omejiti pod točno določenimi pogoji. 2. odstavek 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah kot izjeme omenja »državno varnost, javno varnost ali ekonomsko blaginjo države zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala, ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi.«

Temeljno načelo pri varovanju družine je, da se otroke ne loči od staršev, razen, seveda, iz upravičenih razlogov. Načelo celovitosti družine tako sodi med temeljna načela prava človekovih pravic in varuje najosnovnejšo celico družbe. Zakon o mednarodni zaščiti podeljuje pravico, da »oseba s priznano mednarodno zaščito lahko zaprosi za združevanje s svojimi družinskimi člani« (2. odstavek 17. člena), pri čemer pa upravni organ »pri svojem delu upošteva načelo združevanja družine« (1. odstavek 17. člena). Iz slednje določbe izhaja, da načelo združevanja družine ni absolutna pravica, ampak upravnemu organu predstavlja vrednostno izhodišče, ki mu pomaga pri odločanju v konkretni zadevi.   

Upravni organ se pogosto znajde pred dilemo ali uveljaviti celovitost družine na podlagi pravice do družinskega življenja ali pa dati prednost kakšni drugi vrednoti sodobne družbe, kot denimo nadzoru nad priseljeniško politiko. Evropsko sodišče se je s podobnimi dilemami srečavalo v zapleteni zadevi Berisha v Švica (št. 948/12, 30. julij 2013). Gospod Berisha, rojen na Kosovu, je junija leta 1997 v Švici zaprosil za status mednarodne zaščite, vendar so švicarske oblasti njegovo vlogo zavrnile in odredile njegov izgon iz države, ki pa ga niso izvršile (8. odstavek sodbe). Gospod Berisha je nato v kantonu Vaud pridobil dovoljenje za začasno prebivanje ter kasneje tudi dovoljenje za stalno prebivanje (8. odstavek). V aprilu leta 2007 je v Švico z vizumom prišla njegova žena, gospa Berisha, sicer tudi druga pritožnica. V juniju je gospod Berisha zanjo zaprosil za dovoljenje za bivanje, v decembru pa še za njune tri otroke, vse na podlagi načela združevanja oziroma ohranjanja celovitosti družine (10 in 11. odstavek). Švicarske oblasti so aprila 2009 zavrnile prošnjo za dovoljenje za prebivanje za tri njune otroke, ker naj jih pritožnika ne bi navedla v uradnih dokumentih (14. odstavek). Ne glede na to so otroci avgusta 2009 nezakonito prišli v Švico (15. odstavek). Pritožnika sta na vseh stopnjah neuspešno uveljavljala sodno varstvo (17 - 27. odstavek). Medtem se je zakonskemu paru rodil še četrti otrok (16. odstavek). Leta 2012 je gospa Berisha prejela dovoljenje za stalno prebivanje, pri čemer so otroci aprila 2013 še vedno živeli v Švici (29 -30. odstavek). Starejša otroka sta zelo uspešna v šoli, pri čemer so se tudi njuni učitelji izrekli proti izgonu (28. odstavek). Pritožnika sta zato pred Evropskim sodiščem uveljavljala kršitev pravice do družinskega življenja.

Sodišče je kot poglavitno vprašanje izpostavilo ali ima država obveznost, da otrokom »omogoči zakonito prebivanje na njenem ozemlju s svojimi starši in njihovim mlajšim bratom, in jih zato ne sme izgnati v njihovo državo izvora in naj jim omogoči razvoj družinskega življenja v Švici« (47. odstavek) ? Sodišče je na to vprašanje odgovorilo nikalno in ni ugotovilo kršitve pravice do družinskega življenja. Omenjena zadeva zato sodi med najbolj nečloveške odločitve Sodišča v zadnjih letih. Obrazložitev sodbe pa je še bolj iz trte izvita.

Sodišče je zapisalo, da imajo otroci »še vedno trdne družbene in jezikovne vezi z domovino, kjer so več let odraščali in se šolali. Čeprav so otroci sedaj dobro integrirani v Švici, Sodišče meni, da njihova doba bivanja v … državi ni dovolj dolga, da bi popolnoma izgubili svoje vezi z državo izvora« (60. odstavek). Vprašanje pa je, kako je sodišče lahko prišlo do zaključka, da doba ni predolga, da bi otroci popolnoma izgubili stik z domovino, saj ni opravilo nikakršne psiho-socialne analize oziroma angažiralo ustreznega strokovnjaka, ki bi pripravil izvedensko mnenje. Slednje je sodišče utemeljilo z naslednjim stavkom : »glede na dejstvo, da je njihova babica skrbela za njih že več kot dve leti in navsezadnje, še vedno živi tam, se lahko domneva, da imajo močne družinske vezi s Kosovom« (60. odstavek). Slednji odstavek prikazuje slabost dokaznega postopka pred Sodiščem, saj je nejasno, kako lahko sodniki sprejmejo odločitve, ki zahtevajo poglobljeno znanje na področju psihologije in sociologije? Ali res lahko babica v visoki starosti skrbi za tri otroke ? Najboljši interes otrok v tej odločitvi ni igral pomembne vloge. Sodišče prav tako ni presodilo kakšne posledice bi izgon imel na prihodnje življenje otrok. Čeprav sta sodnici Jočiene and Karakaş v svojih ločenih mnenjih izpostavili nekatere probleme, pa je sodba zamujena priložnost, da bi se Sodišče predstavilo tudi kot poglavitni varuh otrokovih pravic v Evropi.

Opisana zadeva je šolski primer nerazumevanja načela celovitosti družine. Omenjena zadeva izpostavlja eno izmed najbolj perečih težav, s katerimi se soočajo sodobne demokratične države, tudi slovenska. Po eni strani je mogoče razumeti interes države, da sama oblikuje in izvršuje priseljeniško politiko. Po drugi strani pa sodi načelo celovitosti družine ne samo med temeljna načela prava človekovih pravic, ampak tudi med temeljne vrednote vsake razumne, zrele, svobodne in demokratične družbe. Te pa zahtevajo, da države ne smejo deliti družin, ko imajo starši voljo in predvsem sredstva za preživljanje ter, ko se družinski člani vzorno vključujejo v družbo.
dr. Jernej Letnar Černič
jernej.letnar@googlemail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Jernej Letnar Černič
izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com

 

2018

Eksodus (12.1.2018)

2017
2016
2015
2014
2013
2012