EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

4.9.2013

Vlasta Nussdorfer

Praksa varovanja pravic otrok v Sloveniji

Ob začetku slehernega šolskega leta vsi namenimo večjo pozornost otrokom. Od najmlajših do najstarejših. Presegli smo razmišljanje, da so otroci le do 14. leta starosti, ko postanejo kazensko odgovorni mlajši mladoletniki. Upoštevano Konvencijo o otrokovih pravicah, po kateri je otrok do 18. leta starosti. Obravnavamo nekatere posebej ranljive skupine: otroke razvezanih staršev, žrtve nasilja in otroke s posebnimi potrebami. Posebno mesto pa ima tudi Zagovornik – glas otroka.

Slabotni sodijo

v središče

človeških prizadevanj,

ne na rob.

(Phil Bosmans)

Ko govorimo o otroku, ranljivem bitju, zagotovo pomislimo na šolo, nenasilje, revščino, pa tudi prijazno pravosodje. V Sloveniji nimamo samostojnega Varuha za pravice otrok, pač pa je pri Varuhu človekovih pravic organizirana posebna strokovna skupina za otrokove pravice, ki jo vodi in koordinira Varuhov namestnik. Področje je namreč izredno specifično, zaradi česar je potreben tudi poseben način dela. Spremljamo Konvencijo o otrokovih pravicah, vzpodbujamo pozitiven odnos do pravic otrok, tako na državni kot tudi lokalni ravni, v politiki in civilni družbi, zavzemamo se za spremembe v zakonodaji in praksi in tudi za razvijanje neposredne povezave z otroki in mladimi, da lahko izražajo svoja mnenja, stališča ter vzpodbujajo javnost k upoštevanju njihovih mnenj.

Zagotovo se zatika pri prenosu zakonskih norm, tudi določil Konvencije o otrokovih pravicah v realnost in vsakodnevno prakso. Žal se otrok tu pogosto ne obravnava celostno, pač pa kot objekt varstva, saj je »razdeljen« tudi na posamezne resorje ministrstev. Podpirali smo sprejem Družinskega zakonika, saj je predstavljal pomemben napredek pri normativnem urejanju vseh družinskih razmerij. Žal se ni udejanjil v praksi. Duhove še vedno buri prepoved telesnega kaznovanja. Večina držav članic EU, ga je prepovedala oziroma opredelila kot povsem nesprejemljiv način vzgoje. Pri nas pa smo se, to je celo naša posebnost, hitro razklali. Na tiste, ki so trdili, da so klofute lahko tudi vzgojne in one, ki bi sleherni dotik otroka prepovedali. O tem sem že spregovorila v eni izmed svojih kolumn, ko sem se spraševala, kje je naša zdrava pamet.

Vsi vemo, da otroka ne smeš pretepati, biti do njega in ob njem nasilen, ker ga vzgajaš tudi z zgledom, najbolj lastnim, da pa to ne pomeni, da otrok nima dolžnosti in je njihovo spoštovanje potrebno tudi zahtevati. Če to storiš prepozno, tudi tepež ne pomaga več. Ko vstopamo v šolsko obdobje, se je še kako potrebno zavedati sodelovanja, tako z učitelji kot vzgojitelji in ostalim šolskim osebjem. Zagotovo ne smemo slediti slabim zgledom nekaterih, da v šolo takoj, ko zaslišijo, da ima otrok pripombe, pripeljejo odvetnika. Tako kot oče deklice, ki je morala obrisati mizo, ker jo je pri kosilu polila. Dejal je, da je hči učenka in ne snažilka. Vsak komentar je tu odveč. Poduk bi rabil oče in ne otrok.

Dan za dnem se v teh časih sprašujemo tudi o šolanju na domu. Prvi varuhi otrokovih pravic so namreč prav starši, zato je nesprejemljivo in nedopustno, da prav ti kršijo pravice svojih otrok. Včasih jim marsikaj odrekajo zaradi lastnega prepričanja. Starši svojemu bolnemu otroku preprečijo zdravljenje, ki je zanj nujno. Tu je v najhujših primerih moč govoriti tudi o kaznivem dejanju, ki pa je ultima ratio. Vse ostale rešitve so boljše. Za izobraževanje na domu bi morali obstajati tehtni razlogi, kot je npr. bolezen otroka ali njegove posebne potrebe ali daljša odsotnost družine. Otroci se namreč najhitreje učijo socialnih veščin v družbi vrstnikov, ki pa se morajo tudi menjavati. Zato ne prihajajo v poštev le tisti, s katerimi se druži doma. V ospredje je potrebno tako kot povsod drugod, postaviti največjo korist otroka, tudi zaradi Konvencije o otrokovih pravicah, zaradi česar je po mnenju Varuha potrebna dosledna in pogostejša kontrola znanja pri doma šolajočih se otrokih. Varuh bo tu dosledno vztrajal na koristi otrok in ne željah staršev.

Pri pobudah smo se srečali tudi s problemom mladoletnih mater, predvsem iz romskih skupnosti. Pregon za kazniva dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, je običajno celo prepozen, saj se romsko pojmovanje spolnosti, poroke, nosečnosti in rojstva otrok tradicionalno razlikuje od stališč večinskega prebivalstva. Po mojem mnenju, ki izvira tudi iz dolgoletne tožilske prakse, pa nikakor ni moč iti mimo kurative, ki je lahko za druge tudi preventiva. Običaji ljudi, ki tu živijo desetletja se sicer lahko ohranjajo, a ne na škodo otrok. Otroci ne morejo rojevati otrok in jih tudi ne smejo. Prav tu pogosto mižimo. Gre celo za novo kaznivo dejanje po 173. a členu KZ-1B, z nazivom pridobivanje oseb, mlajših od 15 let za spolne namene, kjer je kaznivo že pripravljalno dejanje. A, kaj ko skoraj ni prijav.

Otroci, tako med počitnicami kot šolskim letom, pogosteje stopajo v svet virtualnih vsebin. V svet, ki ni realen, je pa dostopen dan in noč. Sledijo zasvojenosti, ki jim nismo kos. Kaj reči ob željah, celo zahtevah, da bi otroci že v prve razrede osnovne šole prihajali z iPadi? Delo na računalniku sicer res ne zasvoji, a kaj, ko bo otrok vsak trenutek izkoristil predvsem za igro, ki vodi znano kam. Seveda je tu potrebno predhodno znanje staršev, saj je neizmerno žalostno, če otrok uči svoje starše in jih seveda poučuje o tem, kaj so mamila in kaj zasvojenosti.

Tako je pobudnico nekoč zanimalo ali ima ravnateljica pravico brskati po tujem telefonu in to še brez vednosti staršev. Pojasnili smo ji, da je v Pravilniku o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli med drugim zapisano, da je dolžnost vsakega učenca, da izpolnjuje svoje učne in druge šolske obveznosti ter da učencev in delavcev šole ne ovira in ne moti pri delu. Učitelj, ki je otroku vzel telefon, je očitno presodil, da ga moti pri delu. Seveda mora šola vse te, včasih predvidene ali nepredvidene težave, zapisati v Pravilnik o šolskem redu. Ta se nanaša tudi na prinašanje mobilnih telefonov v šolo in njihovo uporabo.

Srečujemo se tudi z delom otrok, pri čemer je tu mišljeno prekomerno delo in ne tisto, ki ga morajo, res morajo otroci opraviti. Vzroke za izkoriščanje otroškega dela zaradi ekonomskih razlogov bi lahko odpravili tudi z učinkovitimi mehanizmi za odpravo revščine. Prav tu se pogosto zatakne. Ta neizprosno trka na vrata številnih domov in tako dobivamo tudi številne pobude gledalcev in bralcev mnogih medijev, ki opozarjajo, da izpostavljanje otrok prošnjam za pomoč in njihova zahvala v smislu: »Vsak večer preden zaspim, pomislim na vas, ki ste dali denar zame, za mojo hrano, za šolo, za … Nikoli ne zaspim, ne da bi se vam zahvalila.«

Na žalost se tu srečamo z ljudmi, ki nikoli ne bi dali evra ali plačali botrstva, če jih ne bi presunili prav taki stavki. Resnične zgodbe, saj nikomur več ne verjamejo. Dobrodelnost je namreč pogosto padala na izpitih. A, tudi tu je potrebno postaviti meje in se vprašati, kje so za otroke, ki živijo v revščini in morajo o tem govoriti, se kazati, prositi in zahvaljevati. Je to res potrebno? Zato bo okrogla miza konec septembra na temo Otroci in mediji, zagotovo tudi ob našem sodelovanju, pripomogla k vzpostavitvi resnih meja za zasebnost otrok, ki jih moramo naučiti živeti in to ne le s statusom žrtve. Imamo celo kaznivo dejanje kršitve tajnosti postopka, ki se ga mnogi premalokrat zavedajo. Je res, da mnoge šele drobno bitjece, polno cevk za ohranitev življenja, shirano, upadlih oči in rotečega obraza, prepriča ljudi, da mnogi nimajo za vsakodnevno življenje? Vprašamo se lahko tudi, če pridejo mediji do vseh teh in takih otrok? Vse je spet odvisno od intenzivnosti njihovih staršev, ki kličejo, prosijo, rotijo in iščejo pomoč. Nekateri celo tega ne znajo in ne zmorejo. Na potezi je država, centri za socialno delo, da jih najdejo, da jim pomagajo, da gredo socialni transferji v prave roke.

Če kje, so pravice otrok kršene v družinah, ki se boleče razhajajo. Ki ne znajo in zmorejo reči: »Nisva za skupaj a najini otroci so najini za vedno.« … izvedenci, zaslišanja, manipulacije, oviranja stikov otrok, namišljene bolezni, podkupovanja ali grožnje. Vse to se dogaja mnogim otrokom, za katere sodni mlini vsekakor meljejo mnogo prepočasi in neintenzivno, brez prepoznave staršev, ki manipulirajo vse po vrsti, celo sodstvo, izvedence in centre za socialno delo. Nasilje niso le pretepi in grožnje, ni le spolno, pač pa tudi opazovanje nasilja med staršema, ki mu je otrok le priča in s tem njuna žrtev.

Ko govorimo o revščini in izpostavljanju otrok, mislimo tudi na tiste, ki ne morejo med počitnicami potovati na tri celine, se kopati v različnih morjih, pač pa le v lavorju s slano vodo ali v kolonijah, ki jih tako zavzeto in dobrodelno pripravljajo številne organizacije. Tu so otroci, ki nimajo oblačil svetovnih znamk, pač pa le to, kar jim dajo na Rdečem križu ali Karitasu, kamor se zatekajo njihovi starši.

Otroci so tu ob nas, mi pa se spet kregamo in delimo na tiste za šolske uniforme in one, ki so proti. Spet bo to, če bo seveda, precej stalo. Spet bodo nekateri želeli najfinejše materiale, uvožene, in spet se bo videlo, kdo je v »prvem in drugem razredu«. Ne osnovne šole, pač pa tiste osebne. Kakorkoli se bodo zgodbe končale, v časih nižanja vseh standardov, jemanja pravic in težke finančne krize, pa tudi velike brezposelnosti, ne bo moč reči, da je za vse enako poskrbljeno. Pa četudi država daje in daje. Na milijone evrov. V knjigi Aksinje Kermauner Berenikini kodri, ki vam jo ob začetku šolskega leta toplo priporočam, da jo preberete, sta dve poučni zgodbi. Zgodba fanta, ki je imel vse, a tega in niti staršev ni cenil. In zgodba slabovidne deklice, ki je imela le najboljše, kar lahko ima. Dobre ljudi. Kljub skromnosti je znala in zmogla živeti.

In to je tudi nauk za vse na začetku še enega šolskega leta. Pogovori ob kuhinjski mizi, odkritost, zgledi, prijazne besede in strpnost, so lahko vodila prihodnosti, predvsem za mlade rodove. Za tiste, ki stopajo v jutri, za katerega je napoved slaba.

A tudi včasih ni bilo lahko. Mislim celo na čase, ki jih mi nismo poznali ali doživeli. Pa so zrasli ljudje, ki so svetu nekaj dali in smo si jih lahko zapomnili po njihovih velikih delih. Nekateri so živeli prav skromno. Zato se borimo za svet, ki bo pošten in pravičen, v katerem bo vladala etika in čiste moralne norme.

Tudi za »nevidne«. Za otroke s posebnimi potrebami, ki smo jih doslej tako radi skrivali pred svetom. Danes je drugače. O njih, tudi tistih s Ptuja, se dnevno govori. Tudi in celo po zaslugi medijev. Ki vstopajo v vsak dom in opozarjajo, da morajo končno dobiti šolo. Tako kot si jo zaslužijo. Normalno, brez smradu, razpok in bojazni, da se bo strop jutri sesedel in bodo življenjsko ogroženi.

Borimo se zanje. Za »ptičke«. Sama nisem in ne bom obupala. Vem, da bodo imeli novo šolo. In takrat bo za vse nas ena skrb manj in dober občutek več.

Najvišja vzgoja je tista,

ki nam ne nudi samo znanja,

temveč spravi naše življenje

v harmonijo z vsem,

kar obstaja.

(Tagore)      

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012