Okrožno sodišče v Kopru (predlagatelj) je prekinilo pravdni postopek zaradi ugotovitve dedne pravice ter vložilo zahtevo za oceno ustavnosti Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti (ZRIPS) in drugega odstavka 10. člena ZD. Predlagatelj meni, da gre za neskladje s 14. členom Ustave, saj pomeni diskriminacijo teh partnerjev v primerjavi s partnerji dalj časa trajajoče raznospolne partnerske skupnosti.
Zakonodajalec je s 1. januarjem 1977 z uveljavitvijo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) opredelil zunajzakonsko skupnost moškega in ženske. Enako kot ZZZDR, tudi drugi zakoni, med njimi ZD opredeljujejo zunajzakonsko skupnost.
Iz drugega odstavka 10. člena ZD izhaja, da partnerja zunajzakonske skupnosti dedujeta na enak način kot zakonca, pod pogojem, da je dalj časa trajajoča življenjska skupnost trajala vse do zapustnikove smrti. Zunajzakonski partner na podlagi zakona deduje v prvem dednem redu skupaj z zapustnikovimi otroki po enakih delih.
Očitno je, da pravni red istospolno in raznospolno usmerjene osebe, živeče v stabilni dejanski življenjski skupnosti, v primeru partnerjeve smrti na področju dedovanja različno obravnava. Vendar o diskriminacijski obravnavi govorimo takrat, kadar država različno obravnava posameznike v enakih položajih. Ustavno sodišče je opravilo primerjavo zunajzakonske skupnosti in neregistrirane istospolne partnerske skupnosti in ugotovilo, da sta v tej zadevi primerjana položaja v bistvu enaka.
Neregistrirana istospolna partnerska skupnost se od registrirane, enako kot se zunajzakonska skupnost od zakonske razlikuje le v odsotnosti oblične sklenitve partnerske zveze pred pristojnim državnim organom. Pri vseh navedenih skupnostih gre za enak dejanski položaj, v katerem sta dva človeka povezana v par, pri čemer njuno relativno trajno razmerje bistveno opredeljujejo njuna čustvena, moralna, duhovna in spolna povezanost na skupni življenjski poti. Obstoj podobnih tesnih osebnih vezi med osebama sam po sebi še ne utemeljuje nujno sklepa o njunem enakem položaju na področju zakonitega dedovanja. Če se upošteva dejstvo, da pomeni danes obstoj stabilnih dejanskih istospolnih partnerskih skupnosti, ki jih bistveno opredeljujeta vzajemna pomoč in podpora na skupni življenjski poti enako upoštevano družbeno realnost, kot obstoj raznospolnih dejanskih partnerskih skupnosti, spada istospolni partner med najbližje osebe zapustnika, ki naj se jim po zapustnikovi smrti zagotovi podpora z dodelitvijo njegovega premoženja.
Spolna usmerjenost je, čeprav ni izrecno navedena, ena izmed osebnih okoliščin iz prvega odstavka 14. člena Ustave. Gre namreč za osebno lastnost posameznika, ki ga, tako kot okoliščine, kot so na primer rasa, spol, rojstvo, pomembno opredeljuje in odločilno vpliva na njegovo življenje.
Poseg v pravico neregistriranega istospolnega partnerja do nediskriminacijskega obravnavanja narekuje presojo o ustavni dopustnosti posega. Oceno skladnosti izpodbijane ureditve s splošnim načelom sorazmernosti opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo treh vidikov posega; presojo nujnosti, primernosti in sorazmernosti posega v ožjem pomenu, če pred tem ugotovi, da omejitev temelji na ustavno dopustnem cilju. Taki razlogi v obravnavanem primeru niso razvidni. Ustavno sodišče je zato ugotovilo, da je ureditev dedovanja po ZD v neskladju s prvim odstavkom 14. člena ustave.
Odločba vsebuje tudi nekaj ločenih mnenj, med katerimi je posebej zanimivo mnenje sodnika Jana Zobca.
Sodnik ima namreč pomisleke o izenačitvi zunajzakonske skupnosti z zakonsko zvezo. Zakonska zveza se sklene pred pristojnim organom, ki zaročenca seznani z nekaterimi od pravnih posledic sklenitve zakonske zveze. Z zunajzakonsko skupnostjo pa nastanejo enaki pravni učinki na povsem neformalen način, ne da bi se partnerja sploh zavedala, da je, in če, kdaj je njuno dejansko razmerje prestopilo magično mejo in se spremenilo v novo, pravno razsežno družinskopravno kvaliteto. Kaj šele, da bi ju kdo vnaprej opozoril na prihajajoče pravne posledice. V primeru spora se to vselej ugotavlja za nazaj.
Po mnenju sodnika Zobca je to poseg v ustavno jamstvo splošne svobode ravnanja. Z izenačitvijo zunajzakonske skupnosti z zakonsko zvezo se je zakonodajalec vmešal v zasebno, tako rekoč intimno razmerje med dvema odraslima osebama ter jima vsilil pravne posledice, ki jih ima zakonska zveza in ki si jih morda sploh ne želita. Sodnik se sprašuje, ali lahko država razsodnemu državljanu, ki noče skleniti zakonske zveze, vsili njene pravne posledice - z izgovorom, da je to dobro za njega, le da tega sam ne ve. Čeprav verjame v dobre namene meni, da izraža tak odnos države do posameznikov etatistično držo, ki ni v skladu s konceptom svobodnega in odgovornega posameznika, ki samostojno sprejema odločitve o svojem življenju in ki je pripravljen za svoje odločitve nositi odgovornost.
Sodnik Zobec meni, da bi morali biti v taki skupnosti po volji države predvsem (ali samo) zaščiteni v njej rojeni otroci kot najšibkejši člani te skupnosti. Prav njih pa slovenska država ni zavarovala (na primer z domnevo očetovstva in s posebnim varstvom otrok po prenehanju zunajzakonske skupnosti). In samo zaradi tega izenačitev na družinskopravnem področju ni popolna, kar pomeni, zunajzakonska skupnost je izenačena z zakonsko zvezo na vseh družinskopravnih področjih razen na tistem, na katerem bi morala biti.
Pripravila: Marija Kremenšek
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
