S svojim prispevkom se nikakor ne želim postaviti v vlogo glasnika splošne volje strokovnih sodelavcev, ampak v zavetju svobode izražanja podajam svoj osebni pogled, katerega namen je spodbuditi širšo razpravo o vlogi in razvojnih možnosti mladih v sodstvu s poudarkom na medgeneracijski pravičnosti, ki je trenutno tudi v sodstvu na hudi preizkušnji.
V sedanjih turbolentnih časih vidim sodstvo kot bistven del rešitve, če bi lahko zadihalo s polnimi in zdravimi pljuči ter pridobilo zaupanje državljanov tako, da bi ti resnično občutili čiščenje z negativnimi zgledi zapacanega družbenega prostora po sodni poti. A od idejne ravni preidimo k dejstvom. Veliko je v javnosti govora o sodstvu, sodnikih, sodnem osebju, veliko o statistični učinkovitosti, kar je prikladno, da se izogne poglobljeni diskusiji o konkretnem, življenjskem. V povsem drug položaj opazovalca postavi zavedanje, da so sodstvo ljudje. Konkretne osebe z imeni in priimki, vsaka z določenimi prepričanji, delovnimi navadami, strokovno usposobljenostjo, odgovornostjo, s pogumom ali brez njega, pokončne drže ali kimajočega obraza, zlasti pa z lastnim vrednostnim okvirjem. Vsi ti opravljajo svoje delo v različnih poklicnih vlogah in življenjskih obdobjih. Za odličnost v sodstvu je zato v prvi vrsti nujno, da v njem deluje najodličnejši kader, ki nosi razvojni potencial usmerjen v etične vrednote, ki jih bo ob največji meri strokovnosti tudi vsakodnevno čim hitreje uresničeval. In kje imajo tukaj mesto mladi?
V zdravem sistemu je mogoče zaznati kontinuirano pomlajevanje, ko mlajši kadri nadomeščajo starejše na višjih poklicnih položajih in nivojih, najstarejši pa odhajajo v zaslužen staž pasivnih prihodkov. Da mladi vnesejo v kolektiv s svojimi idejami svežino ter presežejo in nadgradijo dosežke svojih starejših učiteljev, naj bi bilo gibalo razvoja celotne družbe, nujnost medgeneracijskega ravnovesja v okviru posameznega poklica z omejenim številom mest, pa je izpostavilo večkrat tudi Sodišče EU.1
Toda zadnje dogajanje, ki smo mu priča v sodstvu, lahko že kaže, da je naveden temeljni razvojni mehanizem v sodstvu odpovedal. Ob tem se ni mogoče znebiti občutka, da je med tistimi, ki vlečejo niti iz ospredja in ozadja, že prevladala miselnost, da so mladi pač žrtveno jagnje v nastalih kriznih razmerah. Prijavljeni kandidati za razpisano sodniško mesto okrajnega sodnika v Mariboru in na Ptuju so tako bili deležni hladne prhe v obliki sporočila, da je postopek za izvolitev ustavljen, saj sta sodišči umaknili predlog za razpisani mesti. Trend izjemnega zmanjševanja števila razpisanih sodniških mest v zadnjih nekaj letih je očitno dosegel vrh v dejanski blokadi razpisov. Ob oblikovanju rešitev glede zmanjševanja obsega sredstev za plače v sodstvu pa je največja pozornost usmerjena v zaposlene po projektu Lukenda, ki predstavljajo po večini najmlajšo generacijo strokovnih sodelavcev in sodniških pomočnikov. Po meni znanih informacijah je tudi ustavljeno zaposlovanje sodniških pripravnikov, pravniški državni izpit pa je postal plačljiv in konkurenca med mladimi v okrnjenih zaposlitvenih možnostih vse bolj neizprosna. Zaprtje sodnega sistema za mlade je čutiti na vseh nivojih, tisti, ki v njem ostajajo, pa so trajno ujeti v vlogi strokovnih sodelavcev (in tudi sodniških pomočnikov), ki se jih ob njihovi dobri strokovni usposobljenosti lahko uporabi za popolnitev sistema kot bistveno cenejšo delovno silo, v občutnem številu po projektih za določen čas.
Čeprav gre le za lastne ocene, verjetno ne bom veliko zgrešil, če trdim, da je bilo med številnimi kandidati za sodniški mesti (na lanskem zadnjem razpisu v Mariboru je bilo prijavljenih 46 kandidatov za tri mesta, letos za eno verjetno še veliko več) veliko takšnih, ki ne samo krepko presegajo kriterij 30 let starosti, ampak nekateri že izpolnjujejo z vidika delovnih izkušenj formalne pogoje, ki so zahtevani za okrožnega sodnika. Slednje lahko trdim vsaj za krog strokovnih sodelavcev, ki mi je osebno poznan. Morda bo pomen izpostavljenega primera razpisov bolj jasen ob primerjavi, da smo nekaj let nazaj lahko opazovali, kako se je na številna razpisana sodniška mesta prijavilo manj kandidatov, kot je bilo razpisanih mest. Tako se danes izjemno veliko število kvalitetnega kadra strokovnih sodelavcev verjetno najlažje vživi v vlogo donkihotovskega prizadevanja za pošteno menjavo generacij ter možnost napredovanja in opravljanja sodniškega poslanstva, za katerega so glede na pridobljene izkušnje in prikazano strokovno znanje usposobljeni.
Ob tem v prazničnem decembrskem vzdušju strokovni sodelavci in sodniški pomočniki, zaposleni po projektu Lukenda, v času pisanja tega prispevka še zmeraj trepetajo glede službe ob predvidenem zaključku projekta konec meseca, medtem ko so si ob ponovnem podaljšanju drugega posebnega projekta na gospodarskih oddelkih nekateri oddahnili za nekaj nadaljnjih mesecev. Sodni zaostanki so dediščina, ki je niso oblikovali mladi, zagotovo pa ne strokovni sodelavci in sodniški pomočniki, ki iz financiranja projekta Lukenda dobivajo plače, saj gre večinoma za najmlajšo generacijo. Ti ljudje zato niso del problema, kakor se jih s finančnega vidika danes morda želi prikazati, ampak del rešitve, ki si zasluži podporo, njeni ustvarjalci pa predvidljivo prihodnost glede njihovega zaposlitvenega statusa. Osebno menim, da je njihovo delo uspešno pripomoglo, da sodstvo lahko danes obvladuje pripad zadev. Razlikovanje na tiste, ki delajo za nedoločen čas, in tiste, ki povsem identično delo opravljajo po projektu Lukenda, ne bi smelo biti edino merilo, da mora nekdo oditi in drug ostati, ampak bi moralo biti temeljno merilo strokovna usposobljenost. Menim, da je na mestu tudi premislek, ali je prvotno ugotovljena začasna potreba po njihovem delu glede na situacijo v sodstvu vendarle trajna in je odpadel zakonski razlog za zaposlovanje za določen čas. Da je izkazana slaba opremljenost sodnikov s podpornim osebjem in je zaradi predvidenega zaključka projekta Lukenda potrebno v kadrovskem načrtu zagotoviti ustrezno število mest za nedoločen čas, ugotavlja tudi Sodni svet.2
V pojasnjeni napeti situaciji lahko poslabša klimo med strokovnimi sodelavci tudi netransparentno karierno napredovanje posameznih strokovnih sodelavcev iz delovnega mesta višjega pravosodnega svetovalca na delovno mesto pravosodnega svetnika, zato predlagam, da se poiščejo celovite rešitve na nivoju države in posameznega sodišča, ki bodo zajele vse strokovne sodelavce ob upoštevanju temeljnega načela enakopravne dostopnosti delovnih mest. Pri tem oblikovanje sistemizacije, ki višje vrednoti delo strokovnega sodelavca v sodni upravi pred delom, ki je del sojenja, ni sprejemljiva. Kvečjemu bi lahko trdil, da je proučevanje najzahtevnejših zadev, ki mu jih dodeli pravosodni funkcionar ter priprava izjemno zahtevne odločitve in obrazložitve odločitve bolj prisotna kot podpora sodnikovemu delu. Da je treba vzpostaviti ustrezen karierni sistem za višje pravosodne svetovalce, je tudi ocena Sodnega sveta.3
Da je danes usmerjen prst, ki kaže vrata, le v najmlajšo generacijo, ocenjujem kot nepošteno in kratkovidno rešitev. Glede na naravo sodniškega poklica, ki je omejen glede števila sodniških mest, bi kazalo preučiti možnost prisilnega upokojevanja sodnikov, ki so izpolnili zakonske pogoje za upokojitev, ali možnost znižanja obstoječe starostne meje 70 let, do katere sodniki še smejo opravljati svojo funkcijo. Zgled seveda ne bi smel biti s strani Sodišča EU zavrnjen madžarski model, ki je vseboval premalo domišljene drastične rešitve, ki niso zadostile načelu sorazmernosti.4 A napotila Sodišča iz te zadeve je mogoče uporabiti za oblikovanje uravnotežene rešitve. Interes mladih, ki zaradi blokade izgubljajo zaposlitveni eksistenčni prostor, ne sme biti žrtvovan za ceno interesa tistih, ki jih ob odhodu vendarle čaka eksistenčna varnost ob prejemanju pokojnin. Prav tako ne za ceno tistih, ki bi jih morali v sodstvu v okviru obstoječih poti nadzora nad sodniškim delom odsloviti in omogočiti, da se v javnem interesu učinkovitejšega uresničevanja pravice do sodnega varstva prepusti njihovo mesto novemu kadru, tudi strokovnim sodelavcem, ki so se s svojim delom in znanjem že izkazali. Morda ne bi bil odveč nov premislek, ali je dejanska senzibilnost notranjih mehanizmov nadzora in odgovornosti kot instrumentov zasledovanja odličnosti v sodstvu ustrezna in kako bi jo bilo mogoče povečati. Še zlasti, ko je bilo v strokovni javnosti pred kratkim mogoče zaslediti opozorila o cehovski solidarnosti glede strokovnih napak, tudi sodnikov.5
Sicer je danes izjemno popularna ideja, da se sodnike razbremeni nesodniškega dela, kar je v temelju dobra rešitev, a ostaja utemeljena bojazen, da bi se pod njeno krinko lahko vzpostavil sistem, ko bi se na strokovne sodelavce vse bolj prelagalo tudi breme dejanskega izvrševanja sodniškega dela, ki zajema tudi sodniško vrednotenje. Od pooblastila, da strokovni sodelavec poroča na sejah senatov, vodi glavno obravnavo pod vodstvom sodnika in pripravi osnutek odločbe, do tega, da strokovni sodelavec pripravi popolno sodbo v imenu sodnika, ki jo le podpiše, je lahko le kratka pot, če upoštevamo, da v praksi glede na svoj staž veliko strokovnih sodelavcev že dosega nivo strokovne usposobljenosti za samostojno sodniško delo, ob nadaljevanju trenda blokade dostopa do sodniških mest pa bo takšnih strokovnih sodelavcev vse več. Predstavljen položaj strokovnih sodelavcev ni samo nemotivacijski, ampak v primeru, če bi dejansko opravili tudi sodniško delo namesto sodnika, nepošten z vidika bistveno nižjega plačila.
Vztrajanje pri krčenju eksistenčnega in razvojnega prostora mladih v sodstvu po mojem mnenju lahko že na kratek rok pomeni stagnacijo celotnega sodnega sistema. Na to opozarja nenazadnje že znani rek, da na mladih svet stoji. Potem v metaforičnem in grotesknem smislu morda srečanje s petim jezdecem apokalipse, ki ga bo poosebljalo opešano sodstvo samo, ni več tako neverjetno.6 Prav nič spodbudno pri tem ni, da prav v sodstvu, ki je utemeljeno na pravici do poštenega sojenja, lahko mladi dobijo občutek, da so ob odsotnosti dialoga o njihovem položaju bolj objekt kot subjekt v postopku sprejemanja odločitev vodilnih. Da dialog med generacijami v sodstvu ni bolje zaživel, pa svoj del odgovornosti nosijo tudi mladi sami. Na okrogli mizi ob podelitvi nagrad najvplivnejšim pravnikom je bilo mogoče slišati, da pravniki prevzemajo del odgovornosti za stanje pravne države, saj je vsak izmed njih imel možnost, da bi se aktivneje odzval.7 Svoj del odgovornosti s tem prispevkom prevzemam tudi sam, a možnost plodnega dialoga vidim le ob celovitem vseslovensko poenotenem in organiziranem nastopu mladih, tudi v sodstvu. Naj za konec kot Mariborčan spomnim, da je pred vrati leto, ko bo Maribor nosil naziv Evropska prestolnica mladih. Spodbuda, da se njihovi interesi bolje izrazijo, je tako na dlani.
(1) Takšno stališče je Sodišče EU zavzelo glede poklica univerzitetnih profesorjev (primerjaj 45. točko sodbe v združeni zadevi Georgiev, C-250/09 in C-268/09, z dne 18. novembra 2010), vzpostavitev uravnotežene starostne strukture med mladimi in starejšimi pa je opredelilo kot legitimen cilj, da se doseže napredovanje in olajšano zaposlovanje mladih v poklicu državnih tožilcev (50. točka sodbe v združeni zadevi Fuchs in Köhler, C-159/10 in C-160/10, z dne 21. julija 2011), enako stališče pa je ponovilo tudi glede sodniškega poklica (62. točka sodbe v zadevi Evropska komisija proti Madžarski, C-286/12, z dne 6. novembra 2012).
(2) Letno poročilo o učinkovitosti in uspešnosti sodišč za leto 2011, z dne 8. oktobra 2012, str. 27. Z morebitnim krčenjem podpornega kadra se bi tudi odmaknil strateški cilj povečanja števila sodnega osebja na sodnika s 3,6 na 4,3 v letu 2020, kakor je mogoče razbrati iz pisma predsednika Vrhovnega sodišča Branka Masleše predsedniku Državnega zbora dr. Gregorju Virantu ob sprejemanju proračuna za leti 2013 in 2014, z dne 23. oktobra 2012.
(3) Prav tam.
(4) Že navedena zadeva Evropska komisija proti Madžarski, C-286/12, z dne 6. novembra 2012.
(5) TV Slovenija 1: Pogledi Slovenije, dne 6. 12. 2012.
(6) O prvih štirih modernih jezdecih apokalipse v sedanjem družbenem sistemu (imperijih, bančništvu, terorizmu in virih) več dokumentarni film Štirje jezdeci (Four Horsemen) iz letošnjega leta.
(7) Najvplivnejši pravniki kritično o perečih pravnih vprašanjih
Pripravil: Janč Ljubimski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
