EDUS-INFO > V središču > Članek
 

          - +   *  

V središču

28.6.2019

Učimo se zgodovine tako, kot je bilo

Metka Fujs, direktorica Pomurskega muzeja, je ob 100-letnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom ob vprašanjih, ki se letos pogosto pojavljajo ob jubileju, v intervjuju dejala: "Zgodovino se moramo učiti tako, kot se je dogajala. To je bistvo. Tudi potem bo ostalo dovolj prostora, da jo bomo razumeli vsak po svoje."
Praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom od uvedbe leta 2006 pri predstavnikih madžarske narodnosti zbuja nelagodje. Kaj za vas kot zgodovinarko in sociologinjo pomenijo tovrstni prazniki, ko ena država slavi neko pridobitev, zmago, za drugo pa pomenijo neko izgubo, poraz.

Dokler bomo imeli nacionalne države, formirane na sedanji način, in ko je praznik povezan z državnimi mejami, ki so posegle v neki narodni prostor ter ga tako ali drugače razdelile, bomo vedno imeli neko dvojnost. Mislim, da je pomembno, da vsaka država slavi svoje praznike, tisto, kar je bilo pomembno in pozitivno zanjo in za njen narod. Tako kot praznujemo kulturne in druge praznike. Vsi se spominjamo enakih vsebin, bitk, zmag in porazov, mirovnih konferenc in tako naprej, vedno je nekdo na eni, nekdo pa na drugi strani. Tega se lahko lotevamo na različne načine, pomembno pa je poznati zgodovino in pri tem ne zanemariti nikogaršnjih čustev, še manj pa povzročati nelagodje. Država pač z nekimi svojimi elementi, simboli, praznovanji deluje na celem svojem ozemlju.

Torej bi morali razumeti, da Madžari v Sloveniji priključitve Prekmurja - slednji termin kot dopolnilo sedanjega poimenovanja praznika predlaga odbor za pripravo obletnice, katerega članica ste - ne morejo navdušeno praznovati, ker so bili z isto pogodbo od matice odrezani. Kaj pa porabski Slovenci, ki prav tako niso združeni s preostalimi Slovenci?

Iz tega vidika, da je zmaga priključitev državi, kjer živi večina naroda - seveda pa ni nujno, da je zmaga le to, zmaga je lahko, da živiš v bolj demokratični državi, lahko to, da se v njej dobro počutiš, če imaš zagotovljene vse človekove, narodne, kulturne in druge pravice. Glede na dejstvo, da so bili z razmejitvijo ločeni od matičnega naroda, so porabski Slovenci na Madžarskem na istem kot Madžari v Prekmurju.

Govorimo o združitvi, ampak v tistem času smo se združevali vsi, ne samo Slovenci v Prekmurju k neki "matični domovini". Koliko pa smo se v resnici združili?

Ja, od jeseni 1918 do jeseni 1919 smo se v bistvu združevali Slovenci, ki smo živeli v avstro-ogrski monarhiji (eni v t. i. avstrijskih deželah in drugi v kraljevini Ogrski) v neko novo državo, ki je zajela tudi del te bivše monarhije. Najprej v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov in nato v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Gre za prevratni čas, kjer so na meje vplivali sporazumi, sprejeti že med 1. svetovno vojno, pa seveda senžermenska in trianonska mirovna pogodba, ki sta na koncu določili mejo v tem delu nove države. Ne glede na to, da smo se v tistem kratkem času v bistvu vsi na neki način združevali, pa se mi zdi praznovanje združitve prekmurskih Slovencev ali teritorialne priključitve Prekmurja pomembno zato, da se od časa do časa spomnimo na to regijo. Čeprav je Slovenija tako majhna, je Prekmurje še vedno pogosto zelo daleč stran od njenega središča, daleč od misli in daleč od odločilnih potez.

Kot zgodovinarka ste pogosto poudarjali, da je Prekmurje edini del ozemlja, ki ga je Slovenija kdaj dobila, povsod drugod je izgubljala. Na severu ne samo Koroško, tudi Radgonski kot, na zahodu itak, tudi na jugu, po drugi vojni na primer Štrigovo, po osamosvojitveni še kaj, pa seveda tudi Porabja ni dobila.

Res je, ta košček s takrat največ prebivalci, nekaj čez 90 tisoč, je dejansko edino območje, ki ga je Slovenija mirovnem procesu po prvi svetovni vojni dobila. In tudi na to je vredno spomniti in je vredno praznovanja, če se pogovarjamo o območju neke države. Tudi zato, ker je tedaj zunaj območja nove države, v kateri smo bili Slovenci konstitutivni narod, ostalo bistveno več ozemlja, ki so ga večinsko naseljevali Slovenci. Tretjina vseh Slovencev je še vedno živela v sosednjih državah kot manjšina. In tu smo si z Madžari v precej podobnem narodnem položaju.

Je bilo pred prvo svetovno vojno v današnjem Prekmurju kaj drugače kot v drugih slovenskih deželah, ali pa predvsem to, da smo bili na obrobju, bolj ali manj pozabljeni. Če omenim samo delegacijo, ki je šla v Ljubljano prepričevat vlado, da bi se zavzela za tukajšnje sonarodnjake, pa je za odgovor dobila vprašanje: Tam da živijo Slovenci?

Res je bilo Prekmurje na obrobju tudi v kraljevini Ogrski, precej odmaknjena pokrajina s svojim arhaičnim življenjem. Šele konec 19. in na začetku 20. stoletja je razvoj prispel tudi sem z urbanizacijo okrajnih središč, novimi javnimi ustanovami, dobili smo bolnišnico, železnico, prve male obrate. Vendar je bila to še zelo zaostala pokrajina, 90 odstotkov prebivalstva je bilo agrarnega, zato ne čudi številno izseljenstvo, sezonstvo od srede 2. polovice 19. stoletja, ki se je nadaljevalo po prvi svetovni vojni. Tej vojni je dalo Prekmurje 3,3 odstotka prebivalstva. To so bili moški in izguba se je še dolgo poznala na celotni populaciji. Tudi med obema svetovnima vojnama. Značilno za ta prostor je, da so ženske opravljale vsa težaška dela na kmetijah, ker moških pač ni bilo, ker so padli v vojni ali pa so odšli za zaslužkom. Tako je ostalo tudi po drugi svetovni vojni, moški so odhajali na delo v tujino, ženske so vzdrževale kmetije, pogosto so odšle tudi same delat v tujino, za otroke in zemljo pa so skrbeli stari starši. Matjaž Kmecl je v svoji knjigi Zakladi Slovenije zapisal, da ima vsak Prekmurec v sebi del domovine in tujine, in to je res. Ni namreč družine, ki ne bi imela neke izkušnje tujine, nekoga nekje, v Ameriki, Franciji, ali da nekdo ne hodi delat nekam čez mejo.

Ali je možna revizija trianonske pogodbe? Morda za koga neumno vprašanje, vendar se v Prekmurju o tem govori že nekaj časa. Je mogoče, da bi bilo kje zapisano kaj takega, česar ne bi vedeli?

Ne bom rekla, da ni možna revizija, ampak ne v smislu, da v pogodbi kje kaj piše. Toda revizija je enkrat vendarle že bila. Madžarsko revizionistično gibanje je bilo med vojnama zelo močno, povezali so se z nacistično Nemčijo in fašistično Italijo in pred začetkom vojne dosegli, da so z arbitražami dobili nazaj del območja v Romuniji, na Slovaškem. In potem so na strani Nemčije stopili v vojno proti Jugoslaviji. V takšni obliki je revizija možna, takih dejanj ne moremo nikoli izključiti. Zato pa je tako pomembno, da smo v svojih reakcijah previdni, predvsem pa morajo biti previdni politiki, ko se odločajo mobilizirati svoje prebivalstvo z vzbujanjem frustracij, podoživljanjem zgodovinskih krivic in kar je še podobnega ...

Kako ste razumeli opozorilo narodnostnega poslanca Ferenca Horvatha, da je treba biti, kot sam pravi, subtilen pri teh vprašanjih in da ni dobro siliti otrok madžarskih staršev slavit to obletnico, ki za Madžare pač ni razlog za praznovanje.

Če obstaja kakršen koli poskus, da nekdo nekoga sili, da nekaj praznuje, Madžara ali Slovenca, celo otroke, to je že samo po sebi narobe. Pomembno je v šolah razlagati zgodovino, zgodovinska dejstva, kako in kaj se je dogajalo, praznuje pa vsak, kot pač praznuje. Šola bo seveda praznovala državni praznik, ker je uradno na slovenskem ozemlju, ni pa prav, da bi poskušali negativno gledati na prebivalce, če se odločijo, da ne bodo praznovali. To je njihova demokratična pravica. Prav je, da se ob teh dogodkih povežemo, skupaj govorimo o njih in se zavedamo, kaj je za koga kaj pomenilo. Na koncu koncev, ali bi bilo prav, če bi slovenske otroke silili, da morajo praznovati obletnico koroškega plebiscita, čeprav je to sicer za Avstrijo in nemško prebivalstvo Koroške praznik? Kakšno bo poučevanje zgodovine, naj bo naj bo urejeno znotraj učnih programov, šole naj sodelujejo pri dogodkih tako, da bodo otroke povezovale, ne ločevale, država pa naj na celotnem ozemlju pač deluje kot država skupaj s svojim šolskim sistemom.

Torej kot pravite: da se učimo zgodovine tako, kot je bila, oziroma jo lahko razumemo vsak po svoje.

Seveda, vsak tako stvar razume po svoje in seveda imamo neko vzgojo o narodni in nacionalni pripadnosti. Pomembno je kako jo izvajamo, kako se učimo zgodovino. Vsak narod ima svoj zgodovinski razvoj, tudi zgodovine se učimo različno, ko pridemo skupaj. V dvojezičnih šolah ne moremo zgodovine poučevati tako, da prekopiramo učbenike iz ene ali druge države, treba je biti bolj subtilen. Tudi zgodovinarji, Slovenci in Madžari v Sloveniji, se ne pogovarjamo o zmagovalcih in poražencih tako kot kolegi iz nekaterih drugih držav, poskušamo se pogovarjati prek človeških položajev, kaj je bilo za koga kot narod v zgodovini pozitivno ali negativno, pa tudi, kaj to pomeni čisto človeško. Torej smo se že naučili neke subtilnosti.

In te spremembe se kažejo tudi na zunaj, danes je normalno, da o isti tematiki izdajate dvojezični zbornik s prispevki avtorjev iz več držav.

To je vsekakor dober način. Primer je nedavno izdano zbornik ob 100-obletnici senžermenske meje na radgonskem območju. Vsako desetletje je bil ob obletnici kakšen simpozij, tudi letos mednarodni simpozij Sazuja, na njem so bili različni pogledi na dogajanje in zbornik bo združil in predstavil nekaj zanimivih tem, znanstvenih pogledov na zgodovinsko dogajanje.

V povezavi z obletnico priključitve ali pa kar tako se ob Prekmurju neredko omenja fenomen Murske republike. Upravičeno, je bil res pomemben zgodovinski dogodek, ali pa bolj ali manj neka atrakcija?

Priznam, da me moti, ker se ob obletnicah tri četrtine časa pogovarjamo o Slovencih in Madžarih, preostalo četrtino pa o Murski republiki in Vilmošu Tkalcu. Ker je pač atraktivno, kaj bodo rekli Madžari, ali je morda kje kakšen provokativni plakat, ali je politik na svoji strani objavil kakšen zemljevid, in seveda kaj je z Mursko republiko in ali jo bomo imeli Prekmurci še kdaj, ko nam bo vsega dovolj. Namesto da bi govorili o tistem, kar je za Slovence pomembno. O tem, da je postalo Prekmurje del Slovenije oziroma Kraljevine SHS, kako pomembno je bilo proslovensko gibanje med tukajšnjimi Prekmurci tukaj, med podporniki slovenstva, ki so že prej veliko naredili za ohranjanje jezika, naroda, slovenske kulturne podobe prostora. In seveda tistih, ki so za priključitev zelo veliko naredili na mirovni konferenci, od dokumentov do lobiranja, da je na koncu jugoslovanska vojska dobila dovoljenje za zasedbo Prekmurja.

Torej ostaja republika bolj ali manj spominek, s katerim se Prekmurec "postavi" v Ljubljani, ko je slabe volje?

Murska republika s temi razmerami nima nič, bila je dogodek z drugim ozadjem in nima podlage v narodni samoodločbi Slovencev. Na Madžarskem je takrat nastopila socialistična oblast, Tkalec je bil del te oblasti, vendar so bile v ozadju špekulacije, podpora madžarske emigracije ... Ja, bil je to zanimiv dogodek v zgodovini, minitrenutek Prekmurja, ki pa nima zveze z akcijo Slovencev v Prekmurju, s katero so postali del širšega narodnega telesa.

Murska Sobota, 28. junija (STA)

Arhiv

Zadnji članki

2019

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2018

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2017

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2016

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2015

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2014

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2013

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2012

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar