Delavec - tožnik, je delal na višini približno 5,8 m; nesreča pa se je zgodila, ko je na podestu objekta nameščal pohodne rešetke. Delo je potekalo tako, da so se odprtine na podestu, ki so bile pokrite s provizoričnimi ploščami, postopoma zapirale s pohodnimi rešetkami. Drugo za drugo je bilo treba odstraniti provizorične plošče in jih zamenjati s pohodnimi rešetkami. Odprtina, skozi katero je delavec padel, je nastala tako, da je delavec predhodno umaknil ploščo. Z varnostnim pasom, ki ga je sicer imel nameščen okoli pasu, ni bi pripet na navezno vrv.
Sodišči prve in druge stopnje sta skladno s 150. členom Obligacijskega zakonika (OZ) ugotovili, da za škodo od nevarne dejavnosti odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja. Tožnik je opravljal delo za toženko na od tal dvignjenem podestu in je pri tem padel z višine več kot petih metrov. Sodna praksa zastopa povsem jasno stališče, da je delo na (takšni) višini nevarna dejavnost. Tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, se skladno s 153. členom OZ lahko odgovornosti za škodo izogne le, če dokaže, da škoda izvira iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari, in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, oziroma če je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožnik k škodi soprispeval 20 odstotkov, drugostopenjsko sodišče pa je ta odstotek zvišalo na 40 odstotkov.
Vrhovno sodišče je s sodbo opr. št. VIII Ips 321/2017 z dne 6. novembra 2018 sicer zavrnilo navedbe toženke, da je njena odgovornost izključena, saj v postopku ni bilo dokazano, da je škoda nastala izključno zaradi tožnikovega dejanja. Ker je delo potekalo tako, da je bilo treba ploščo, ki je bila provizorična, odstraniti in na prazen prostor namestiti pohodno rešetko ter jo pritrditi z vijaki, samo to, da je tožnik odstranil ploščo, ne kaže na njegov soprispevek, saj je bila odstranitev provizorične plošče del delovne operacije. Zato se toženka v reviziji neutemeljeno zavzema za večji soprispevek na podlagi dejstva, da je tožnik ploščo umaknil sam.
Vrhovno sodišče pa je pritrdilo toženki, da je delež tožnikovega soprispevka, ki ga je določilo sodišče druge stopnje, prenizek zato, ker delavec varnostnega pasa ni namestil na navezno vrv. To pomeni, da je zavestno opustil eno od osnovnih dolžnosti delavca iz 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) – spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljanje dela, da zavaruje svoje življenje in zdravje. Glede na visoko stopnjo tveganja, ki ga prinaša delo, kakršno se je na višini opravljalo v obravnavanem primeru, je nespoštovanje varnostnih navodil okoliščina, ki ji je pri oceni tožnikovega soprispevka sodišče druge stopnje pripisalo premajhen pomen. Toženka mu je omogočila uporabo varnostnega pasu. S tem, ko ga je tožnik le namestil okoli pasu, ne da bi ga pripel na navezno vrv, je povečal verjetnost nastanka škodnega dogodka, saj bi pravilna uporaba varnostnega pasu preprečila padec v globino. Opustitev dolžne skrbnosti tožnika je pomembno vplivala na nastanek škodnega dogodka, zato pravilna uporaba materialnega prava narekuje povečanje njegovega soprispevka na 60 odstotkov, pri čemer je sodišče pri določitvi višine soprispevka izhajalo iz podobnih primerov.
Tudi v zvezi z določitvijo višine odškodnine je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je sodišče druge stopnje le-to določilo previsoko. Po primerjavi z drugimi podobnimi primeri, kjer so poškodovanci utrpeli podobne poškodbe (politravmo), kot tudi telesne in duševne bolečine ter strah, je sodišče znižalo višino odškodnine ter skladno z uspehom toženke odločilo tudi o stroških, nastalih v postopku.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
