Posebej problematično je življenje v dolgotrajni revščini, saj si ljudje ne morejo privoščiti nekaterih dobrin, storitev in dejavnosti, ki so običajne za družbo, v kateri živijo, in se zaradi tega oddaljijo od socialnega okolja ali celo izolirajo iz družbe.
V Sloveniji je bil lani tveganju socialne izključenosti izpostavljen vsak šesti, v celotni EU pa vsak četrti prebivalec, kažejo podatki Statističnega urada Slovenije (Surs). Dlje časa je pod pragom tveganja revščine v Sloveniji lani živelo 8,2 odstotka ali 148.000 oseb, kar je nekoliko manj kot leto poprej.
A bistvenega zmanjšanja prošenj oziroma družin, ki se obrnejo po pomoč, na Zvezi prijateljev mladine Slovenije (ZPMS) ne opažajo, je pojasnila generalna sekretarka Breda Krašna. Še vedno na njih naslavljajo precej prošenj za pomoč pri nakupu hrane in šolskih potrebščin ter pri plačilu položnic.
Prav tako opažajo trend, da sta v družinah, ki se po pomoč obrnejo na ZPMS, zaposlena oba starša, ki prejemata minimalno plačo in ne zmoreta pokrivati vseh stroškov, ali pa pomoč iščejo enostarševske družine. Temu pritrjujejo tudi v slovenskem Unicefu, kjer opozarjajo, da se je tveganje revščine povečalo ravno v enostarševskih gospodinjstvih. Lani je revščino tvegalo 30 odstotkov takšnih gospodinjstev, kar je skoraj za pet odstotnih točk več kot leto poprej.
Reševanje revščine niso samo plačane položnice
Pod pragom tveganja revščine je po podatkih Eurostata za leto 2016 v državah članicah EU živelo 17,3 odstotka ali približno 87 milijonov ljudi. V Sloveniji je lani pod pragom tveganja revščine živelo 13,3 odstotka ali 268.000 ljudi. Mesečni razpoložljivi neto dohodek teh ljudi je bil nižji od 636 evrov na odraslega člana gospodinjstva, še kažejo podatki Sursa.
Relativno revni, delež katerih merijo statistični uradi evropskih držav, so sicer tisti ljudje, ki si zaradi nizkega dohodka ne morejo privoščiti načina življenja, ki je običajen za družbo, v kateri živijo. Pri tem ne gre vedno za pomanjkanje dobrin in storitev, nujno potrebnih za življenje, ampak tudi za dostop do nekaterih dobrin, ki so za družbo, v kateri živijo, običajne. To so na primer dostop do informacijsko-komunikacijske tehnologije, študija, potovanj in druženja s sovrstniki, pojasnjujejo na Sursu.
"Država preživetje še vedno razume, da je nekdo sit in da plača položnice. A pozabljamo, da imajo ljudje tudi pravico do nakupa knjige, da otroku omogočijo zunajšolske dejavnosti in da gredo na dopust. To je sestavni del zdravega življenja," je opozoril Boris Krabonja iz mariborske nevladne organizacije Up-ornik.
Že otroke naučiti, kako poskrbeti zase
Revščina je po opažanjih slovenske fundacije za Unicef v času gospodarske krize in varčevalnih ukrepov močno zaznamovala tudi življenja otrok v Sloveniji. Podatki Sursa namreč kažejo, da se je stopnja tveganja revščine otrok povišala, in sicer iz 11,9 odstotka v letu 2016 na 12,8 odstotka v letu 2017.
V EU pa je tveganju revščine ali socialne izključenosti izpostavljen eden od štirih otrok, pri čemer neustrezno izobraževanje in zdravstveno varstvo ogrožata njihove temeljne pravice, odvzete pa so jim tudi priložnosti za izhod iz revščine, kaže poročilo Agencije EU za temeljne pravice. Ljudje, ki zdaj živijo v pomanjkanju, ta vzorec prenašajo tudi na svoje otroke, je opozoril Krabonja.
Zato so po besedah generalne sekretarke ZPMS Krašne izjemno pomembni tudi njihovi projekti in programi, s katerimi otroke skušajo učiti, kako poskrbeti sami zase. "Ni pomembno samo, da otroka nahranimo in oblečemo. Zelo pomembno je tudi, da ga usposobimo, da se bo kasneje, ko bo odrasel, znal sam nahraniti in obleči," je poudarila.
Ob tem je izpostavila letovanja ZPMS, ki so priložnost, da otroke za nekaj dni izločijo iz okolja, ki je lahko težko, neprijetno in problematično. Odmik od domačih prostorov je tudi priložnost za učenje, kako preživeti brez staršev, in spoznavanje novih prijateljev iz povsem drugačnih socialnih okolij.
Manevrski prostor za nove rešitve ostaja
Blaginjo otrok je mogoče okrepiti z zaščito dohodkov gospodinjstev, v katerih živijo najrevnejši otroci, prav tako bi bilo treba opredeliti družinske transferje kot komplementarno dopolnitev k socialni varnosti družin, so izpostavili v Unicefu.
Tudi Krašna je prepričana, da se otroški dodatek ne bi smel šteti med dohodke družine: "Otroški dodatek je vendar nekaj, s čimer spodbujamo družine, da namenjajo ta sredstva za svoje otroke in jim omogočijo, da na primer lahko gredo v gledališče." Po njeni oceni prostor v izboljšavi sistemskih rešitev ostaja, začetek bi lahko bil že zvišanje minimalne plače.
"Ko je osebni dohodek dveh članov družine na pragu revščine, to v tri- ali štiričlanski družini ne zagotavlja nobene socialne varnosti," je kritičen tudi Krabonja, ki dodaja, da se gospodarska rast pozna predvsem višjemu srednjemu sloju in ne tistim na socialnem dnu. "Nimamo več veliko časa, da revščino začnemo reševati sistemsko," še poziva.
Ljubljana, 15. oktobra (STA)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
