c S

Iskanje varstva za starše lahko velik izziv

08.10.2018 Po razkritju dogajanja v enem od zasebnih zavodov za varstvo otrok starše predvsem uradne institucije pozivajo, naj dobro premislijo, komu predajo otroka v varstvo. A iskanje pravih informacij je v džungli ponudnikov najrazličnejših oblik varstva še posebej za starše, katerih otroci ostanejo brez mesta v javnem vrtcu, lahko velik izziv.

Minister za izobraževanje, znanost in šport Jernej Pikalo je v nagovoru staršem predšolskih otrok po tistem, ko so slovensko javnost vznemirili posnetki neprimernega ravnanja z otroki v enem od zasebnih zavodov, v petek zagotovil, da je v javnih vrtcih vseskozi zagotovljen ustrezen nadzor in zadeve veliko težje uidejo z vajeti. Starše je ponovno pozval, da se takrat, ko iščejo varstvo za svoje predšolske otroke, dobro pozanimajo o izvajalcu tega varstva.

Po zakonskih določbah lahko začne otrok vrtec obiskovati, ko dopolni 11 mesecev. Po podatkih ministrstva za izobraževanje za več kot tisoč javnih in zasebnih vrtcev s svojimi enotami, ki so vnesli podatke v njihovo aplikacijo, je trenutno v slovenskih vrtcih 3995 prostih mest, na čakalnem seznamu pa je 1823 otrok, od tega 1308 otrok, starih do tri leta. Težava lahko nastane, ko kapacitete v vrtcih krajevno ne sovpadajo s potrebami, tako lahko otroci ostanejo brez prostora v javnem vrtcu v kraju, kjer bivajo ali delajo starši.

Po podatkih ministrstva za izobraževanje je bilo v lanskem šolskem letu v vrtce vključenih 80,4 odstotka predšolskih otrok. Približno 98 odstotkov teh otrok obiskuje javne vrtce, dva odstotka pa zasebne.

Razlog za izbiro zasebnega vrtca tudi dodatne vsebine

Posamezne lokalne skupnosti prostorsko stisko v javnih vrtcih rešujejo s podelitvijo koncesij zasebnim, ki so s tem vključeni v javno mrežo vrtcev. Starši pa se za zasebni vrtec odločajo tudi zaradi drugačnega programa. Največ zasebnih vrtcev v Sloveniji je katoliških, nekateri vrtci delujejo po posebnih pedagoških načelih, kot sta denimo montessori in waldorfska pedagogika, mnogi zasebni vrtci pa starše privabljajo tudi z dodatnimi vsebinami, kot so spoznavanje enega ali celo dveh tujih jezikov, delo na vrtu oziroma veliko stika z naravo, športne dejavnosti, vključevanje terapevtskega psa ter učenje plesa oziroma glasbene in druge umetniške vsebine.

Kot je za STA pojasnila ravnateljica zasebnega vrtca Mala akademija Irena Marinko, ki deluje v Ljubljani, so na prvem mestu med razlogi, zaradi katerih se starši odločajo za njihov vrtec, poudarek na etiki, saj pri otrocih spodbujajo medsebojno pomoč in deljenje stvari ter uporabo besed hvala in prosim, ter tudi učenje tujih jezikov. Takšnih staršev, ki otroke k njim vpišejo zato, ker niso dobili mesta v javnem vrtcu, je po njenih ocenah med 10 in 20 odstotkov, ti pa običajno pridejo le za nekaj mesecev, dokler ne dobijo mesta v javnem vrtcu.

Razlika med javnim in zasebnim vrtcem je tudi v ceni programa

Razlika med javnim in zasebnim vrtcem je tudi v ceni programa in prispevku, ki ga starši plačujejo za vrtec.

Ceno javnega vrtca določa vsaka občina posebej, v letošnjem šolskem letu pa je povprečna polna cena programa po podatkih ministrstva za skupine otrok do 3. leta starosti 454,7 evra, za skupine starejših otrok pa 341,6 evra. Del te cene krije občina, del pa glede na uvrstitev v dohodkovni razred prispevajo starši, pri čemer za drugega otroka plačajo manj, za vse naslednje pa je vrtec brezplačen. Prispevek staršev tako znaša od 0 do 77 odstotkov cene, največ jih je bilo v minulem šolskem letu uvrščenih v peti dohodkovni razred, kar pomeni, da so prispevali 35 odstotkov cene.

V zasebnih vrtcih, ki imajo koncesijo ali subvencijo občine, del prispeva občina, starši pa plačujejo delež v skladu z dohodkovnim razredom, v katerega so uvrščeni. Toda zaradi nadstandardnega programa vrtcev, ki so vpisani v razvid ministrstva, so praviloma višje že osnovne polne cene programa vrtca, ki so sicer lahko ponekod enake ali za nekaj deset evrov višje od javnih, lahko pa znašajo tudi več kot 750 evrov. Šolnine za predšolske programe v okviru mednarodnih šol pa sežejo tudi od 5000 do 13.000 evrov na leto.

Pomanjkanje mest v vrtcih ni edini razlog za zasebnega varuha

Če starši varstvo za svojega otroka iščejo sredi šolskega leta, je iskanje mesta v vrtcu še težje, mnogi pa si predvsem za najmlajše želijo varstva v manjših skupinah otrok, zato se odločajo tudi za zasebne varuhe predšolskih otrok - po podatkih ministrstva jih je pri nas registriranih 335 - ki varstvo nudijo na domu, varujejo pa lahko največ šest otrok.

Za takšno obliko varstva se pogosto odločajo denimo starši večkrat bolnih otrok v upanju, da bi si prihranili vsaj nekaj bolniških odsotnosti iz službe. Kot je za STA povedala mamica prezgodaj rojenih dvojčkov, se je s to odločitvijo soočila po tistem, ko sta otroka začela obiskovati vrtec in se je število njunih obolenj močno povečalo. Tako pediatrinja kot svetovalna delavka v vrtcu sta ji kot alternativo predlagali prav možnost zasebnega varstva. V vrtcu je dobila tudi seznam kontaktov preverjenih varuhov otrok na domu v kraju bivanja. Te kontakte je preverila tudi pri drugih mamicah iz svojega kraja, da se je lažje odločila.

Varuhinja otrok Monika Volčini, ki otroke v Domžalah varuje že skoraj desetletje, je za STA pojasnila, da so ravno priporočila mamic tista, ki druge starše najpogosteje pripeljejo v stik z njo. "Enostavno me najdejo," je dejala in pojasnila, da oglasov za svojo dejavnost ne objavlja. Potrdila je, da je ravno manjša skupina in s tem manj možnosti za bolezni tisto, v čemer starši vidijo največjo prednost take oblike varstva.

Otroci, ki jih varuje, so praviloma stari do tri leta, nekateri, ki pridejo sredi šolskega leta, ostanejo le nekaj mesecev do začetka šolskega leta, ko se vpišejo v vrtec, nekateri pa ostanejo do dve leti. Cena za varstvo se po njenih navedbah giblje od 180 do 370 evrov in je odvisna od tega, koliko ur na dan je otrok v varstvu prisoten in koliko dni na teden sploh pride v varstvo, saj nekateri ne hodijo vsak dan. Ob tem je pojasnila, da je bilo pred leti v Domžalah precej varuhinj otrok, saj je v tamkajšnjih vrtcih primanjkovalo mest, v zadnjih letih pa se je število varuhinj močno skrčilo.

Volčinijeva tudi ugotavlja, da so zaradi primera v zavodu Kengurujčki, ki sicer ni bil vpisan v razvid ministrstva, vsi zasebniki prikazani v slabi luči. "Toda ni povsod tako," je poudarila in dodala, da ji največ o njenem delu povedo priporočila mamic.

Recepta, kako prepoznati dobro varuško, ni

Starši so pri izbiri varušk svojih otrok tako za vsakodnevno dopoldansko kot za občasno nekajurno varstvo pogosto v dilemi, a univerzalnih receptov, kako skozi en pogovor prepoznati dobro varuško, ni. Predsednica Skupnosti vrtcev Slovenije Janja Bogataj je za STA pojasnila, da bi jo za svojega otroka izbrala zgolj na priporočilo ljudi, ki jim zaupa in so že sami imelo dobro izkušnjo. "Zgolj samo prijaznost tisti hip je premalo," je opozorila glede razgovora s kandidatko za varuško.

Ob tem je pojasnila, da so pri izbiri vzgojiteljev za prosta delovna mesta v njihovem vrtcu med drugim pozorni na to, kako nekdo, ki ga sprva zaposlijo za preizkusno dobo, ravna z otroki, kakšen odnos ima do staršev, ali pozna razvojno psihologijo otrok in prepozna posebnosti posameznih otrok ter jih zna vzpodbujati. Dobrega vzgojitelja je moč prepoznati tudi po tem, kako se otroci počutijo v njegovi oskrbi, ter kako rešuje različne situacije. "Običajno so dobri vzgojitelji veseli, znajo predlagati izboljšave in sami načrtujejo spremembe," je še pojasnila.

Znak za alarm pa so lahko po njenih navedbah "bolj grobo gibanje, bolj grobe reakcije in grimase ter spreminjanje razpoloženja v odnosu do otrok, staršev in drugih zaposlenih".

Poudarila pa je, da je za vzgojiteljski poklic najbolj pomembno to, kar posameznik prinese iz otroštva. Tako so po njenem mnenju praviloma najboljši vzgojitelji tisti, ki se za ta poklic odločijo takoj po osnovni šoli na podlagi intuicije, da želijo biti vzgojitelji, nato pa se skozi večleten izobraževalni proces usposobijo in oblikujejo za ta poklic. Tako kot med izobraževalnim procesom pa je pomembno, da se z vzgojitelji dela tudi v času njihovega opravljanja poklica, je poudarila.

Pot do vzgojiteljskega poklica po različnih bližnjicah se ji ne zdi prava. Kot je pojasnila, se namreč nekateri zaradi možnosti zaslužka in odprtja dejavnosti na hitro odločajo za prekvalifikacijo oziroma krajše tečaje, česar pa ne more podpirati.

Ljubljana, 06. oktobra (STA)


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.