V osemdesetih letih 20. stoletja je Nova Zelandija začela uporabljati inovativen pristop pri reševanju težav v družini in v zvezi z njo. Zakon o otrocih, mladih in njihovih družinah iz leta 1989 je prvič zajamčil pravico družine do sodelovanja v postopku družinske konference v primerih neustrezne skrbi za otroke, njegov cilj pa je iskanje rešitve, ki bi omogočila, da otrok ostane v družini, in hkrati zagotovila otrokovo varnost ter upoštevanje njegovih najboljših interesov. Družinska konferenca se danes uporablja v številnih državah na vseh celinah, trend širjenja sprejemanja modelov družinske konference v svetu pa se nadaljuje. V zadnjih letih se ta institut skupaj s še nekaterimi drugimi mehanizmi za pravno zaščito otrok čedalje pogosteje uporablja v primerih zanemarjanja in zlorab otrok.
Družinska konferenca (angl. family group conferencing; family group decision making) je razmeroma nova oblika zaščite otrok v državnih sistemih pravnega in socialnega varstva. Gre za postopek, ki člane družine s podporo pristojnih institucij spodbuja, da prevzamejo odgovornost pri iskanju rešitev v primerih nasilja, njegov cilj pa je zagotavljanje pogojev, ki bi otroku omogočili, da ostane v krogu družine. Pri družinski konferenci gre za zbiranje članov širše družine in drugih oseb, ki imajo pomembno vlogo v otrokovem življenju, na pobudo in s podporo pristojnih državnih institucij. Cilj konference je sprejetje t. i. družinskega načrta, s katerim se določijo koraki, ki jih je treba storiti za zagotovitev nadaljnje skrbi za otroka znotraj družinskega kroga.
Družinska konferenca sloni na razumevanju, da v okviru družine kot specifične družbene skupnosti delujejo vplivi in sile, ki so posebej pomembni za njeno normalno delovanje. Model družinske konference vsebuje najpomembnejše prvine prakse zagotavljanja spoštovanja najboljših interesov otroka, saj skrb za otroka postavi na osrednje mesto, upošteva in spodbuja notranje sile družine ter spoštuje družinsko okolje kot najpomembnejši razvojni dejavnik v otrokovem življenju.
V zadnjih letih je opazen razvoj številnih pravnih okvirjev in praks v smeri spoštovanja standardov, ki se na področju družinskega prava vzpostavljajo na evropski in svetovni ravni. Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah v 5. členu poudarja primarno vlogo širše družine in njen pomen za pravilen otrokov razvoj, državam pogodbenicam pa nalaga obveznost spoštovanja odgovornosti, pravic in dolžnosti staršev oziroma članov širše družine, da otroku zagotovijo ustrezno usmerjanje in svetovanje pri uveljavljanju njegovih pravic, ki jih priznava ta konvencija. Ena od pravic, ki jih zagotavlja, je otrokova pravica do svobodnega izražanja svojega mnenja o vseh zadevah v zvezi z njim.
Hkrati 19. člen konvencije ureja zaščito otroka (med drugim) tudi pred vsemi oblikami zlorab in zanemarjanja ter določa potrebo po takih zaščitnih ukrepih, ki naj »vključujejo učinkovite postopke za sprejemanje socialnih programov, ki otroku in tistim, ki skrbijo zanj, zagotavljajo potrebno podporo«. Avtorji konvencije tako poudarjajo pomen preventivnega pristopa k problemu nasilja nad otroki in nudenja podpore družini pri prevzemanju odgovornosti za reševanje težav. Družinska konferenca zagotavlja spoštovanje teh standardov, saj mobilizira širšo družinsko mrežo za zaščito otroka pred zanemarjanjem in zlorabami, hkrati pa priznava avtonomijo pri sprejemanju odločitev, zagotavlja uresničevanje pravice otroka pri sodelovanju in ne izključuje državnih nadzornih mehanizmov, s katerimi se zagotavlja, da odločitve, sprejete znotraj družine, pri vsem tem jamčijo za otrokovo varnost in njegov najboljši interes.
Rojstvo družinske konference
Sodoben koncept družinske konference črpa navdih iz maorskega izročila. Zato je bil v sodobnem smislu prvič razvit prav na Novi Zelandiji, ko je Zakon o otrocih, mladih in njihovih družinah začel jamčiti družinsko konferenco kot pravico družine pri reševanju težav, ki zadevajo otroke. Ta korenit preobrat je bil odgovor na pogoste pripombe političnih predstavnikov Maorov, da sistem pravne in socialne zaščite Nove Zelandije ne pozna ukrepov, ki bi upoštevali maorske vrednote. Maori namreč najpomembnejšo vlogo pri reševanju družinskih sporov dajejo prav družinskim članom. Kolonizacija Nove Zelandije in velik vpliv britanskega sistema na vsa področja družbenega življenja sta kulturne vrednote ter družbene obrazce staroselskih Maorov potisnila na rob.
Pred uvedbo modela družinske konference je prevladovala praksa zaščite otrok, pri kateri so imela glavno pristojnost sodišča, zakonske določbe pa so predvidevale reševanje primerov zlorab in zanemarjanja otrok predvsem z uporabo institucionalnih kanalov, nekaj je bilo tudi alternativnih vidikov skrbi za otroka. V praksi zaščite otrok so imele poseben položaj konference primerov in drugi načini, v okviru katerih so najpomembnejše odločitve o otrokovem življenju sprejemali strokovni delavci (pravniki, socialni delavci, psihologi itd.). Podobno kot v številnih drugih državah so bili strokovni delavci zakonsko pooblaščeni, da posežejo v družinske odnose, če ocenijo, da otroku grozi nasilje.
Posledice takih odločitev so bile najpogosteje odvzem otroka iz družinskega okolja in njegova namestitev v socialnovarstvene ustanove ali v rejništvo ali sprožitev postopka posvojitve. Kot najboljše okolje za otrokov razvoj so se štele izključno družine s stabilnimi družinskimi odnosi. Če pa je prišlo do družinskih težav, ki bi lahko ogrozile otrokov razvoj, zlasti v primerih nasilja, je bil glavni ukrep zamenjava družine ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> doc. dr. Jelena Arsić: Družinska konferenca - partnerstvo države in družine v primerih nasilja nad otroki
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
