Iskalci mednarodne zaščite v Slovenijo prihajajo že desetletja, ob nekaj deset ali nekaj sto prošnjah na leto se je vrhunec zgodil leta 2000 z begunskim valom iz Irana, ko je prošnjo za azil vložilo več kot 9000 oseb. V naslednjih letih je število prošenj večinoma upadalo, nato pa so državo predramile množice prebežnikov, ki so začele prihajati jeseni 2015. V letih 2016 in 2017 se je število prosilcev za mednarodno zaščito povzpelo krepko prek tisoč. Tudi nekateri od njih so, tako kot mnogi, ki v Sloveniji za azil sploh niso zaprosili, odšli naprej, status pa je država priznala dobri desetini prosilcev - lani 152, leto prej pa 170.
Med njimi je tudi 50-letni državljan Sirije Ali, ki v Slovenijo ni prišel skrivaj kot tisoči drugih, ampak je 12. maja 2016 zjutraj priletel iz Grčije. Vključen je bil namreč v program premestitev iskalcev mednarodne zaščite znotraj EU, v okviru katerega je iz Italije in Grčije doslej v Slovenijo prišlo 253 oseb, predvsem državljanov Sirije, Eritreje in Iraka, večina jih je mednarodno zaščito že prejela.
Slovenija, ki za vsako premeščeno osebo prejme 6000 evrov, se je sicer zavezala sprejeti 567 oseb, toda Italija in Grčija nista predložili dokumentacije za premestitev celotne kvote, so pojasnili na notranjem ministrstvu.
Ali, ki je v Grčijo prišel z ženo in otrokoma, za Slovenijo niti ni vedel, pokazali so mu jo na zemljevidu. Zdaj se poskuša tu udomačiti, se naučiti jezika in predvsem najti službo, ki bi jim omogočala preživetje.
"Služba - jezik - problem," pove z osnovnim znanjem slovenščine in pojasni, da je za opravljanje skoraj vsake službe potrebno znanje jezika. Slovensko se je začel učiti po nekaj manj kot treh mesecih po prihodu v Slovenijo, ko je dobil priznan status in se je vključil v trimesečni orientacijski program Slovenske filantropije.
Vsebina programa, ki poteka 25 ur tedensko, je zakonsko določena, obsega osnove slovenščine ter pomoč pri urejanju dokumentov in praktičnem spoznavanju vsakdanjega življenja. Že zaradi slednjega se priseljenci programa radi udeležujejo, saj jim pomagajo urediti prijavo bivanja, prijavo na zavod za zaposlovanje, prijavo za denarno socialno pomoč, uredijo jim osebnega zdravnika, vpišejo otroka v vrtec, opažajo na Slovenski filantropiji.
Po končanem programu, ki ga je pohvalil, se je Ali, kot je predvideno, vključil v 300-urni program učenja slovenščine in spoznavanja družbe.
Tako se je danes sposoben v slovenščini sporazumevati o nekaterih osnovnih stvareh, zaplete pa se denimo, ko mora k zdravniku. Če ne najde prostovoljca-prevajalca, si včasih pomaga tudi tako, da ga pokliče po telefonu in mu pogovor prevaja na daljavo. Denimo na banko pa se večkrat odpravi z listom, na katerega mu nekdo zapiše, kaj želi.
Slovenskega jezika se učijo vsi v njegovi družini, najbolje pa gre najmlajšemu sinu, ki se je ob prihodu v Slovenijo star pet let vključil v vrtec in zdaj obiskuje osnovno šolo. Tako je pogosto hišni prevajalec. Tudi 18-letnemu sinu sicer slovenščina ne dela težav, težje pa je pri zgodovini in geografiji, saj se ti zelo razlikujeta od tistega, kar se je učil. Osnovno šolo je že končal v Siriji, a spričevala nima. Pri nas je opravil preizkus znanja, na podlagi rezultata se bo vključil v sedmi razred osnovne šole za odrasle.
V izobraževalne programe je pri nas v tekočem šolskem letu po podatkih ministrstva za izobraževanje vključenih 178 prosilcev in oseb z mednarodno zaščito, in sicer jih je 22 v vrtcih, 78 v osnovnih šolah, 17 v srednjih, 40 v programu osnovne šole za odrasle, 14 na fakultetah, sedem mladoletnikov brez spremstva pa je v programu opismenjevanja, ki ga izvaja Ljudska univerza Postojna.
V programe se vključijo glede na svojo dotedanjo izobrazbo in želje. Kot je pojasnil izvajalec s Slovenske filantropije, so med begunci nepismeni pa tudi ljudje s fakultetno izobrazbo in takšni, ki so denimo vodili tovarne z več deset zaposlenimi.
Pri iskanju služb naletijo na različne ovire, poleg jezika so to tudi težave pri prehodu v drugo kulturno okolje ter težko prenosljiva znanja in delovne izkušnje zaradi razlik v šolskem sistemu. Velik problem ostaja priznavanje v tujini pridobljene izobrazbe, zlasti za osebe, ki s seboj nimajo ustreznih dokazil, so pojasnili na zavodu za zaposlovanje. Po njihovih navedbah je v evidenco brezposelnih trenutno prijavljenih 262 oseb z mednarodno zaščito, v letošnjem letu pa se je vsak mesec uspelo zaposliti več kot deset oseb.
Na zavodu so namreč za osebe z mednarodno zaščito in druge migrante pripravili posebne ukrepe, izvajajo program začetne integracije na trg dela, okrepili so sodelovanje z delodajalci, 18 oseb z mednarodno zaščito pa so doslej vključili v programe usposabljanja na delovnem mestu pri 17 delodajalcih.
Begunci zaposlitev najpogosteje najdejo na pomožnih delovnih mestih v proizvodnji, gostinstvu, turizmu, pri urejanju okolice. Nekateri so se zaposlili kot varilci začetniki, saj so pred tem opravili tečaj. V različnih organizacijah jim poskušajo ponuditi čim več različnih usposabljanj in tečajev.
Ali je po izobrazbi strugar, opravljal je tudi delo krojača in fotografa, med drugim je imel v centru sirskega Alepa fotografski studio. V Sloveniji je pripravljen opravljati kakršno koli delo, najraje pa bi delal v manjšem šiviljskem podjetju. Njegova žena je frizerka in bi želela to delo opravljati tudi tu, a je glede tega zelo pesimistična.
Sam je, kot pravi, optimističen, zaveda pa se, da so mnogi delodajalci beguncev veseli, ker jim lahko ponudijo nižje plačilo za že tako slabo plačana delovna mesta. Begunci najpogosteje dobijo zaposlitev na delovnih mestih, za katere delodajalci niso uspeli najti slovenskih delavcev, jim je pa lažje zaposliti osebo z mednarodno zaščito kot pridobiti delovno dovoljenje za osebo iz tretjih držav.
V kratkem bi se Ali lahko vključil v program usposabljanja na delovnem mestu v enem od celjskih podjetij, a težava ostaja prevoz iz Medvod, kjer so po selitvi iz integracijske hiše po dolgem iskanju le našli stanovanje. Poleg dragih najemnin, še posebej v Ljubljani, se pri iskanju stanovanja prebežniki namreč pogosto srečujejo še z eno veliko oviro - zaradi predsodkov lastnikov stanovanj se beguncem namreč vrata mnogokrat pred nosom zaprejo. Iskanje stanovanja je tudi Alijeva najbolj negativna izkušnja v Sloveniji. "Begunec? Ne, ne," je ponazoril odziv ob iskanju stanovanj in se pri tem vprašal: "Zakaj?"
Notranje ministrstvo ima sicer v lasti integracijski hiši v Ljubljani in Mariboru, a je v prvi prostora za 15, v drugi pa za 45 oseb.
Ali se zaveda, da je njegova prihodnost negotova in skrbi ga, kako bo v prihodnje preživljal družino. Za najemnino in stroške plačuje okoli 850 evrov na mesec. Trenutno družina prejema nekaj več kot tisoč evrov socialne pomoči in nekaj več kot 500 evrov denarnega nadomestila za zasebno nastanitev, do katerega so osebe z mednarodno zaščito upravičene 18 mesecev po izselitvi iz integracijske hiše z možnostjo podaljšanja, če redno obiskujejo tečaj slovenskega jezika.
Če službe ne bo dobil, bodo verjetno odšli naprej. Lepšo prihodnost želi namreč zagotoviti predvsem svojim otrokom. Obraz se mu razleze v nasmeh, ko pojasnjuje, da si 18-letni sin želi na srednjo šolo za računalništvo, najmlajši pa si želi postati pilot. 20-letna hči je poročena v Turčiji, v Slovenijo pa bi želel pripeljati še 24-letno hči in 22-letnega sina, ki sta študirala v Libanonu, a zaradi pomanjkanja denarja študija ne moreta nadaljevati. Še posebej žena je žalostna in zaskrbljena, ker sta tako daleč, se pa uspejo vsak dan slišati po telefonu.
Ljubljana, 26. aprila (STA)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
