Zoper to zavrnilno odločbo je vložila tožbo, s katero je zahtevala, da se ji dodeli vizum, ter zavrnila očitke, da bi lahko znanje, ki bi ga pridobila v času študijskega bivanja, zlorabila v svoji državi. Nemčija pa je poudarila, da je poznano delovanje SUT na področju raziskav v vojaške namene v mednarodni skupnosti. Prav zaradi tega je tudi zakonodajalec Unije z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 1264/2012 to univerzo prvič vpisal na seznam subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi ter nato ponovno z Izvedbeno uredbo št. 1202/2014. Ta ponovni vpis je utemeljen zaradi tesne in dokazane povezave te univerze z iranskim režimom na vojaškem področju ali na področjih, povezanih z njim.
Ker je predložitveno sodišče dvomilo o utemeljenosti sklicevanja na 6 (1)(d) člen Direktive 2004/114 o pogojih za sprejem državljanov tretjih držav za namene študija, izmenjav učencev, neplačanega usposabljanja ali prostovoljnega dela, je prosilo Evropsko sodišče za razlago tega člena. Ob tem je poudarilo, da Nemčija ni navedla nobene konkretne okoliščine, ki bi bila povezana z ravnanjem S. Fahimian ali z njenimi stiki s katero od oseb, poleg tega pa tudi ni pojasnila povezave med znanjem, ki naj bi ga S. Fahimian pridobila pri doktorskem študiju, in poznejšo zlorabo tega znanja.
Evropsko sodišče je s sodbo št. C-544/15 z dne 4.4.2017 najprej poudarilo, da 5. člen Direktive 2004/114 določa, da je sprejem državljanov tretjih držav na ozemlje države članice v skladu s to direktivo pogojen s preverjanjem pisnih dokazil o izpolnjevanju splošnih pogojev iz 6. člena te direktive in – če gre za državljana tretje države, ki je za sprejem zaprosil zaradi študija – posebnih pogojev iz 7. člena iste direktive. Študentje iz tretjih držav lahko pridobijo dovoljenje za prebivanje le, če izpolnjujejo te pogoje, države pa morajo preveriti, ali obstajajo razlogi, ki pomenijo nevarnost za javni red, javno varnost ali javno zdravje in ki lahko upravičijo zavrnitev sprejema takega državljana. Pri tem jim direktiva priznava polje proste presoje.
Čeprav direktiva ne opredeljuje pojma „javna varnost“, je sodišče poudarilo, da je bil ta institut že večkrat pojasnjen. Pojem „javna varnost“ zajema tako notranjo varnost države članice kot njeno zunanjo varnost. Na javno varnost tako lahko vpliva ogrožanje delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetja prebivalstva, pa tudi nevarnost resnih motenj v zunanjih odnosih ali mirnem sožitju med narodi ali ogrožanje vojaških interesov.
Prav tako se pri ugotavljanju ogrožanja javne varnosti ne zahteva takšno osebno obnašanje posameznika, ki predstavlja „resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo“ za osnovne interese družbe, temveč skladno z Direktivo 2004/114 zadostuje zgolj grožnja – čeprav potencialna – za javno varnost. Pri tej oceni se lahko poleg osebnega obnašanja prosilca upoštevajo tudi drugi elementi, ki se med drugim nanašajo na njegovo poklicno pot.
Glede na navedeno je Evropsko sodišče naložilo predložitvenemu sodišču, da ugotovi, ali so prosilki nemški organi zavrnili izdajo vizuma za namene študija, za katerega je zaprosila, upoštevajoč vse elemente, iz katerih je razviden položaj te osebe. Pri tem imata poseben pomen dejstvi, da je S. Fahimian diplomirala na SUT, ki je bila in ostaja vpisana na seznam subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, in da se raziskave, ki jih namerava v okviru svojega doktorskega študija opravljati v Nemčiji, nanašajo na občutljivo področje varnosti informacijskih tehnologij. Enako velja za dodatne informacije, ki jih imajo pristojni nacionalni organi in iz katerih lahko izhaja bojazen, da se bo lahko znanje, ki ga bo S. Fahimian pridobila v Nemčiji, pozneje zlorabilo za namene, ki so v nasprotju z ohranitvijo javne varnosti in ki jih predložitveno sodišče omenja v drugem vprašanju. Nacionalno sodišče mora tudi preveriti, ali je odločitev o zavrnitvi vizuma dovolj obrazložena in ali temelji na dovolj trdni dejanski podlagi.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
