Vereniging Openbare Bibliotheken, združenje vseh javnih knjižnic na Nizozemskem (VOB), meni, da bi se morala ureditev za običajne knjige uporabljati tudi za digitalno posojanje ter nasprotuje sprejetju novega zakona o knjižnicah, v katerem je predvideno, da se za digitalno posojanje elektronskih knjig na daljavo ustanovi nacionalna digitalna knjižnica. Po mnenju VOB naj bi že trenutni zakon o avtorski pravici urejal digitalno posojanje.
Nizozemsko sodišče je v sporu naslovilo predhodno vprašanje na Evropsko sodišče in sicer, ali se 1., 2. in 6. člen Direktive 2006/115/ES o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski pravici, na področju intelektualne lastnine lahko razlagajo na način "one copy, one user", to je posojanje primerka knjige v digitalni obliki na način, da se ta primerek namesti na strežnik javne knjižnice in uporabniku omogoči, da s prenosom na svoj računalnik reproducira navedeni primerek, pri čemer se lahko v obdobju izposoje prenese le en primerek in po izteku tega obdobja uporabnik primerka, ki ga je prenesel, ne more več uporabljati.
Evropsko sodišče je v sodbi C-174/15 presodilo, da ni nobenega odločilnega razloga, na podlagi katerega bi se posojanje digitalnih primerkov in nematerialnih predmetov izključilo s področja uporabe Direktive 2006/115. Takšna ugotovitev je utemeljena tudi s ciljem te direktive, saj je v njeni uvodni izjavi navedeno, da je treba avtorsko pravico prilagoditi gospodarskemu razvoju, na primer novim oblikam izkoriščanja. Posojanje, ki se izvaja v digitalni obliki, pa nedvomno spada med te nove oblike izkoriščanja, in s tem povzroča potrebo po prilagoditvi avtorske pravice gospodarskemu razvoju. Poleg tega bi bila popolna izključitev posojanja v digitalni obliki s področja uporabe Direktive 2006/115 v nasprotju s splošnim načelom, s katerim se določa visoka stopnja varstva avtorjev.
Sodišče je zaključilo, da upoštevaje pomembnost javnega posojanja digitalnih knjig in z namenom, da se ohrani polni učinek izjeme za javno posojanje iz 6. člena Direktive 2006/115, kot tudi prispevek te izjeme k promociji kulture, ni mogoče izključiti, da se navedeni člen direktive uporabi, kadar ima postopek, ki ga izvede javno dostopna knjižnica lastnosti, ki so v bistvu primerljive z lastnostmi posojanja tiskanih del. Sem sodi tudi posojanje knjig po sistemu "one copy, one user", torej posojanje primerka knjige v digitalni obliki, izvedeno tako, da se ta primerek namesti na strežnik javne knjižnice in uporabniku omogoči, da s prenosom na svoj računalnik reproducira navedeni primerek, pri čemer se lahko v obdobju izposoje prenese le en primerek in po izteku tega obdobja uporabnik primerka, ki ga je prenesel, ne more več uporabljati.
Vendar pa lahko države članice določijo dodatne pogoje, s katerimi se lahko izboljša varstvo pravic avtorjev preko tega, kar je izrecno določeno s to direktivo. V obravnavanem primeru se z nizozemsko zakonodajo zahteva, da je bil primerek knjige v digitalni obliki, ki ga da na voljo javna knjižnica, dan v promet s prvo prodajo tega primerka ali z drugim prenosom lastništva na njem v Uniji s strani imetnika pravice distribuiranja ali z njegovim privoljenjem v smislu 4. člena Direktive 2001/29/ES o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi. Sodišče presoja, da je treba za tak dodaten pogoj šteti, da je združljiv s to direktivo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
