Vprašanje ni naslovljeno le na načine izvajanja izobraževanja,v katerih prevladujejo že dolgo uveljavljene pasivne organizacijske oblike. Gre tudi za vsebino, predvsem pa za povezanost izobraževanja s praktičnim delom v pravosodju in za sodelovanje starejših, izkušenih nosilcev pravosodnih funkcij. Zdi se namreč, da zgolj povečevanje obsega (števila dogodkov) posameznih izobraževalnih dejavnosti, kljub vedno večjim delovnim, finančnim in kadrovskim vložkom, ki jih je gotovo treba pohvaliti, še vedno ne daje načrtovanih učinkov.
Zasnova in cilji izobraževanja
Želja po napredku na področju izobraževanja v pravosodju je razvidna že iz omenjene strategije Vlade Republike Slovenije, ki utemeljeno namenja veliko pozornosti dolgoročnim ciljem izobraževanja. To gradi na vzpostavitvi sistema natančno razdelanih kompetenc, ki se bodo postopno gradile, izpopolnjevale in preverjale za posamezne ciljne skupine naslovljencev. Vendar pa ta, sicer zgledno razdelan model kompetenc na ravni izobraževalnih metod v celoti ostaja na že doseženi ravni, saj načrtovanih novih ciljev ne podpira z navedbo načina njihovega doseganja, razen s povsem splošno opredeljenimi oblikami (usposabljanje, trening, izobraževanje in mentorstvo).
Gre torej za nadaljevanje sedanjega usposabljanja, ki mu strategija nekaj pozornosti namenja zgolj z vidika izbire predavateljev ter glede interdisciplinarnega in mednarodnega sodelovanja. Kar zadeva načine izobraževanja, pa iz uvodnega dela in predstavitve posameznih področij lahko povzamemo le, da poteka v velikih in manjših skupinah, uveljavljene metode pa so predavanja ex cathedra, delavnice, delo s primeri, simulacije procesov, na nekaterih področjih pa se načrtuje e-učenje, ki v času izdaje gradiva (24. april 2014) še ni delovalo. Kot uveljavljene metode so konkretneje opisani le posveti na Centru za izobraževanje v pravosodju v obliki enodnevnih delavnic, ki jih vodijo višji sodniki in uvajalne šole po posameznih pravnih področjih in se izvajajo enkrat letno. Pomembnejše vsebinske novosti glede načina doseganja ciljev (kompetenc) v gradivu niso razvidne.
K spremembam takega stanja bistveno ne pripomorejo niti posamezne pravosodne institucije same. Poudarjajo sicer velik pomen izobraževanja, glede izvajanja pa se v celoti sklicujejo na vlogo pristojnega ministrstva in njegovega CIP. Če je v posameznih gradivih problematika obdelana tudi vsebinsko,6 pa se omejuje na opozorila glede potrebe po intenzivnejšem izobraževanju za prednostna področja in glede zagotavljanja zadostnih finančnih sredstev.
V vsebinskem pogledu se tudi pri institucijah, ki obsežneje poročajo o opravljenem izobraževanju, navajajo le vsebine in že uveljavljene oblike, ocenjuje pa zgolj splošno stanje, brez podrobnejše analize učinkovitosti obstoječega sistema izobraževanja.
Poglavitna skrb je tako zaupana izvršilni veji oblasti, ki izobraževanje izvaja prek CIP, pravosodni deležniki pa tako stanje danes očitno sprejemajo kot naravno in nespremenljivo. S tem seveda na CIP prelagajo tudi vso odgovornost za potek in rezultate. To pa, ob nemerljivosti dejanskih učinkov posameznih metod izobraževanja, vodi do potrditve doseganja ciljev predvsem skozi količino opravljenega dela.
Naporov in dosežkov CIP na področju izobraževanja v pravosodju ni mogoče zanikati. Glede na splošno stanje, predvsem z vidika hitrosti postopkov, kakovosti odločitev in skupne učinkovitosti pravosodja, pa moramo dopustiti dvom o tem, da so rezultati sedanjega izobraževanja sorazmerni finančnim in kadrovskim vložkom. Vprašanje je tudi, ali je zdaj uveljavljen, centraliziran in od pravosodja organizacijsko ločen sistem usposabljanja in izpopolnjevanja najbolje in celo edino, kar (si) na tem področju lahko zagotovimo?
Za naše sedanje pravosodno izobraževanje je značilna organizacijska odtujitev od sodišč in drugih pravosodnih organov. Koncentracija izobraževalnih sredstev in oblik pri CIP je, poleg številnih pozitivih učinkov, povzročila tudi pretežno prepustitev skrbi za usposabljanje in izpopolnjevanje znotraj pravosodnih organov njihovim predstojnikom, brez jasno določenega vpliva, skrbi in odgovornosti nadrejenih organizacijskih enot in brez zakonodajnega okvira, ki bi izobraževanje povezal z vsakdanjim delom.
Da pri tem ne gre le za uveljavljeno prakso, ampak za konceptualno odločitev, je razvidno že iz zakonskih določb, ki urejajo sodniško izobraževanje.
Zakon o sodiščih skrb za izobraževanje in strokovno usposabljanje kadrov izrecno uvršča med zadeve pravosodne uprave. Na taki podlagi je določeno, da minister za pravosodje ustanovi CIP, ki skrbi za strokovno izpopolnjevanje ter usposabljanje za delo v pravosodnih organih in v tem okviru, poleg preostalih nalog, organizira in skrbi tudi za izvedbo različnih oblik stalnega izobraževanja sodnikov, strokovnih sodelavcev ter sodnega osebja. Vpliv uporabnikov se zagotavlja prek strokovnega sveta, v katerem poleg predstavnikov ministrstva in državnih pravosodnih organov ter njihovih društev sodelujejo tudi predstavniki pravnih fakultet. Pravosodno-izvršilna narava tako izvajanega izobraževanja je poudarjena tudi z določbo, po kateri delo strokovnega sveta vodi minister, pristojen za pravosodje, ali po njegovem pooblastilu državni sekretar, strokovni pomen izobraževanja pa z določbo, da CIP (operativno) vodi sodnik, ki je dodeljen na CIP, v skladu z določbami zakona, ki ureja sodniško službo.
Ta ureditev je na načelni ravni dopolnjena z določbami ZSS, ki določa sodnikovo pravico do izobraževanja in do povračila stroškov za izobraževanje, neizpolnjevanje dolžnosti strokovnega izobraževanja pa opredeljuje kot disciplinsko kršitev. V osrednjem delu ureditve tega področja zakon ureja le še sodniške štipendije, izrecno določa pravico do udeležbe v izobraževalnih oblikah, na posvetovanjih ali na drugih srečanjih pravnih strokovnjakov, vključno s pravico do odsotnosti z nadomestilom plače, ter načelo enakomernega izmenjavanja sodnikov v udeležbi pri izobraževalnih ali posvetovalnih oblikah.
Izobraževanje za potrebe pravosodja je sicer urejeno v posebnem zakonu, vendar se ta v obstoječem okviru omejuje le na pripravništvo zaradi usposabljanja za opravljanje sodniške funkcije in funkcije državnega tožilca, poklica odvetnika in notarja oziroma za opravljanje drugih del, za katere se z zakonom zahteva kot pogoj pravniški državni izpit. Poleg tega določa še način in pogoje, pod katerimi lahko magistri prava in univerzitetni diplomirani pravniki neposredno pristopijo k opravljanju pravniškega državnega izpita brez opravljanja pripravništva, deloma pa ureja tudi način in pogoje, pod katerimi Republika Slovenija podeljuje štipendije za potrebe sodišč in drugih pravosodnih organov.
Opisana ureditev je bila uveljavljena v letu 2004 s preoblikovanjem prejšnjega izobraževalnega centra Vrhovnega sodišča RS v Center za izobraževanje pri MP RS. Dejstvo, da velja že več kot deset let, je dodaten razlog za premislek o možni nadgraditvi, ki bi zagotovila ustreznejše izobraževanje.
Nadaljevanje članka > Hinko Jenull: Je mogoče drugačno izobraževanje v pravosodju?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
