»Kljub temu, da morda pravo včasih tudi različno razumemo, so zakoni vendarle zato, da omogočajo sobivanje. Če bi zakonodajo izvrševali v duhu ustavnih načel, če bi to počeli dosledno, bi živeli v prekrasni deželi,« je poudaril predsednik vlade dr. Miro Cerar.
Celoten posnetek razprave >> Okrogla miza (A)MORALNOST PRAVNIKOV
Na osrednjem slovenskem pravnem portalu IUS-INFO (www.iusinfo.si) se je konec novembra končal že štirinajsti izbor »10 najvplivnejših pravnikov«. Današnje okrogle mize, s katero se že tradicionalno končuje izbor, so se udeležili letošnji najvplivnejši pravniki (navedeni po abecednem redu): dr. Matej Avbelj, dr. Miro Cerar, dr. Janja Hojnik, Franci Matoz, Vlasta Nussdorfer, dr. Marko Pavliha, dr. Andraž Teršek in Nina Zidar Klemenčič, ddr. Klemen Jaklič pa se je prek spleta oglasil iz Združenih držav. Razprave se ni udeležil le mag. Goran Klemenčič, ki se je zaradi nujnih obveznosti v tujini opravičil.
Direktor družbe IUS SOFTWARE, ki ureja in razvija portal IUS-INFO, mag. Tomaž Iskra je navzočim najvplivnejšim pravnicam in pravnikom podelil priznanja in jih povabil k razpravi. V nagovoru je mag. Iskra povedal, da je v letošnjem izboru svoj glas oddalo rekordno število obiskovalcev portala, kar 4.332.
V razpravi z naslovom (A)moralnost pravnikov je dr. Marko Pavliha, ki se že vrsto let uvršča med izbrano deseterico in je letos povezoval razpravo, uvodoma poudaril: »(A)moralnost pravnikov se manifestira na več načinov. Pravniki s(m)o lahko politiki v zakonodajni ali izvršni oblasti, funkcionarji v pravosodju, uslužbenci v državnem zboru, strankah, vladi, na sodiščih, tožilstvih, ministrstvih in drugod, pozerji, lukrativni svetovalci politikom in obračalci plašča po vetru (prepogosto brez moralnih zadržkov), pasivni tolerantneži pravnih in etičnih zlorab ali osamljeni borci za pravico, ki jih žene civilni pogum. Družbeno breme seveda nosijo tudi odvetniki, notarji, pravniki v gospodarstvu in učitelji prava. V katero od omenjenih kategorij bi se uvrstili izbrani pravniki? Eden od paradoksov človeštva je, da kljub (pre)obilici prava še zdaleč ni vse tako prav, kot bi bilo pravilno, in navzlic zavedanju, kaj bi družba mórala, je morála zaspala v nočni môri. Zakaj? Kako izbrani pravniki osebno pripomorejo, da ne bi bilo tako?«
»Prvi in nujni ukrep je, da začnemo spoštovati pravo, ki smo si ga postavili,« je dejal predsednik Vlade dr. Miro Cerar. »Čeprav morda pravo včasih tudi različno razumemo, so zakoni vendarle zato, da omogočajo sobivanje. Če bi zakonodajo izvrševali v duhu ustavnih načel, če bi to počeli dosledno, bi živeli v prekrasni deželi.«
Po Cerarjevem mnenju pa je nujno tudi spoštovanje institucij. »Naprej si morajo institucije, ki ustvarjajo pravo, tudi z boljšim delom ustvariti več zaupanja med ljudmi, hkrati pa se moramo vsi državljani zavedati, da če bomo samo nekorektno kritični, če bomo površni v svojih kritikah in pasivni, ne bomo prav nič pripomogli k temu, da bodo te institucije boljše. Institucije pa potrebujejo tudi spodbudo, ne le kritiko.« Dotaknil se je tudi socialnega sporazuma, ki ga je Vlada v ponedeljek dosegla s sindikati javnega sektorja, saj je po njegovem mnenju dokaz, kako se lahko v naši družbi dviga stopnja zaupanja in spoštovanja.
Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer je prepričana, da če bi vsi vsak dan pomislili na Ulpijanov rek, pošteno živeti, drugega ne prizadeti in priznavati vse pravice, ki jih imajo tudi drugi, bi zagotovo imeli pri Varuhu manj dela in veliko srečnejših pisem. »V 348 strani dolgem poročilu Varuha za preteklo leto je kar 150 priporočil, zato si ne morem obetati, da bodo vsa tudi uresničena. Največji uspeh bi bil, če bi lahko v katerem od prihodnjih poročil tudi pohvalila institucije, ki bodo zaznale potrebe ljudi.«
Na vprašanje, ali je težko biti prerok v svoji domovini, drr. Klemen Jaklič odgovarja, da vsak človek umre sam. »Sam si odgovoren za svoje življenje in na koncu boš sam ostal z vprašanjem, kako si živel. To je ključno vprašanje, ki bi si ga moral vsak dan postavljati vsak pravnik in potem bi bilo tudi pri nas marsikaj drugače. Brez kančka metafizike pri tem ne gre. Vedno si torej prizadevam, da bi govoril resnico – seveda kot jo sam najbolj razumem in jo iskreno po svojih močeh najbolj dojamem. Tega si ne bom pustil odvzeti, to je kot kruh, kot voda, kot zrak, ki ga diham.«
Kritika in samokritika
Odvetnik Franci Matoz je prepričan, da je odvetnike treba kritizirati, kritizirati pa je treba tudi vse druge v pravosodju. »Seveda pa bo le objektivna, pravična in poštena kritika pripeljala od izboljšanja.« Nadaljeval je, da pa ne dovoli, da kdo od zunaj vpliva na njegove odločitve. »Če bom resnicoljuben in bom zagovarjal pravice in svoboščine svojih strank, bom to naznanil tudi javno. Čeprav bom morda deležen kritik, da kritiziram tiste, ki jih ne bi smel kritizirati.«
Odvetnica Nina Zidar Klemenčič je dejala, da mora odvetnik ohraniti etiko poklica. Razumeti bi moral, da v svojem poklicnem življenju ne bo zastopal samo ene stranke, temveč mora ohraniti integriteto za naslednjih trideset let. »Pogosto sem kritična do neargumentiranih napadov in kritiziranja dela sodišč in državnih organov - kar je večkrat opozorilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice -, katerih edini cilj je diskreditacija sodišč in izpodbijanje njihove avtoritete brez vsakršne resne dejanske podlage. To je zelo nevarno za pravno varnost in za obstoj pravne države. Ko bo neka kritična masa državljanov nehala zaupati v obstoj sodstva in dejstvo, da je zgolj sodstvo tisto, ki mora reševati konflikte, bomo imeli anarhijo. Naša dolžnost je, da argumentirano opozarjamo na anomalije, ki v sodstvu so, jih obrazložimo in konkretiziramo ter se čim manj zatekamo k posplošenim obtožbam.«
Po mnenju dr. Mateja Avblja je »ključ za vzpostavitev resničnih standardov, tudi moralnih, v Sloveniji, kritika in samokritika. Njuna predpostavka pa je dialog. V slovenski družbi prevladuje izrazito monistični princip, po katerem si vsak izoblikuje svojo resnico in ne želi prisluhniti drugim pogledom. Podobno je z moralo. Moralo je treba živeti, ne pa obešati na veliki zvon, tako da sami sebe opevamo kot moralne posameznike z visoko integriteto. Potem pa krivimo ogledalo, ki nam ga nastavi družba, ker zaradi odstopanja med besedami in dejanji dobesedno poči. Samokritika, dialog in prevzemanje individualne odgovornosti za vsa svoja ravnanja so pogoj za zdravje posameznika, institucij in s tem družbe.«
Profesorica na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru dr. Janja Hojnik je prepričana, da je EU danes pravzaprav edina oziroma vsaj najboljša alternativa za Slovenijo. V nasprotnem primeru bi prej prišli v položaj Moldavije kot pa Švice, po nekaterih študijah bi se gospodarska aktivnost v Sloveniji prepolovila. Nimamo namreč kakega zgodovinskega ozadja, zaradi katerega bi bila naša država posebna v ekonomskem smislu. »V dobi globalizacije je dejansko neumno – pa ne le za Slovenijo, temveč tudi za večje države, kot je Združeno kraljestvo – razmišljati, da lahko obstajamo kot posamezna država in da lahko tekmujemo z novimi velesilami. Mislim, da ni druge izbire, kot da smo del večjega bloka.«
Tega, kar se dogaja, pravi raziskovalec na Univerzi na Primorskem in ustavni pravnik dr. Andraž Teršek, se danes ne da več spremljati brez jeze. »Na neki točki te stvari preprosto zjezijo. Ko na primer administratorki ne smeš postaviti vprašanja – zakaj, ker se danes v Sloveniji o vsebini ne pogovarjamo več, ko centrom za socialno delo ne moreš dopovedati, kako grobo kršijo temeljne ustavne pravice, ker ji to ne zanima in se o tem ne želijo pogovarjati … Takrat postaneš jezen. Jeza je pravzaprav občutek nemoči, da ne glede na to, kakšne krivice se dogajajo ljudem in kako očitne so, da je že razprava o tem žalitev, ker se o tem ne bi smeli niti pogovarjati, ker so krivice tako očitne … odgovorni o tem ne želijo nič slišati. Prepričan pa sem, da bi marsikaj lahko spremenili že v nekaj minutah.«
Zbranemu omizju je dr. Teršek dal v skrbno presojo tudi predlog, kako bi lahko iz tega »pravniškega cehovskega lestvičenja« naredili nekaj, kar bi bilo bolj učinkovito. »Skupino desetih pravnikov bi formaliziral tako, da bi vsakdo, ki bi se vanjo uvrstil, za eno leto prevzel odgovornost in dolžnost – to bi bil tudi javni privilegij – pro bono pravniškega dela na različnih pravnih področjih. Mislim, da bi današnja ekipa lahko začela delati že 1. januarja 2015,« je bil konkreten dr. Teršek.
Sklepne misli sodelujočih
dr. Miro Cerar: »Morala je podstat etike, etika je podstat pravne kulture, ta pa politične kulture. Če začnemo pri sebi, se bo na koncu stvar poznala tudi pri družbi.«
ddr. Klemen Jaklič: »Išči svojo resnico in bodi pri tem iskren in s tem boš zadel bistvo. Zvest boš ideji, da sta pravo in pravičnost eno. To je osnovna misel in naj bo to osnovno vodilo.«
dr. Matej Avbelj: »Pravna država se začne doma in vsak nosi odgovornost zanjo. In to vse življenje.«
Vlasta Nussdorfer: »Naj veliki jaz sestopi s prestola mnogih.«
dr. Janja Hojnik: »Moralna dolžnost je spoštovati pravo, hkrati pa je moralna dolžnost tudi ne spodkopavati pravega smisla prava. Ne manipulirati s pravom tako, da dosežemo nekaj drugega, kot je bil namen avtorjev.«
Franci Matoz: »Resnicoljubnost, načelnost, vztrajnost.«
dr. Andraž Teršek: »Ukvarjajmo se z vprašanji, ki so za vsakdanje življenje ljudi najpomembnejša.«
dr. Marko Pavliha: »Končal bom z verzom pesnika Toneta Pavčka, ki je bil tudi pravnik. Treba je mnogo preprostih besed, kakor: kruh, ljubezen, dobrota, da ne bi slepi v temi na križpotjih zašli s pravega pota. Preprosti besedi sta tudi pravo in etika.«
Celoten posnetek razprave >> Okrogla miza (A)MORALNOST PRAVNIKOV
Pripravila: Irena Vovk in Toni Tovornik
Fotografije: Gregor Zagozda
>> Več o letošnjem izboru
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
