Ker splet ničesar ne pozabi, posameznika določajo tudi podatki, ki so zastareli, napačni, nepopolni, pa jih spletni iskalnik ne glede na ta dejstva ponudi morda med prvimi rezultati iskanja po osebnem imenu posameznika ter tako vzbuja vtis o njihovi aktualnosti in relevantnosti. O t. i. pravici do pozabe se v strokovnih krogih govori že nekaj let; vse od začetka priprave nove zakonodajne ureditve varstva osebnih podatkov na ravni EU, v širši javnosti se je o tej pravici bolj šepetalo. Šele po prelomni sodbi Sodišča EU v zadevi C-131/12, Španija proti Googlu, smo o pravici do pozabe začeli razmišljati kot o možnosti, ki ni le pravno-teoretična, ampak je izvedljiva v praksi. Po svoje je bizarno, da je pot tej pravici utrl posameznik, g. Costeja, ki je hotel biti pozabljen, zdaj pa kaže, da si ga bomo res zapomnili za zmeraj.
Kakšne so posledice sodbe
Glavno sporočilo sodbe C-131/12 z dne 13. maja 2014 je, da so spletni iskalniki upravljavci in kot taki zavezani k spoštovanju zakonodaje EU o varstvu osebnih podatkov, ki je v času sprejema sodbe zajeta v Direktivi 95/46/ES o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov. Upravljavci osebnih podatkov so med drugim na zahtevo posameznika dolžni popraviti, izbrisati ali blokirati podatke, katerih obdelava ni v skladu z določbami te direktive, predvsem zaradi nepopolnih ali netočnih podatkov.
Spletni iskalnik se je torej od sprejema sodbe naprej dolžan odzvati na zahtevo posameznika, v kateri se ta sklicuje na varstvo osebnih podatkov.
Pred sodbo so spletni iskalniki zahteve posameznikov po izbrisu posameznih rezultatov iskanja po osebnem imenu povsem ignorirali ali v najboljšem primeru odgovorili, da naj se z zahtevo posameznik obrne na upravljavca, ki je podatek objavil na svoji spletni strani.
Google, ki ga sodba neposredno zadeva, je tako do konca letošnjega julija (v dveh in pol mesecih po sodbi) prejel 91.000 zahtev za izbris, ki so se nanašale na 328.000 rezultatov iskanja po osebnem imenu. Ugodil je nekaj več kot polovici zahtev, v 15 odstotkih primerov je zahteval dodatno obrazložitev, okoli 30 odstotkov zahtev pa je kot neutemeljene zavrnil.
Na prvi pogled se zdi, da Google razume svoje obveznosti po sodbi in jih izvršuje. Vendar le na prvi pogled.
Google, pa tudi Yahoo! in Microsoft se v resnici vse od sodbe naprej tej upirajo. Med zagovorniki varstva osebnih podatkov, nacionalnimi organi za varstvo osebnih podatkov, združenimi v t. i. delovni skupini po členu 29 Direktive, in spletnimi iskalniki poteka prava mala vojna za razlago sodbe.
Prvi zatrjujejo, da je skrajni čas, da pravica do varstva osebnih podatkov zaživi tudi na spletu, tudi v odnosu do spletnih iskalnikov, ki s ponujenimi rezultati v primeru iskanja po osebnem imenu ustvarijo posameznikovo spletno podobo, spletni profil, ki ga uporabnik spleta ne bi videl, če ne bi uporabil spletnega iskalnika.
Drugi zatrjujejo, da je sodba absurdna in spletne iskalnike potiska v vlogo cenzorjev, presojevalcev vsebine, ki naj ostane na preprost način dostopna javnosti oziroma ki naj postane nedostopna. Google na primer organizira javne tribune po Evropi, na katerih udeleženci omizij razpravljajo o pravici do pozabe, z argumenti, da gre za nov in zahteven izziv, pri katerem Google potrebuje pomoč in usmeritve. Nacionalni organi za varstvo osebnih podatkov, ki so prvi pristojni za vsebinske usmeritve izvajanja pravice do izbrisa, popravka in dopolnitve netočnih in/oziroma nepopolnih osebnih podatkov, ravnanje Googla ocenjujejo kot premišljeno reklamno potezo z vidika odnosov z javnostmi, bolj kot pa rezultat resnične želje po pravni skladnosti z odločitvijo Sodišča EU. Nič ne kaže na to, da bi bila ta tiha "vojna za interpretacijo" kmalu končana. Trenutno poteka bitka za javno mnenje. Vanjo se je vključila celo Evropska komisija z obvestilom za javnost, v katerem na poljuden način oponira stališčem spletnih iskalnikov.
Če je cilj spletnih iskalnikov pravico do pozabe prikazati kot mit, kot nedosegljivo in v praksi neuresničljivo zavezo iz sodbe, je na drugi strani cilj varuhov zasebnosti razbitje tega mita s poudarjanjem možnosti posameznika, da nadzoruje obdelavo svojih osebnih podatkov, tudi ko so ti na spletu, in možnosti vplivati na lastno spletno podobo.
Več v članku > mag. Rosana Lemut Strle: Pravica do pozabe - mit ali realnost
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
