Vrhovno sodišče je svojo odločitev utemeljilo z dejstvom, da je v pristojnosti delodajalca, da organizira delo in delovna mesta v skladu s svojimi potrebami in organizacijo tudi spreminja, lahko tudi z namenom zniževanja stroškov dela. Delodajalec je ukinil kadrovsko službo, zaradi česar je delo tožnice, ki je bila zaposlena na delovnem mestu kadrovik, postalo nepotrebno. Ob tem je sodišče poudarilo, da ne more presojati, ali je bila ukinitev kadrovske službe kot samostojne organizacijske enote potrebna ali ne. Ukinjena je bila z odločitvijo pristojnega organa in na način, ki je upošteval tudi zakonske obveznosti o pravicah delavcev, ki so delali na ukinjenih delovnih mestih.
Sodišče je na podlagi listinskih dokazov, kot na podlagi izpovedi prič, ugotovilo, da sta bili v kadrovski službi zaposleni dve delavki in sicer tožnica z izobrazbo diplomirana socialna delavka ter še ena delavka z ekonomsko izobrazbo. Delodajalec je ob ukinitvi kadrovske službe del nalog, ki jih je opravljala tožnica, prenesel na zunanjega izvajalca, preostali del nalog pa v finančno računovodski sektor, kjer jih je polovico delovnega časa opravljala delavka, ki je te naloge prej opravljala v kadrovski službi.
Ker tožnici glede na njeno izobrazbo pri toženi stranki ni bilo mogoče ponuditi drugega ustreznega dela, medtem ko je bila druga delavka premeščena na drugo ustrezno delovno mesto v računovodstvu, za kar je tudi izpolnjevala pogoje, je bilo delovno razmerje odpovedano tožnici. Potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi je torej zaradi ekonomskih, in organizacijskih razlogov na strani delodajalca prenehala, kar je na podlagi prve alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi vsega navedenega je Vrhovno sodišče enako kot drugostopenjsko sodišče odpovedni razlog štelo za utemeljen.
Sodišče je prav tako zavrnilo navedbe tožnice, da naj bi skladno s 102. členom ZDR imela prednostno pravico do zaposlitve na novih delovnih mestih. Ugotovljeno je bilo, da zaposlitev tožnice na drugih, novih delovnih mestih ni bilo mogoče, saj se je za ta delovna mesta zahtevala računalniška izobrazba in specifična tehnična znanja, teh pogojev pa tožnica ni izpolnjevala. Ob tem je sodišče dodalo, da je sklicevanje tožnice na določbo 102. člena ZDR neutemeljeno, ker je v tej določbi urejena prednostna pravica do zaposlitve predvidena le v primerih odpovedi večjemu številu delavcev, za kar pa ni šlo v danem primeru.
Vrhovno sodišče je prav tako kot neutemeljene zavrnilo tožničine navedbe, da naj bi v primeru odpovedi šlo za mobing in da je bila tožnica odstranjena, ker ni bila po želji predpostavljene.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
