EDUS-INFO > V središču > Članek
 

          - +   *  

V središču

7.4.2014

Iz sodne prakse: Reorganizacija poslovanja z ukinitvijo kadrovske službe

Vrhovno sodišče je zavrnilo (Sodba VIII Ips 261/2013) revizijski zahtevek tožeče stranke v zadevi Pdp 453/2013, ki je trdila, da odpovedni razlog ni bil resničen oziroma, da je bila ukinitev celotne kadrovske službe in delovnega mesta kadrovik zgolj fiktivna, sprejeta z namenom „znebiti“ se tožnice.

Vrhovno sodišče je svojo odločitev utemeljilo z dejstvom, da je v pristojnosti delodajalca, da organizira delo in delovna mesta v skladu s svojimi potrebami in organizacijo tudi spreminja, lahko tudi z namenom zniževanja stroškov dela. Delodajalec je ukinil kadrovsko službo, zaradi česar je delo tožnice, ki je bila zaposlena na delovnem mestu kadrovik, postalo nepotrebno. Ob tem je sodišče poudarilo, da ne more presojati, ali je bila ukinitev kadrovske službe kot samostojne organizacijske enote potrebna ali ne. Ukinjena je bila z odločitvijo pristojnega organa in na način, ki je upošteval tudi zakonske obveznosti o pravicah delavcev, ki so delali na ukinjenih delovnih mestih.

Sodišče je na podlagi listinskih dokazov, kot na podlagi izpovedi prič, ugotovilo, da sta bili v kadrovski službi zaposleni dve delavki in sicer tožnica z izobrazbo diplomirana socialna delavka ter še ena delavka z ekonomsko izobrazbo. Delodajalec je ob ukinitvi kadrovske službe del nalog, ki jih je opravljala tožnica, prenesel na zunanjega izvajalca, preostali del nalog pa v finančno računovodski sektor, kjer jih je polovico delovnega časa opravljala delavka, ki je te naloge prej opravljala v kadrovski službi.

Ker  tožnici glede na njeno izobrazbo  pri toženi stranki ni bilo mogoče ponuditi drugega ustreznega dela, medtem ko je bila druga delavka premeščena na drugo ustrezno delovno mesto v računovodstvu, za kar je tudi izpolnjevala pogoje, je bilo delovno razmerje odpovedano tožnici. Potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi je torej zaradi ekonomskih, in organizacijskih razlogov na strani delodajalca prenehala, kar je na podlagi prve alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi vsega navedenega je Vrhovno sodišče  enako kot drugostopenjsko sodišče odpovedni razlog štelo za utemeljen.

Sodišče je prav tako zavrnilo navedbe tožnice, da naj bi skladno s 102. členom ZDR imela prednostno pravico do zaposlitve na novih delovnih mestih. Ugotovljeno je bilo, da zaposlitev tožnice na drugih, novih delovnih mestih ni bilo mogoče, saj se je za ta delovna mesta zahtevala računalniška izobrazba in specifična tehnična znanja, teh pogojev pa tožnica ni izpolnjevala. Ob tem je sodišče dodalo, da je sklicevanje tožnice na določbo 102. člena ZDR neutemeljeno, ker je v tej določbi urejena prednostna pravica do zaposlitve predvidena le v primerih odpovedi večjemu številu delavcev, za kar pa ni šlo v danem primeru.

Vrhovno sodišče je prav tako kot neutemeljene zavrnilo tožničine navedbe, da naj bi v primeru odpovedi šlo za mobing in da je bila tožnica odstranjena, ker ni bila po želji predpostavljene.

Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski

Arhiv

Zadnji članki

2019

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2018

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2017

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2016

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2015

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2014

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2013

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2012

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar