Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA) celovito ureja varstvo dokumentarnega in arhivskega gradiva v fizični in elektronski obliki. Zakon ureja tudi razmere na porajajočem se trgu storitev digitalizacije in hrambe gradiva v digitalni obliki. Na tem področju zakon za to obliko gradiva skrbi za postopke zajema in hrambe gradiva. Za dosego teh ciljev je zakon vzpostavil tri instrumente in sicer: instrument registracije ponudnikov opreme in storitev, instrument sprejemanja in potrjevanja notranjih pravil ter instrument akreditacije opreme (programske in strojne) in storitev (zajema in hrambe ter spremljevalnih storitev).
Arhiv republike Slovenije je kot državni arhiv pridobil vlogo regulatorja na tem področju s tem, ko mu je bilo zaupano vodenje registra ponudnikov opreme in storitev ter izvajanje postopkov presoj skladnosti notranjih pravil, opreme in storitev z zahtevami zakona.
Prva novela zakona je bila predlagana že leta 2010. Temeljna predlagana sprememba je bila reorganizacija javne arhivske službe ter združitev dosedanjih arhivov v državni arhiv, kar je naletelo na nasprotovanja, zato predlog ni bil sprejet.
Predlog sprememb iz leta 2011, ki je poskušal urediti pravno podlago za dostop do arhivskega gradiva, ki vsebuje občutljive podatke z vidika ogrožanja pomembnih interesov države, je bil na referendumu zavrnjen.
Sedanja novela ZVDAGA-A prinaša spremembo 65. in 66. člena, ki je za ureditev pravne podlage dostopa do arhivskega gradiva, ki vsebuje tajne podatke po zakonu o tajnih podatkih, davčne skrivnosti ter osebne podatke, bistvenega pomena. Ureditev se dopolnjuje tako, da omogoča enako varstvo osebnih podatkov iz zasebnega življenja tako pred kot tudi po mejnem datumu 17. maj 1990. Na novo se opredeljuje obseg osebnih podatkov, ki se varujejo pri dostopu do arhivskega gradiva - zdravstveno stanje, spolno življenje, žrtve kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, zakonsko zvezo, družino in otroke in storilci kaznivih dejanj in prekrškov, razen političnih kaznivih dejanj in prekrškov, versko prepričanje in etično pripadnost. Pojem "podatki, ki se nanašajo na državno in javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali obveščevalno varnostno dejavnost države ali njene gospodarske interese" iz 65. člena se nadomešča s pojmom "tajni podatki po zakonu o tajnih podatkih", saj se po vsebini pokrivajo, hkrati pa ne dopuščajo, da bi se še kakšni podatki, ki niso formalno tajni razglašali za nedostopne. Arhivsko gradivo, ki vsebuje tajne podatke po vsakokratnem zakonu o tajnih podatkih, ali davčne skrivnosti in katerih razkritje nepoklicani osebi bi lahko povzročilo škodljive posledice za varnost države in drugih oseb ali za njihove pravne interese, postane dostopno praviloma 40 let po nastanku, če je s strani izročitelja določeno kot nedostopno.
Dopolnjuje se režim izjemnega dostopa do javnega arhivskega gradiva v javnih arhivih v času, ko to še ni dostopno javnosti. Vlada Republike Slovenije lahko na podlagi mnenja arhivske komisije in ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, znanstveno raziskovalni organizaciji, raziskovalcu ali novinarju, odobri izjemen dostop do gradiva, ki vsebuje tajne podatke ali davčne tajnosti, če je uporaba takega gradiva neizogibno potrebna za dosego znanstvenega cilja ter javni interes za razkritje prevladuje nad javnim interesom za nedostopnost teh podatkov. Prav tako lahko arhivska komisija navedenim uporabnikom odobri izjemen dostop do arhivskega gradiva, ki vsebuje osebne podatke, če izpolnjujejo predpisane pogoje. V primeru, da arhivsko gradivo vsebuje tako tajne podatke, podatke o davčni tajnosti in osebne podatke o izjemnem dostopu odloča vlada na podlagi mnenja arhivske komisije.
Nasprotniki novele menijo, da bo ta zaščitila nekdanje funkcionarje družbenopolitičnih organizacij. Ti naj bi bili pri varovanju občutljivih osebnih podatkov izenačeni z žrtvami političnih policij. Osebni dosjeji žrtev pa bi bili z anonimizacijo celo bolj odprti kot sedaj.
Predlagatelji referenduma menijo, da novela v praksi pomeni, da bodo morali raziskovalci arhivskega gradiva v večini primerov čakati na to, da bodo zaposleni v Arhivu Republike Slovenije arhivska gradiva najprej pregledali in prebrali sami, in če bodo ugotovili, da arhivsko gradivo vsebuje "občutljive osebne podatke", bodo te podatke zakrili, šele nato bodo dostopni javnosti in raziskovalcem. To pa lahko traja leto, dve ali več. Za raziskovalce bi to praktično pomenilo prefinjen način zaprtja tega dela arhivskega gradiva.
Predlagatelji referenduma poudarjajo, da je potrebno zaščititi pravice tistih, ki raziskujejo bolečo bližnjo zgodovino. Ti potrebujejo dostop do podatkov zato, da pride zgodovinska resnica na dan. Zaradi tega vztrajajo, da morajo ti arhivi ostati odprti.
Pripravila: Marija Kremenšek
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
