Izziva ne predstavlja le od pravnih okvirov osamosvojena razlaga določb, ki bodo v okviru tega prispevka izpostavljene, ampak tudi poskusi razlag uporabe načela sorazmernosti pri odmeri letošnjega letnega dopusta, pri razlagi pojma »isto delo« v okviru določb o pogodbi o zaposlitvi za določen čas in še mnogih drugih primerov.
Izpostavljeni 39. člen ZUTD-A je le vrh ledene gore, saj za razlago kot jo je podalo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) (glej tudi Pojasnilo DURS, št. 007-129/2013-2 01-610-06), ni pravne podlage, zato predstavlja takšna razlaga izjemno grob odklon od ustavnega načela zakonitosti, četudi na prvi pogled ne kaže svoje intenzivnosti. Finančne posledice na ravni posameznega delavca so relativno nizke, bistveno večja škoda pa se bo kazala v sferi zaupanja v pravo, pravnost države in delovanje oblastveni organov, ki morajo skrbeti za njegovo pravilno izvajanje. Žal je mogoče, da bomo tudi v prihodnje namesto pravnih ter kvalitetno utemeljenih razlag deležni »praktičnih razlag«, takšnih ki upoštevajo današnje stanje socialnih blagajn in proračuna, ter »načelo splošne praktičnosti«. Stanje socialnih blagajn in proračuna prava ne zanima in ga tudi ne bi smelo zanimati.
Kot bom utemeljil v nadaljevanju, je MDDSZ poskušalo z razlago 39. člena ZUTD-A ustvarjati nove določbe. Poleg navedenega primera pa obstaja še vrsta delovnopravnih določb, ki resnično niso jasne. Večine nejasnosti verjetno ne bo mogoče preseči le z razlago, ampak bo verjetno na glas potrebno povedati, da je cesar nag: zakon bo potrebno popraviti ter pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank delovnega razmerja jasno, ali pa vsaj jasneje, določiti na način, kot to določa Ustava Republike Slovenije – z zakonom in ne z razlago!
JEDRO PROBLEMA
30.5.2013 je MDDSZ izdalo stališče »Tolmačenje 39. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju trga dela« v katerem podaja razlago 39. člena ZUTD-A.
V zadevnem dokumentu je MDDSZ zavzelo stališče, da je potrebno izključiti uporabo določbe prvega odstavka 39. člena ZUTD-A v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pri istem delodajalcu, saj gre v takšnem primeru za določeno kontinuiteto delovnega razmerja, ki ne zagotavlja doseganja namena določbe 39. člena ZUTD-A, t.j. spodbujanja zaposlovanja za nedoločen čas. Pri sprejemanju opisane razlage je MDDSZ izhajalo iz okoliščine, da je določba 39. člena v ZUTD-A zapisana »na splošno«, zato za njeno pravilno uporabo v praksi ne zadostuje zgolj jezikovna razlaga, ampak jo je potrebno tolmačiti tudi s pomočjo funkcionalne razlage, ki uporabniku omogoča izvajanje zakona ob upoštevanju opisanega namena umestitve določbe v zakon.
Nadalje je MDDSZ v istem dokumentu sprejelo stališče, glede pravilnosti uporabe drugega odstavka 39. člena ZUTD-A v primerih sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas iz razlogov, določenih v 54. členu ZDR-1. Iz stališča izhaja, da je drugi odstavek zadevnega člena potrebno uporabiti v vseh primerih sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas iz razlogov, ki jih določa ZDR-1 v 54. členu, razen v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi vključitve brezposelne osebe v program javnega dela (10. alineja prvega odstavka 54. člena ZDR-1). Izjemo MDDSZ utemeljuje s trditvijo, da za javna dela ni mogoče zaposliti delavca na sistemiziranem delovnem mestu za nedoločen čas.
Navedenega stališča MDDSZ ni mogoče sprejeti brez resnih pravnih zadržkov, ki jih v nadaljevanju izpostavljamo, podajamo razlago 39. člena ZUTD-A in oboje argumentiramo kot sledi:
ZUTD-A v prvem odstavku 39. člena določa, da je delodajalec, ki sklene z delavcem pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, oproščen plačila prispevka delodajalca za zavarovanje za primer brezposelnosti za dve leti. Isti člen v drugem odstavku nadalje določa, da plačuje delodajalec, ki sklene z delavcem pogodbo o zaposlitvi za določen čas, prispevek delodajalca za zavarovanje za primer brezposelnosti v višini petkratnika zneska, določenega v zakonu, ki ureja prispevke za socialno varnost, za ves čas trajanja zaposlitve za določen čas.
PRISPEVKI V PRIMERU SKLENITVE POGODBE O ZAPOSLITVI ZA NEDOLOČEN ČAS
Prvi odstavek 39. člena ZUTD-A določa, da je delodajalec, ki sklene z delavcem pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, oproščen plačila prispevka delodajalca za zavarovanje za primer brezposelnosti za dve leti. V skladu z doktrino pravne razlage (Glej: M. Pavčnik: Teorija prava, Ljubljana, 1997) je potrebno pri razlagi vedno izhajati iz njenega jezikovnega okvira, hkrati pa je potrebno vedno ostati tudi znotraj jezikovnega okvira. Ne glede na namen določbe je torej potrebno ostati znotraj besedne razlage.
Določba prvega odstavka 39. člena ZUTD-A v primarni hipotezi kot edini relevantni tipski znak, za dveletno oprostitev plačevanja prispevka za zavarovanje za primer brezposelnosti, določa dejstvo sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Takšna določba nikakor ne pomeni, da je navedena določba, kot izhaja iz stališča MDDSZ, »zapisana na splošno, zato za njeno pravilno uporabo v praksi ne zadostuje zgolj jezikovna razlaga«. Primarna hipoteza je popolna, jasna in nedvoumna.
Zapisana določba v vsakem primeru predstavlja jezikovni okvir, preko katerega razlagalec ne sme iti. Iz navedene pravne podlage je mogoče izvesti, da ob vezavi na primarno hipotezo določbe oziroma na njen relevantni tipski znak, pravne posledice (t.j. oprostitve dveletnega plačevanja prispevka za zavarovanje za primer brezposelnosti) nastopijo vedno kadar je tipski znak izpolnjen oziroma ta obstaja, torej vedno kadar se pogodba o zaposlitvi sklene za nedoločen čas. Navedena določba v primerni hipotezi glede primarne dispozicije, t.j. pripisane ji posledice, tako ne razlikuje med primeri,
Pri razlagi zakona razlagalec le rekonstruira zakonske možnosti, vsebinsko pa zakonske znake precizira le če so ti nejasni. Pri tem je jezikovna (besedna) razlaga le prva stopnja, ki določa možni besedni pomen, a hkrati stopnja, ki je razlagalec ne sme prestopiti. Razlagalčeva naloga je, da ostaja v mejah pravnega besedila in v mejah možnosti, ki mu jih to besedilo ponuja. V nasprotnem primeru ne bi šlo več za razlago, ampak za ustvarjanje novih pravnih pravil (glej: M. Pavčnik: Teorija prava, Ljubljana, 1997).
Tudi ob predpostavki namena spodbujanja zaposlovanja za nedoločen čas je potrebno izpostaviti, da v skladu z veljavnim ZDR-1 delodajalec ni več zavezan preveriti, ali lahko delavca zaposli pod spremenjenimi pogoji, kadar preneha potreba po njegovem delu, ampak lahko delavcu le odpove pogodbo o zaposlitvi. Nesmiselno bi bilo namreč spodbujati delodajalca, da že zaposlenemu delavcu v primeru spremenjenih okoliščin ne ponudi nove pogodbe o zaposlitvi ampak namesto njega na novo zaposli drugega delavca, ali pa delavca, ki je bil pri njemu že prej zaposlen za določen čas. Navedeno ravnanje bi bilo neskladno z namenom določbe drugega odstavka 1. člena ZDR-1, ki določa, da je eden izmed temeljnih ciljev ZDR-1 tudi varovanje interesa (že zaposlenih – op.a.) delavcev v delovnem razmerju.
Določba prvega odstavka 39. člena ZUTD-A ne daje pravne podlage za razlikovanje med navedenimi štirimi možnimi primeri, temveč pripisuje enako posledico ob obstoju jasno določenega tipskega znaka, ki je sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. V skladu z določbo prvega odstavka 39. člena ZUTD-A je delodajalec upravičen do dvoletne oprostitve plačevanja prispevkov za zavarovanje za primer brezposelnosti vedno, kadar z delavcem sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.
PRISPEVKI V PRIMERU SKLENITVE POGODBE O ZAPOSLITVI ZA DOLOČEN ČAS
ZUTD-A v drugem odstavku 39. člena določa, da plačuje delodajalec, ki sklene z delavcem pogodbo o zaposlitvi za določen čas, prispevek delodajalca za zavarovanje za primer brezposelnosti v višini petkratnika zneska, določenega v zakonu, ki ureja prispevke za socialno varnost, za ves čas trajanja zaposlitve za določen čas.
Določba drugega odstavka 39. člena ZUTD-A kot edini relevantni tipski znak, za nastanek pravne posledice določa dejstvo sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri čemer je pravna posledica manifestirana v obliki obveznosti plačila petkratnika prispevka za zavarovanje za primer brezposelnosti. Zapisana določba tudi tu predstavlja jezikovni okvir, preko katerega razlagalec s svojo razlago ne sme iti. Pri tem zadevna določba ne daje podlage za razlikovanje na podlagi dodatnih okoliščin, kot je na primer sklenitveni razlog za pogodbo o zaposlitvi za določen čas, kot jih opredeljuje ZDR-1 v 54. členu.
Iz stališča MDDSZ izhaja, da pravna posledica iz drugega odstavka 39. člena ZUTD-A ne nastopi v primeru, ko se sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas iz sklenitvenega razloga »opravljanje javnih del« kot je opredeljen v 10. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1, pri čemer navedeno stališče utemeljuje s trditvijo, da »pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas v tem primeru ni mogoče skleniti«. Ob tem je potrebno izpostaviti, četudi z vidika argumentacije ni relevantno, da pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ni mogoče skleniti tudi v primeru, ko se ta sklepa s tujcem ali osebo brez državljanstva, ki ima delovno dovoljenje za določen čas, vendar nima osebnega delovnega dovoljenja (4. alineja prvega odstavka 54. člena ZDR). Enako velja tudi za primer sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas v skladu s tretjim odstavkom 22. člena ZDR-1, torej ko se sklepa pogodba o zaposlitvi za določen čas z enem izmed kandidatov, ki ne izpolnjujejo pogojev za opravljanje dela.
Navedeno ne spremeni dejstva, da zakon ne daje podlage za izvajanje različnih pravnih posledic glede na razlog iz 54. člena ZDR-1 zaradi katerega se sklepa pogodba o zaposlitvi za določen čas. Tipski znak, na katerega zadevna določba veže pravno posledico, je sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenitveni razlog pa ni vsebovan v tipskem znaku. Še več: kot tipski znak ni določena niti okoliščina, ko se pogodba o zaposlitvi za določen čas sklepa kot vzporedna pogodba v skladu s četrtim odstavkom 49. člena ZDR-1. Tudi v tem primeru se pogodba o zaposlitvi za določen čas dejansko sklene, četudi pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas v tem času miruje, delodajalec pa mora spremembo javiti tudi v zavarovanje z obrazcem M3.
Določba drugega odstavka 39. člena ZUTD-A ne daje pravne podlage za izvzem sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas iz nekaterih sklenitvenih razlogov od obveznosti plačevanja petkratnika prispevka za zavarovanje za primer brezposelnosti. Prav tako zakon ne daje podlage za izjeme od plačevanja prispevkov za zavarovanje za primer brezposelnosti v primeru, ko se pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene ob že obstoječi pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas. Za nastanek pravne posledice zakon določa le en tipski znak: sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
OD TOD NAPREJ
Zakon o urejanju trga dela je z namenom spodbujanja delodajalcev k zaposlovanju za nedoločen čas na novo, jasno, nedvoumno in v celoti, uredil obveznost plačevanja prispevkov za zavarovanje za primer brezposelnosti. Zadevni zakon določa, da je delodajalec, ki sklene z delavcem pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, oproščen plačila prispevka delodajalca za zavarovanje za primer brezposelnosti za dve leti, delodajalec, ki sklene z delavcem pogodbo o zaposlitvi za določen čas, pa plačuje prispevek delodajalca za zavarovanje za primer brezposelnosti v višini petkratnika zneska, določenega v zakonu, ki ureja prispevke za socialno varnost, za ves čas trajanja zaposlitve za določen čas.
Besedna razlaga. ki predstavlja okvir razumevanja je določba, preko katerega razlagalec ne sme. Primarna hipoteza 39. člena ZUTD-A tako ne loči med različnimi okoliščinami sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen oziroma nedoločen čas, ampak primarno dispozicijo veže izključno na dejstvo sklenitve ene ali druge oblike pogodbe o zaposlitvi. Namenska razlaga kot okvir tudi v celoti sledi namenu določbe, to je spodbujanje sklepanja pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas. Kot poseben poudarek je potrebno tudi v sklepu ponovno izpostaviti mnenje pravne stroke, da je oziroma bi bilo nepravno, če je teleološka (namenska) razlaga osamosvojena in so neteleološki argumenti le pomožna sredstva, ki zadaj, zdaj bolj zdaj manj, intenzivno sodoločajo pomen pravnega besedila. Pravna razlaga terja, da morajo biti že v zakonu […] navedena normativna merila, ki teleos (namen) objektivizirajo glej M. Pavčnik: Teorija prava, Ljubljana, 1997). Razlagalčeva naloga je, da ostaja v mejah pravnega besedila in v mejah možnosti, ki mu jih to besedilo ponuja. V nasprotnem primeru ne bi šlo več za razlago, ampak za ustvarjanje novih pravnih pravil (ibidem).
Razlaga določb mora vedno ostati znotraj jezikovnega okvira zadevne določbe, sicer ne gre več za razlago določb ampak za njihovo ustvarjanje. V primeru tolmačenja 39. člena ZUTD-A, kot ga je podalo MDDSZ v stališču z dne 30.6.2013, gre za preseganje jezikovnega okvira določbe in posledično za ustvarjanje novih norm mimo zakona, in ne za razlago obstoječih določb. V skladu s povedanim je potrebno določb 39. člena ZUTD-A razumeti v okviru možnega jezikovnega okvira, kar pomeni, da je primarna hipoteza norme v sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen oziroma nedoločen čas.
V skladu s povedanim pripada delodajalcu pravica do dveletne oprostitve plačevanja prispevkov za socialno varnost vedno kadar z delavcem sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, pri čemer zakon ne loči med primeri sklenitve prve pogodbe, prehoda iz določenega v nedoločen čas ali iz nedoločenega v nedoločen čas. Prav tako zakon ne razlikuje med različnimi sklenitvenimi razlogi ali ostalimi okoliščinami v zvezi s pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ampak v vseh primerih sklenitve takšne pogodbe pripisuje enako posledico: plačevanje petkratnika prispevka za zavarovanje za primer brezposelnosti.
SKLEP
V prvem letniku prava te že uvodoma, pri najpomembnejšem teoretičnem predmetu (med drugim) naučijo sledeče: V pravu ni prostora za čustva, temveč le za pravne norme in dejstva. Tudi pri razlagi mora biti tako: razlaga mora biti izolirana (priznam) nespornih finančnih težav socialnih blagajn in mora v skladu s pravno doktrino ostati v okviru možnega, torej v okviru besedilne oziroma jezikovne razlage. Ustvarjanje določb glede na namen oziroma potrebe vsakdana predstavlja razkroj pravnosti naše države in posledično neposreden napad na Ustavo Republike Slovenije.
V kontekstu varovanja pravnosti države je potrebno razumeti tudi intenzivnost reakcije avtorja na razlago 39. člena ZUTD-A, ki se zdi na prvi pogled morda nekoliko pretirana. Pa vendar je potrebno reakcijo (ne pa tudi razlage) postaviti v kontekst stanja v družbi. Zaupanje v pravo in pravno državo ter tudi v organe, ki bi morali varovati pravo, je vsaj temeljito načeto.
Zaupanja v pravo se ne gradi na medijsko spektakularnem lovu za ubežniki pred zakonom, ampak se gradi v dejanskosti vsakdana, vsakega od nas: Gradi se na spoštovanju prava na vseh ravneh, kar vključuje tudi pravno pravilne razlage zakona, ki temeljijo na tehtnem in strokovnem premisleku ter na temeljito pretehtanih argumentih. Praktičnost in stiska socialnih blagajn nista razlagalna pravna argumenta, prav tako pa tudi ne smeta služiti kot priročen izgovor, da se udari po delodajalcih. Oblast ima škarje in platno, da zakon spremeni, v kolikor obstoječe določbe ne bi več odgovarjale potrebam dejanskosti, oziroma ne bi zaobjele temeljnega namena predlagatelja, vendar le na način kot to določa Ustava Republike Slovenije.
V zvezi s slednjo se prepogosto poudarja le ena določba: Slovenija je socialna država. Pozabljamo pa, da je tudi pravna država.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
