Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Ips 10/2013 odločilo, da se upoštevajoč določbe 30. in 129. člena ZDR stranki pogodbe o zaposlitvi ne moreta veljavno dogovoriti, da delavcu pravica do dodatka za delovno dobo, določenega v kolektivni pogodbi ne pripada ali pa da mu ta pripada v nižjem znesku, kot je določeno. Lahko pa se stranki dogovorita, da bo dodatek za delovno dobo že vključen v osnovno plačo, kar mora sodišče v konkretnem primeru presoditi na podlagi načel obligacijskega prava in sicer ugotavljanja skupnega namena pogodbenikov.
Vrhovno sodišče je v revizijskem postopku najprej na podlagi 129. člena (starega) Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) ugotovilo, da je pravica do dodatka za delovno dobo zakonska pravica (vsakega) delavca, pri čemer se njegova višina določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. V povezavi s 30. členom ZDR je določba pogodbe o zaposlitvi, ki v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca, nična. V takem primeru se namesto določbe pogodbe o zaposlitvi neposredno uporabi določba zakona, kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta delodajalca.
Sodišče je poudarilo, da se stranki pogodbe o zaposlitvi ne moreta veljavno dogovoriti, da delavcu pravica do dodatka za delovno dobo sploh ne pripada ali pa da mu ta pripada v nižji višini, kot je določeno v kolektivni pogodbi. Lahko pa se - in to predvsem, ko gre za vodilne delavce, delavec in delodajalec dogovorita na primer, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje posebej na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki pa poleg pripadajoče osnovne plače vsebuje tudi dodatek za delovno dobo. Seveda ob predpostavki, da je delavcu zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah. V tem primeru namreč ne gre za odpoved z zakonom določeni pravici (konkretno pravici do dodatka za delovno dobo), temveč zgolj za drugačno obliko realizacije te pravice.
Čeprav je bilo v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi izrecno navedeno, da se tožniku kot vodilnemu delavcu dodatek za delovno dobo ne obračuna, je sodišče ob upoštevanju trditev tožene stranke, da mu v skladu z določili pogodbe o zaposlitvi dodatka za delovno dobo ni obračunavala, ker je bil le-ta zajet že v osnovni bruto plači, pogodbeno določbo štelo za sporno. To določbo je tako razlagalo skladno s prvim odstavkom 11. člena ZDR v povezavi s pravilom iz drugega odstavka 82. člena OZ. Ta določa, da se pri razlagi ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in pogodbeno določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v zakoniku. Tega pa nižji sodišči v obravnavani zadevi nista storili, ker sta izhajali iz zmotnega materialnopravnega izhodišča, da razlaga obravnavanih določil pogodbe o zaposlitvi, za katero se zavzema tožena stranka, ni možna oziroma da tak dogovor med strankama pogodbe o zaposlitvi ne more biti veljaven.
Vrhovno sodišče je tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava (neuporaba določb o razlagi pogodbe) nepopolno ugotovili dejansko stanje, saj nista ugotavljali prave volje pravdnih strank glede (ne)vključenosti dodatka za delovno dobo v osnovno bruto plačo. Revizijsko sodišče je zato sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo sodišče v skladu z gornjimi izhodišči ugotoviti pravo voljo strank in ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo dodatka za delovno dobo. V ta namen bo moralo ugotoviti oziroma oceniti vsa odločilna dejstva in po potrebi tudi dopolniti dokazni postopek.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
