Direktiva št. 2011/24/EU o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu, imenovana tudi direktiva o prostem pretoku pacientov, sicer velja že od konca aprila 2011, države članice pa so jo morale v nacionalno zakonodajo prenesti najkasneje do 25. oktobra letos. Predlog novele Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), ki implementira navedeno direktivo, je sicer že bil sprejet na vladi ter čaka na obravnavo v parlamentu.
Direktiva določa pravila za lažji dostop do varnega in visokokakovostnega čezmejnega zdravstvenega varstva pacientov, ne glede na to, kako je organizirano, zagotovljeno in financirano. V okvir zdravstvenega varstva po direktivi sodijo zdravstvene storitve, ki se nanašajo na ohranjanje ali obnavljanje zdravstvenega stanja pacientov, vključno z izdajo in zagotovitvijo zdravil in medicinskih pripomočkov ter izdajanjem receptov zanje.
Za vse, ki iščejo zdravstveno varstvo v tujini, je pomembna predvsem ureditev povračila stroškov, ki je urejeno v III. poglavju direktive. Na splošno velja, da mora država članica zdravstvenega zavarovanja zagotoviti, da se stroški, ki jih ima zavarovana oseba, ki prejme čezmejno zdravstveno varstvo, povrnejo, če zadevno zdravstveno varstvo sodi med storitve, do katerih je zavarovana oseba upravičena v državi članici zdravstvenega zavarovanja. Vendar pa povračilo stroškov ni neomejeno: vsaka država namreč določi do katerega zdravstvenega varstva je upravičena zavarovana oseba, kot tudi prevzem stroškov in njihovo višino. To pomeni, da lahko zavarovanec na podlagi napotnice ali recepta poišče zdravstveno varstvo v katerikoli državi članici Evropske unije, pri čemer lahko izbere kateregakoli izvajalca zdravstvenih storitev, bodisi javnega bodisi zasebnega.
Opozoriti velja, da bo Zavod za zdravstveno varstvo povrnil stroške v višini stroškov, ki bi sicer za enako storitev veljali v Sloveniji. Čeprav direktiva dopušča možnost, da država članica določi, da se stroški čezmejnega zdravljenja povrnejo v celoti, ter da se prav tako povrnejo drugi, z zdravljenjem povezani stroški, na splošno velja, da bo v primeru, ko bo zavarovanec za zdravstveno storitev v tujini plačal več, morali razliko do cene v tujini kriti sam. Tudi stroške povezane s potovanjem v tujino (potni stroški, prehrana, prenočišče, stroški morebitnega spremljevalca) bo zavarovanec poravnal sam, razen v primeru, ko bo za čezmejno zdravstveno varstvo izdana predhodna odobritev.
Direktiva poleg navedenega državam članicam nalaga tudi temeljito obveščanje bolnikov o njihovih pravicah, o pritožbenih postopkih in o ustreznosti izvajalcev zdravstvenih storitev. Mehanizmi obveščanja se nanašajo predvsem na zagotavljanje informacij pacientom o njihovih pravicah in upravičenjih, povezanih s prejemanjem čezmejnega zdravstvenega varstva (zlasti v zvezi z določili in pogoji za povračilo stroškov). Za ta namen mora vsaka država članica ustanoviti nacionalno kontaktno točko, ki bodo olajšale izmenjavo informacij, predvsem pa bodo pacientom nudile informacije o uveljavljanju njihovih pravic v zvezi s čezmejnim zdravstvenim varstvom, o pravici posameznega izvajalca, da opravlja storitve, in o morebitnih omejitvah opravljanja njegovih storitev, o njihovih pravicah, pritožbenih postopkih in mehanizmih za uveljavljanje pravnih sredstev. Nacionalna kontaktna točka bo v Sloveniji vzpostavljena na podlagi novele ZZVZZ.
Pripravila: mag. Jasmina CigrovskiČlanki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.